Kamniški občan, 24. junij 2003
Slovenci smo in bomo ostali planinski narod. Tisočletje in pol že prebivamo na tej zemlji, stisnjeni med gorske vrhove, globeli z deročimi rekami, ravnine posejane z mičnimi grički, na katerih se belijo cerkvice. Ko stojimo na polju, nam pogled odtava h goram, in ko stojimo na bližnjem vrhu, iščemo s pogledom v daljavi Triglav, simbol naše dežele. Usoda je hotela, da smo šele pred 110. leti ustanovili svoje Slovensko planinsko društvo. Planinstvo kot gibanje ni nastalo množično, ampak je izšlo iz razumništva. Kronika celo navaja, da se je pozivu za pristop k planinskemu društvu prebivalstvo zelo slabo odzvalo, idejo slovenskega planinstva je bilo treba šele vsejati v široke sloje in občinstvu pokazati pot v planinski svet in dopovedati, da so naše planine slovenska last. Vendar se je ideja planinstva naglo širila, saj je živahna propaganda kmalu obrodila sad in Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893.
Še istega leta so tudi v Kamniku ustanovili svojo prvo podružnico SPD. Tedaj je kamniški župan, lekarnar Josip Močnik, sklical svoje rojake na občni zbor, ustanovljenega planinskega društva, ki je potrdil že tako prebujeno narodno zavest med meščani. Za Kamničane je bila ustanovitev prve podružnice SPD dragocena kulturna pridobitev, saj so živeli neposredno pod mogočnimi vrhovi Grintovcev. Do njih pa je bila že leta 1891 speljana železnica.
Vneta somišljenika za idejo planinstva sta bila poleg Josipa Močnika še usnjar in posestnik Avgust Trpinc in nadučitelj Valentin Burnik. Danes lahko trdimo, da sta nosila glavno vlogo tudi pisatelj in pesnik ter večni popotnik Radivoj Peterlin-Petruška in učitelj na Homcu Miha Kos. Oba sta bila že prej člana družbe »piparjev« izkušena turista, posebno Miha Kos, ki je imel že bogate izkušnje iz gorništva. Z veseljem se je pridružil planincem v Kamniku, postal njihov ustanovni član in že leta 1894 tajnik podružnice.
Skupaj s Franom Kocbekom sta v tem letu napisala Vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah. V podružnici SPD se je Miha Kos vrgel na delo z vso vztrajnostjo in poskrbel za razgibanost v društvu. Ni bil le tajnik temveč tudi neutrudni graditelj gorskih steza in poti. Na njegovo pobudo so z Miho Uršičem in Alojzom Peterlinom odkrivali nove prehode, speljali pot s Kamniškega sedla na Planjavo in Konja, pot iz Kamniške Bistrice čez Gamsov skret na Skuto ter pot od stare koče pod Kokrškim sedlom (Frischaufova koča) na Dolec in Kočno. Hud boj je Kos bojeval glede poti in markacij po Kamniških Alpah z nemškim in avstrijskim planinskim društvom (DOAW), Sektion Krain. Kjerkoli je mogel, je preprečil nakane nemškega društva in v najkrajšem času poskrbel, da je delo pri markiranju in označevanju tabel s slovenskimi napisi opravljalo domače društvo.
V prvem letu izhajanja Planinskega vestnika je že pisal članke (n. pr. Iz Stahovice na Konja, PV1/17 do 24), notice in poročila o kamniški podružnici. Leta 1900 je bil ravno Miha Kos tisti, ki je napisal predlog Josipu Močniku za občni zbor podružnice, to je dva nasveta za postavitev koče na Jermanovih vratih in najem »turistovske koče« v Kamniški Bistrici. Ta predlog v originalu še danes najdemo v skrbno urejenem arhivu PD Kamnik.
Koča na Kamniškem sedlu je bila zgrajena leta 1906. O njenem odprtju je pisal Planinski vestnik že v avgustu 1906, kar lahko preberemo v originalu. Istočasno je bila že objavljena fotografija koče, ki jo je posnel Franc Aparnik.
