Po Everestu je šlo vse laže

Delo, 02. september 2000

Stipe Božić. najuspešnejši hrvaški himalajec

Stipe Božič, 49, je Dalmatinec, ki mu je uspelo obresti večji del Himalaje s kamero v roki, in edini na svetu, ki je posnel vzpone na najvišje vrhove himalajske hrbtenice; Everest, Manaslu, K2, Kangčengdzenga in leta 1989, ob deseti obletnici prve jugoslovanske odprave (79), še enkrat Everest. Zadnjih petnajst let je bil stalni spremljevalec slovenskih odprav in zlasti Vikija Grošlja pri projektu Štirinajst osemtisočakov. Njegov film Reticent Wall s Tomažem Humarjem v glavni vlogi je prepričal tako gledalce kot kritike, zato prva nagrada – srebrni encijan na festivalu v italijanskem Trentu 99 – ni zgolj naključje.

Gospod Stipe Božič …! Zakaj?
Zakaj sem začel? Niti sam ne vem zakaj!? Veliko je odgovorov na ta zakaj. Ko sem bil še otrok, ko sem prišel iz vasi živet v »vilo misto« Split, se mi je naenkrat svet zaprl. Ni bilo več narave, prostega tekanja z bosimi nogami po blatnih kolovozih in širnih brezpotjih. To mi je ostalo, zato sem venomer bežal iz ozkih tlakovanih ulic. Že zelo zgodaj sem zaslutil, da narava deluje neodvisno od naše volje in vse, kar se dogaja na primer v gorah, ima svoj ton, pravilni naglas, bi se temu reklo. Narava deluje kot domače zdravilo, gora te uči, počasi in temeljito, brez odveč besed. V gorah je pustilo življenja kar nekaj mojih najboljših prijateljev in zato me ljudje večkrat sprašujejo: »Stipe, zakaj? Jaz že ne bi šel.«

»Nihče vas tudi ne sili v to!« je vedno moj odgovor.

Kakor se človek lahko prepusti dobri knjigi, glasbi, tako se sam želim v steni dotakniti novih zasneženih pejsažev in s tem novega horizonta.

Prvič ste zares doživeli gore prav v Sloveniji?
S taborniki smo bili v Logarski dolini in tam sem prvič videl, kaj so v resnici visoke planine. V tednu dni sem obredel vse bližnje vrhove: Okrešelj, Ojstrico pa Kamniško sedlo in Planjavo. Ostenje Kamniških Alp me je globoko pretreslo, zato sem sam sebi obljubil, da se bom še vrnil. Tudi pozneje ko sem se resneje spustil v avanturo alpinizma, so mi ravno ti vrhovi vedno znova zaplesali pred očmi.

Kdaj ste se potem spoznali s slovenskimi alpinisti?
S tem sem imel kar malo sreče. Prvega sem spoznal Vikija Grošlja v vojski, ko mi je bil desetar, in pozneje še Zorana Bešlina. V Bovcu smo skupaj z Italijani »obnavljali« mejo, mejne oznake. To je bilo za nas pet mesecev raja, oficirjev ni bilo zraven, ker niso zmogli napornih tur, tako da smo počeli, kar smo hoteli. Ničkolikokrat smo bili v Italiji, in to v uniformi, česar mi ni nihče verjel, zato sem poslal prijateljem v Split razglednico. Bili smo precej razpuščena banda in tako sem jaz krojil vašo današnjo mejo. (Smeh)

Nekaj me vseeno čudi. Za Split bi težko rekel, da nudi neko tradicijo, da ne rečem kulturološko podlago za alpinizem. Sam tu čutim zgodovino, umetnost, morje … gorništva tu ne vidim. Vi edini štrlite ven iz te usmeritve.
To bi morda do neke mere držalo, vendar vas moram opozoriti, da je Split veliko mesto, skoraj tako kot Ljubljana, in Dalmatinci smo nekako nagnjeni k temu, da počnemo stvari, ki so za neko okolje nelogične. Poleg tega je tu pustolovski duh, to bi rad poudaril, bolj prisoten kot na primer v Ljubljani. Naši ljudje so v preteklosti potovali po vseh kontinentih, morda v drugačni obliki, kar pa seveda ne zmanjšuje možnosti, da sam najdeš nekaj novega. Po drugi strani pa je bilo naše planinsko društvo Mosor ustanovljeno že leta 1925.

