Rodil se je 18. maja 1920 v Ljubljani, kjer je 3. junija 2003 po hudi bolezni v Univerzitetnem kliničnem centru tudi umrl.
Žena Alenka Svetel, hči Marjeta Keršič Svetel
Doma je bil na Barju, kjer je v letih 1926 do 1930 hodil v osnovno šolo. Nato je obiskoval meščansko šolo na Prulah v Ljubljani. Na prigovarjanje strica-livarja je postal leta 1935 učenec kiparja Borisa Kalina. Od leta 1938 do 1942 je bil Kalinov pomočnik. V mojstrovi delavnici je naredil prve spomeniške plastike.
Marca 1942 so ga zaprli v vojašnico na Taboru, 20. maja pa so ga odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Gonars. Po 19 mesecih se je novembra 1943 vrnil v Ljubljano, kjer je do 1. novembra 1944 spet delal v delavnici mojstra Kalina. Nato pa je do konca vojne deloval v odporniški skupini dr. Vladimirja Kanteta, ki je pod krinko policijske dejavnosti delala za komisijo SNOS za odkrivanje vojnih zločinov.
Jeseni 1945 je bil sprejet na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je 1949 diplomiral na kiparskem oddelku in bil nato sprejet še v specialko prof. Kalina. Po enem letu specialističnega študija je moral na odsluženje vojaškega roka – v 76 pešadijski polk na Banjico.
Prve gorniške in alpinistične izkušnje si je nabiral že pred drugo svetovno vojno. Poleti 1946 je bil sprejet v skupino gorske reševalne službe, ki sta jo pri PD Ljubljana-Matica vodila Boris Režek in Vinko Modec. Septembra 1947 je naredil izpit za inštruktorja alpinizma in inštruktorja gorske reševalne službe. 1950 je izšla njegova “PLEZALNA TEHNIKA”, ki jo je sam tudi ilustriral. Isto leto je za PZS izdelal tudi znak GRS.
Pozimi 1954 je postal učitelj smučanja. Leta 1958 je skupaj z Alešem Kunaverjem v Davosu na mednarodni tekmi v reševanju z akia čolnom prejel zlato medaljo. Še isto zimo je iz rok Jože Čopa po opravljenem izpitu prejel znak gorskega vodnika – s številko 6.
Jeseni 1958 je bil izbran za člana prve jugoslovanske odprave v Himalajo. Odprava, ki je pozno spomladi 1960 krenila na pot v Indijo z ladjo Velebit, je bila začetek slovenskega himalajizma. (Če seveda ne štejemo delovanja Dinka Bertonclja pod Argentinsko zastavo.) Z Alešem Kunaverjem in Antejem mahkoto se je povzpel na vrh Trisula III (6270 m), tik pod vrhom Trisula II (6800 m) pa je moral zaradi viharja skupaj s Šerpo Ang Nimo sestopiti. Je soavtor knjige NOČI IN VIHARJI, ki opisuje ta himalajski podvig.
Pozimi 1963 je opravil izpit za vodnika visokogorskega smučanja Švicarske smučarske zveze.Kot gorski reševalec je v 52 letih sodeloval v številnih reševalnih akcijah. Med drugim je sodeloval pri prenosu 26 smrtno ponesrečenih žrtev v dolino. Za PZS je vodil 23 tečajev za alpiniste-začetnike raznih odsekov, pa seminarje in tečaje za inštruktorje alpinizma, GRS in gorske vodnike. Na mnogih tečajih in seminarjih je sodeloval kot predavatelj. Je nosilec Zlatega znaka PZS in Zlatega znaka Planinarskog saveza Jugoslavije, Častnega znaka GRS Slovenije in Častnega znaka planinskega društva Ljubljana-Matica. Poleg tega je prejel tudi Častni znak Rdečega križa Slovenije za zasluge v krvodajalstvu.
Zaradi delovanja v Zvezi za varstvo okolja (bil je med šestdesetimi ustanovnimi člani leta 1971) je bil leta 1981 odlikovan z Zlato plaketo Jugoslovanske zveze za varstvo okolja. Je pa tudi nosilec Zlatega in Srebrnega znaka Smučarske zveze Slovenije – za zasluge pri razvoju našega smučarskega športa.
Njegovo kiparsko delo je zaznamoval poetični realizem. Je avtor številnih spomenikov po Sloveniji. Ustvaril je celo vrsto planinskih obeležij (spominskih plošč). Posvečal se je predvsem portretom in mali plastiki – s posebnim veseljem pa portretira otroke.
Bibliografija
Plezalna tehnika, 1950,
Noči in viharji, 196, soavtor
Planinski vestnik
1946/ /139 (GiL): Umirajoče luči
1947/02/066 (GiL): Osamela naveza
1949/0 /096: Nevihta v maju
Literatura
Album kiparskih del
Seznam spomeniških upodobitev na javnih mestih
Album osebnih fotografij
Planinski vestnik
1973/06/338: Marjan Keršič-Belač: Gore – moj drugi dom, PD Ljubljana-matica, predavateljski odsek
1970/08/404: Marjan Keršič – petdesetletnik, Vlasto Kopač
1970/12/565: Belaču in Enookemu za 50-letnici, France Zupan
Dnevnik, 06.06.2003, Šport: Marjan Keršič Belač 1920 – 2003 – Mitja Košir
Delo, 24.05.2000, stran 9: Marjan Keršič Belač – osemdesetletnik – Viktor Konjar
Nedeljski Dnevnik, 18.06.2000, stran 5: Kamen je ljubezen in je izziv – Mitja Košir
Gorenjski glas, 17.10.2000, stran 12: Kamen, navdih v ateljeju in gorah – Igor K. Šport mladih, 12-2000, stran: Marjan Keršič – Belač, kipar in alpinist – Niko Slana
06.06.03: Med pogrebnimi svečanostmi so spregovorili: … (v imenu Barjanov), Tomaž Ogrin (Društvo za okolje, družbo, naravo in zdravje Ljubljana) in France Zupan, Zvone Čemažar pa je prebral pesem, ki jo je posvetil Belaču.
Delo, 05.06.03, osmrtnice: pogreb bo 6. junija ob 16. uri iz vežice Svetega Antona na Ljubljanskih Žalah; hčerka Marjeta Keršič – Svetel, brat Milan Keršič in sestra Marjeta Škraba z družinama ter drugo sorodstvo