»V nedeljo, dne 12. avgusta, je otvorila Kamniška podružnica na Kamniškem sedlu novo kočo, kateri je dala po legi najpripravnejše ime: Kamniška koča. Koča stoji tik pod severnim, v Logarsko dolino se pogrezajočim robom širokega Kamniškega sedla nekako v sredini razsežne terase, ki se razteza od skalovja Hrane proti nehotičnim strminam razrite Planjave. Bujen planinski pašnik, posejan s planinskim cvetjem, obdaja kočo.
Koča je lesena (iz macesnovega lesa), postavljena na zidan temelj; 13 m je dolga, 8 m široka. Streho ima iz pločevine, nad streho tudi strelovod. Na južni strani koče je odprta veranda, iz katere je vhod v kuhinjo. Prostorna kuhinja ima moderno ognjišče. Okoli kuhinje so razvrščene: velika obednica, ki ima prostora za 20 oseb, moška spalnica (8 postelj) in ženska spalnica (4 postelje). Iz obednice drže stopnice v solidno klet in na vrh v podstrešne prostore. V podstrešju je prirejeno skupno ležišče na lesenem pogradu s 6. ležišči, J spalnica z dvema posteljama, soba za oskrbnico in ležišče za vodnike. V pritličju je dvoje stranišč. Stavba je dobro pritrjena. Solidna izvršitev dela vso čast znanemu tesarskemu mojstru, Janezu Vrhovniku iz Tunjic pri Kamniku. Ker blizu koče ni vode, se priredi v kratkem še vodnjak iz cementa. Nova koča bode potemtakem pravo zavetišče ne samo za utrjene planince, nego tudi za zložne izletnike, ki hočejo preživeti nekaj dni v svežem planinskem zraku in v planinskem svetu. Slovesna otvoritev Kamniške koče se je izvršila ob obilni udeležbi turistov in domačinov; znatno je bilo tudi število dam. V deležnikov je bilo vse skupaj nad 260. Zbirali so se že v soboto ter prenočili v koči, drugi so prihajali v nedeljo zjutraj. Največja je bila udeležba iz Kamnika in Ljubljane. Zbralo se pa je tudi dokaj Savinčanov in zastopane so bile skoraj vse podružnice »Slovenskega planinskega društva«.
Ob 10. uri je daroval frančiškan – turist, g. oče Engelbert Polak, sv. mašo na verandi pred kočo ter blagoslovil novi planinski dom. Obenem je imel prepoved, v kateri je poudarjal tudi važnost nove planinske koče in proslavljal lepoto naših planin.
Ko je pevsko društvo »Lira« iz Kamnika skupno z drugimi izletniki zapelo veličastno »Lepa naša domovina«, je otvoril načelnik Kamniške podružnice, gospod notar Emil Orožen, novo kočo.«
V isti številki planinskega vestnika je bil objavljen še en zanimiv članek: »Darila za Kamniško kočo.
Iz Kamnika: Karel Stare 3 sodčke piva, Blaž Schnabl vso namizno posodo, M. Albrecht železno posodo, Edvard Hajek likerje In konserve, Ana Hermanu škaf in kuhalnice, Ferdinand Martin 1 steklenico konjaka, I. Kemperle zrcalo in metlo, Josipina Albrecht veliko kastrolo in zajemalnico, Ivan Terpinc 1 pleče, Josip Močnik zdravila za prvo pomoč, Franc Žerovnik v blagu, Fanica Debevc Karel Kummer mlin za kavo in samovar, Ivan Žargi 12 brisalk, N. N. brisalke, I. Majdič ščeti, gorčico, 1 steklenico fluida, milo, Janko Grašek stekleno posodo, Janko Koschier kuhinjski nož, vilice in škarje, Josip Janko termometer, I. Weiss ščet, Josipina Vanossi 2 paketa kart, – iz neke kazenske obravnave izleta 1905. po dr. Krautu 10 kron, kipar Fr. Tončič podobo, Melita Spindler blazino in prevlečke za blazinice, Egida Orožen brisače, rjuhe in blazine, L. Stacul v Ljubljani po Janku Grašku konserve, Andrej Albrecht odpustil svoj račun za verige 6 K 56 h. – Srčna hvala vsem!«
Aleksander Sarnavsky