Skoraj tako staro kot nogometni klub Hajduk.
Tako je, in to pomeni, da kljub temu imamo neko tradicijo. Je pa tu prisotna tudi velika igra naključja. Zlasti v začetku so vsi govorili, da sem nor. Mati je vseskozi jokala:»Nemoj mi činit sramotu sa ovim rugsakom!« Ni bil problem v tem, da bi imela kaj proti mojim hribom, ampak da me drugi ne bi videvali z nahrbtnikom. Kaj si bodo ljudje mislili, če te kdo vidi s tem. Takrat je bila taka atmosfera, vendar je kaj kmalu vse skupaj popustilo, predvsem ko smo takrat v okviru jugoslovanskih odprav v Alpe in takoj zatem v Himalajo začeli žeti uspehe.

Verjetno ste k tej spremembi sami veliko prispevali.
Prav gotovo. Napisal sem na stotine člankov, imel serije v časopisih in že od vsega začetka sodeloval s Splitskim radiom in televizijo. Sedaj se ljudje ne čudijo več, če vidijo plezalca v steni Marjana. Mladi plezajo celo po zvoniku »Svetoga Duje usrid Splita«.

Kako pa ste vzporedno z gorami vzdrževali svojo osnovno eksistenco? Dejstvo je namreč, da ste imeli vseskozi velike finančne težave.
No, to je bila v resnici velika težava. Mogoče si nekateri niti ne predstavljajo, vendar za plezanje v resnici potrebuješ denar, avto in opremo. Vendar moram priznati, če sedaj pogledam nazaj, da sem se kar dobro znašel. Stalno sem nekaj začasno delal. Precejkrat sem v ladjedelnici tolkel rjo in opravljal višinska dela; barval dimnike in podobno. Prvi denar pa sem zaslužil na neki italijanski ladji, na katero sem stopil v Valenciji kot električar. To je bilo takoj po služenju v JLA.V šestih mesecih smo prepluli vse Sredozemlje in bilo je zelo razburljivo, vendar sem kmalu spoznal, da si ne želim postati mornar. V Genovi sem izstopil, ker se mi je zdelo, da imam dovolj denarja. Šel sem v prvo trgovino z alpinistično opremo in takoj nato v Slovenijo plezat.

V tem obdobju mi je bilo zelo pomembno ubežati iz mesta v naravo. Alpe so me fascinirale, po drugi strani je pa res, da je bilo v Splitu težko najti partnerja, zato sem se kar naprej oziral proti Sloveniji. Nadebudnežev je bilo tod okoli sicer precej, vendar niso zdržali dolgo, kmalu so se naveličali in začeli z nečim drugim, z jadranjem na primer. Za planine pa moraš tu v Splitu precej iztisniti iz sebe, zlasti če hočeš doseči zavidljiv nivo, da se lahko začneš spogledovati z Materhornom ali celo s Himalajo.

Kako vam je potemtakem uspelo prestopiti to mejo? Spomnim se Manasluja 83, ko je »Planina duhova«, kot pravite v svoji knjigi Put na vrh svijeta, zasula Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana. Zaplotnik je v slovenskem prostoru mitski junak, za Bučana pa malokdo ve, da je bil sploh zraven in ostal pod istim plazom serakov.
Ante Bučan je bil v resnici za dve ali tri kategorije slabši plezalec kot Zaplotnik. Vendar je treba gledati drugače. V Splitu se spominjajo enega in drugega z enako mero pozornosti, poleg tega je bil takrat Nejc Zaplotnik ne samo boljši od Anteja, ampak od vseh nas. V svetu je pariral Messnerju in Kukuczki in če ga Manaslu ne bi potegnil vase, bi se izenačil z njima po številu osemtisočakov.

