Polet, 19. junij 2003
Varovane plezalne poti (za začetnike).
Pred leti sem za velikonočne praznike dobil obisk iz tujine: prijatelj Reinhard je menil, da bi se prileglo za nekaj dni pozabiti na bruseljske urade in uživati v lepotah slovenskih gora. Lepi načrti, ampak vreme ni bilo za to. Meter svežega pomladanskega snega je zasul hribe in s tem ponudbo, ki bi prišla v poštev: nekaj takega, kar ni le hoja, kjer je treba poprijeti tudi z rokami. Že je kazalo, da ne bo nič, potem pa sem med listanjem vodničkov naletel na zanimivo reč: zavarovana plezalna pot v Vipavski dolini. No, gremo pogledat, tam vsaj gazili zagotovo ne bomo…
Bili smo prijetno presenečeni: Furlanova pot na Gradiško turo ponuja marsikaj takega, za kar se je sicer treba potruditi vsaj tisočaka višje. Letošnja pomlad – preden se je brez napovedi prelevila v tropsko poletje – pa je bila kar primerna za ponovno preverjanje: je plezalna pot res lepa ali se mi je takrat samo tako zdelo – ker pač ni bilo druge izbire?
Ne hodit, ampak plezat
Zavarovane plezalne poti pozna vsakdo, ki zahaja v naše Alpe. Mednje spadajo, če omenimo le nekaj najbolj poznanih, pot s Kredarice na Triglav, pa pot Čez Prag, Tominškova… Zanje se je pri nas že skoraj udomačil iz italijanščine posvojeni izraz ‘ferata’, ki na kratko pove, da gre za poti z dodatkom železa: z varovalnimi klini, jeklenicami, lestvami in tako naprej… Seveda vsaka pot z nekaj klini še ni ferata: ta naziv si zaslužijo le tiste, ki potekajo po zares strmem terenu in kjer imamo pripomočki za varovanje in napredovanje opraviti večji del poti. Plezalna pot je torej tista, če citiram poznavalca slovenskih Alp in pisca gorniške literature Tineta Miheliča, “na kateri izurjen gornik začuti, da ne hodi, temveč pleza”.
Plezalne poti imajo pri nas dolgo tradicijo in pestro zgodovino. Nastajale so zaradi dostopov na vrhove, zaradi konkurence med društvi ali narodi, pa tudi zaradi državnih meja. Druge so spet bolj športnega značaja, saj na isti cilj zlahka pridemo tudi z rokami v žepih – če gremo okoli, seveda Nekatere so zares lepe in slikovite, tako da ne manjkajo v nobenem izboru “100 najlepših v Alpah”, ki jih najdemo na tujih knjižnih policah. Vsekakor pa je plezalnih poti pri nas dovolj; mnogi so mnenja da celo preveč, da so naše gore zaradi njih postale pretirano dostopne in obiskane.
O etiki in posegih v gorski svet je bilo že veliko napisanega in dejstvo je, da zavarovane plezalne poti v tem pogledu niso najbolj nedolžne. Človek je v želji po močnejših doživetjih že zgodaj našel pot, kako spoznati resnejše obraze gorskega sveta tudi brez posebnega znanja, opreme in poznavanja alpinistične tehnike. Nedostopne stene in grebeni so postali bolj dosegljivi, človek pa naj bi v zameno posegal v naravo le toliko, kolikor je za varnost neizogibno potrebno. Naj bi – ker marsikje je ta mera močno in brez potrebe presežena. Novejša praksa zato pogosto poudarja le nameščanje pripomočkov za varovanje, tako da za napredovanje uporabljamo predvsem naravne razčlembe, posegi v naravo pa so pri takem načinu opremljanja razmeroma majhni.
Zavarovane plezalne poti tako postajajo – neodvisno od pomislekov in vprašanj – vedno bolj priljubljene in obiskane. Posebej med našimi alpskimi sosedi so izjemno popularne in pridobile so si lastno identiteto kot posebna zvrst gorništva. Kar jim na nek način lahko tudi priznamo, čeprav ostre meje med hojo in plezanjem po zavarovanih poteh ne moremo potegniti.
Oprema Na Avstrijskem ali sredi italijanskih Dolomitov (ki so, mimogrede, rojstni kraj in Meka plezalnih poti) pa bomo gornika, ki je namenjen na “ferato” že od daleč prepoznali. Najprej po čeladi: tam bo le lahkomiselnež šel na pot brez nje. Kdor je dobil na glavo majhen kamenček z dveh, treh metrov višine bo vedel – ali si vsaj predstavljal – kaj povzroči le nekoliko večji kamen, ki ga v gorah lahko sproži karkoli. Danes v naših trgovinah za zmerno ceno dobimo zračne, lahke, skoraj breztežne čelade in res ni razloga, da bi se po nepotrebnem izpostavljali.
Sledi oprema za samovarovanje: plezalni pas, na katerega je pritrjen varovalni komplet: približno 4 metre dolg konec plezalne vrvi, na katerega smo privezani v sredini, na vsakem koncu pa je vponka z matico. Vponki izmenično vpenjamo na jeklenico, ki je običajno v nekajmetrskih razmakih pritrjena v skalo in na ta način smo ves čas varovani.