Ante Bučan je za Split ostal velika legenda, kot Zaplotnik za vas.

Sam pa sem mejo prestopil z Everestom ’79. Od tod naprej je bilo vse laže. Pri vzponu sem imel precej sreče, kakor sicer tudi ostali trije; Šrauf, Zaplotnik in Andrej Štremfelj, ki so takrat stopili na vrh in se uspešno vrnili v dolino. Morate pa vedeti, da se nisem nikoli hotel v celoti predati zgolj alpinizmu, ampak sem rad hodil s prijatelji naokoli po Splitu, že od vsega začetka sem imel rad fotografijo, zato sem precej denarja porabil za fotoaparate in filme. Nikoli mi ni bilo samo do tega, da bi se nekam povzpel, zanimalo me je, kako se stvar vidi skozi objektiv, kako se jo da potem prikazati.

Kako ste sploh prišli v ekipo za Everest?
Poklical me je Viki Grošelj in mi svetoval, naj se prijavim. Selekcija je bila potem izjemno ostra, vendar še sedaj trdim, da je bila povsem objektivna in poštena. Poleg psihofizične pripravljenosti je bilo zelo važno, koliko imaš »ekipnega nagona«. Moral si pokazati tudi nekaj človečnosti.

Ko sem prebiral vašo knjigo in v Sloveniji spraševal vaše prijatelje po vas, sem dobil občutek, da niste bili nikoli v centru pozornosti. Nekako ste se držali ob strani. Ko so se leta 79 na Brniku domači poslavljali od svojih »himalajcev«, se vam je zdelo, da ne spadate k njim, da ste tujec. Vas sta pospremila Splitska »gastarbajterja« Nada in Zoran Paniko, ki sta živela v Ljubljani. In tudi pred dnevi, ko sem vas prvič srečal na Velebitu s hrvaškimi speleologi, sem opazil, da se hitro umaknete v svoje misli. Je v tem delček zavestnega?
Tega se zavedam in lahko bi rekel, da se včasih celo trudim ostati malo ob strani. Kjer je veliko ljudi, ko je gneča, se sam precej slabo znajdem. Najbolje se počutim v majhni skupini ali če sem v hribih z nekom, ki ga dobro poznam. Kamera mi verjetno zato zelo pristoji, ker sam odločam glede motivov in pozneje pri montaži glede kadrov. Nikoli se nisem rad izpostavljal in zato tudi pri plezanju z nekom bolj ali manj molčim. V svojem delu hočem imeti red. Če pa seveda vidim, da v procesu dela nekaj ni v redu, potem znam povzdigniti glas, vendar se trudim, da se tega redko poslužujem.

Težko verjamem. (Smeh)
Ne ne! To je kvaliteta življenja, morda modrost; da človek ne troši odvečne energije. Spominjam se Zorana Bešlina, ko je ravno ob prej omenjeni odpravi na Everest na letališču pristopil k meni in me opozarjal, da ne bom na začetku slučajno zapadel v preveliko evforijo. »V tem primeru boš gotovo izgorel! To je skoraj vedno največja napaka himalajcev.« Kako zelo je imel prav. Držal sem se tega in uspelo je. Seveda pa je najti pravo mero v tem mnogo teže, kot se zdi.