Če smo začeli pri glavi, končajmo pri nogah: tudi čevlji za plezalne poti so se z leti prilagodili posebnim potrebam in željam obiskovalcev zavarovane vertikale. To nikakor niso športni copati, pa vendar lahki, močni, z dobrim oprijemom noge in manj izrazitim profilom, da bolje “čutimo” skalo pod nogami – nekakšni polplezalniki torej. Izbira pri nas še ni najboljša, a nekaj se že najde; gre pa seveda tudi z dobrimi “običajnimi” gorniškimi čevlji. Od posebne opreme morda velja omeniti še rokavice, ki ščitijo dlani pred jeklenico, a večino poti v naših gorah lahko mirno opravimo tudi brez njih. V nobenem primeru pa ni dobro spregledati bodic, ki ponekod kljub vsemu štrlijo iz dotrajanih jeklenih vrvi.
Kondicija?
Verjetno ni treba posebej omenjati, da plezalne poti zahtevajo tudi dobro telesno pripravljenost. Še bolj je pomembna psihična kondicija: niti slučajno nas ne sme biti strah višine, ali bolje: globine pod nami. Plezalcem (in ne le njim) je poznano, da še tako veliki bicepsi ne morejo premagati previsov v glavi. Zato se marsikatera plezalna pot zvito začne s težkim in nerodnim vstopom, da se že na začetku obrnejo vsi, ki so v dvomih: kasneje to lahko postane precej bolj nerodno in zapleteno…
Kaj pa manj izkušeni in natrenirani? Ni posebnih razlogov, da bi jim bile te poti nedosegljive; poskrbeti je treba le za dodatno varnost. Najbolj zanesljivo je kar klasično alpinistično varovanje, seveda pa moramo biti na to pripravljeni in imeti s seboj ustrezno opremo: najmanj vrv, nekaj vponk in pomožnih vrvic ter plezalni pas za varovanega. Predvsem pa velja načelo postopnosti, od lažjih in krajših pomladanskih vzponov v sredogorju k resnim poletnim podvigom v visokih gorah. Tudi otroci so lahko zraven, saj so jim plezalne poti pogosto veliko veselje in izziv. A zanje je treba še posebej dobro poskrbeti, predvsem pa pred vzponom dobro razmisliti, če ni pot morda vseeno preveč naporna in zahtevna. Morda je bolje še kako leto počakati: hribi bodo še vedno tu.
Kam? Večina naših plezalnih poti je v visokogorju Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp. Na Triglavu poleg že omenjenih poti vsekakor ne smemo pozabiti na znano pot Čez Plemenice. Ne smemo se je preveč ustrašiti: prvi metri z Luknje so najtežji… Vsekakor je to resna in naporna tura: na poti iz doline do vrha Triglava ne srečamo nobene planinske koče. Sicer so pri nas s plezalnimi potmi bogate predvsem gore okrog Vršiča: Prisojnik s Hanzovo, Jubilejno in Kopiščarjevo potjo, pa lepa in priporočljiva pot v steni Male Mojstrovke… Tudi v severnih ostenjih Mangarta in Vevnice, takoj za mejo z Italijo lahko srečamo plezalske poslastice kot je na primer Via della Vita – Pot življenja. Le malo naprej pa kraljujeta v Zahodnih Julijcih mogočni gori Viš in Montaž. Tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah se najde marsikaj zanimivega. Med lepše vsekakor spadajo Kopinškova pot na Ojstrico, Kremžarjeva pot na Jezersko Kočno, pa prečenje Dolgega hrbta…
Več o teh in drugih poteh je mogoče prebrati v vodničkih Andreja Mašere in Bineta Mlača, kjer so opisani tudi vsi tehnični podatki, ki jih moramo poznati pred izbiro ture. Tam najdemo tudi več napotkov o varovanju, med drugim tudi naslednji koristen nasvet: varovanje na plezalnih poteh je stvar naše odločitve, je pa predvsem za manj izkušene zelo priporočljivo; večja sproščenost pa pomeni tudi več užitka ob premagovanju navpičnice.
Stena nad vinogradi
Vtisi izpred nekaj let so bili kar pravi: pot na Gradiško turo je res vredna pomladanskega obiska. Ravno prav kratka je za razgibavanje, premore odlično skalo in lepe poglede na dolino. Primerna je tudi za lenuhe posebne vrste, ki raje plezajo kot hodijo: od avta do klinov je morda dvajset minut zmerne hoje. Začetek je kar hud, a se ga ne smemo ustrašiti, saj je za varovanje dobro poskrbljeno, začetna strmina pa se kmalu unese v položnejšo stezo. Nato nas levo za robom preseneti lesena razgledna ploščad, ki je nevsiljivo skrita v kotanjo pod previsom: pravi prostor za počitek in pripravo na zadnji, najlepši del poti, kjer sledimo slikovitim prehodom na ostrem grebenu. Strmo kot le kaj, kar težko je verjeti, da je okoli nas prijazno primorsko hribovje, a kline in jeklenico pa imamo vseskozi pri roki. Na vrhu skalnate glave nam je žal, da je že vsega konec. Nadaljevanje poti ponuja izbiro: naprej po zložnejši poti do vrha Gradiške ture ali pa povratek po drugi, daljši poti, ki nas brez večjih težav pripelje nazaj na izhodišče.
Visoki in tudi malo nižji hribi torej ponujajo veliko. Prebivalcem slovenske prestolnice in njene širše okolice pa je za najbližji okus po vertikali na voljo kar Šmarna gora in njen Turnc, ki je s kratko, a jedrnato plezalno potjo – če ne drugega – odličen trening za resnejše podvige v poletnem času.
Pavle Kozjek
foto Rafael Marn