Če prav sklepam, sta si bila s Stanetom Belakom – Šraufom diametralno nasprotna.
O, pa še kako. O njem sem slišal kot o strašnem plezalcu in z že takrat mednarodnim ugledom z južne stene Makaluja. Videl sem, da se ga pomalem vsi bojijo. Ko me je Tone Škarja dodelil njemu, mi je Viki takoj rekel na uho: »He he, Dalmatinac, zdaj si najebal!« Videl pa sem, da je Šrauf ostale malodane iztrošil in da jim je bilo pomalem vsega dovolj. In tu sem v nekem trenutku, zanimivo, da ne takoj, uzrl svojo veliko priložnost. Prej si nisem upal niti pomisliti na vrh in večina me tudi ni resno jemala, kar je normalno, saj se med seboj nismo poznali. Takrat sem verjetno kar zasijal. On je bil dobesedno nor in to je za zahodni greben Everesta strašna moč. Naslednji dan sem rekel Vikiju: »Pa znaš šta, ja ču njemu kontra na naš dalmatinski način …!« in uspelo je. Potem so se začele odvijati nepozabne scene. Pri njem je bilo vedno nekaj narobe, vedno je bil nekdo kriv in žila mu je poskočila in usul se je slap kletev … »jebemti kurba Dalmoš …« in podobno.

Torej priznate, da ste imeli srečo, ko ste dobili Šraufa, da ste potem skupaj z Ang Phujem dosegli vrh.
Vsekakor. Tega tudi nisem nikoli zanikal. Če je bil takrat kdo, na kogar so polagali vse upe, in če je bil takrat kdo, ki se mu je poskušalo omogočiti vrh, čeprav je jasno, da nihče nikoli nikomur ne more omogočiti vrha, in ki se mu je zaupalo, potem je to bil on. Imel je gotovo največji kredit, ampak seveda v resnici na račun svoje moči, vztrajnosti in tiste neverjetne pozitivne norosti. Bil je zares izjemna osebnost.

Vendar pa mi je od nekod znano, da je kakšnih štiristo metrov pod vrhom obveljala vaša odločitev, da ste spremenili smer vzpenjanja.
Pred nami je bila t. i. Siva stopnja, v bistvu zadnja ovira, da bi ugledali kitajsko piramido na vrhu. Preko nje sta že šla Zaplotnik in Štremfelj in tisti dan sem se zelo dobro počutil, tako da sta Šrauf in Ang Phu zaostala. Vedel sem, da smo trije in da smo počasnejši, poleg tega Ang Phu ni bil vešč plezanja, zato bi imeli še večje težave. Na levi sem opazil kuloar Hornbein, ozek in strm prehod, ki se mi je zdel primerna rešitev. Šrauf je kričal za menoj in jaz ga nisem hotel slišati. Ang Phu je bil že za menoj in Šrauf nama je moral slediti. Na to potezo sem kar nekako ponosen in Šrauf mi tega ni nikoli zameril. Ostala sva velika prijatelja.

Do sedaj imate »le« štiri osemtisočake: Everest, Manaslu, Kangčengdzenga in K2, s tem da ste bili na Everestu dvakrat. Da mi ne boste zamerili tega »le«! Na drugi strani pa ne poznam človeka, ki bi plezal po osemtisočakih in snemal s kamero. Sprašujem se, če vas ni kamera celo motila pri vzponih? (Smeh)
(Smeh) No, predvsem nisem človek, ki bi nabiral vrhove, čeprav ima tudi to v alpinizmu neki smisel. Prijatelj Viki Grošelj je imel vseskozi te ideje in je tudi uspel, saj jih ima deset, sam pa nekako nisem nikoli zapadel v to tekmo. Že celo takoj po Everestu sem si zastavil vprašanje, kaj je sploh lahko še več, pa ne toliko zaradi višine, ampak zaradi zahodnega grebena, ki je v tistem času veljal skorajda za samomor in tudi sedaj je dostopen samo najboljšim. Ko pa sem na vrhu s kamero posnel Šraufa in Ang Phuja in doma »sestavil« zgodbo, ki sem jo lahko pokazal ljudem, sem vedel, da imam tu velike možnosti.

Kamera, ki sem jo nesel na Everest, je bila ruska, za takrat precej majhna in je tehtala tri kilograme; z rolami 16-mm filma morda štiri. Okoli tega so bile prav posebne dogodivščine. Doma mi ni uspelo dobiti filmov, s tem da jih je imel uradni snemalec odprave Slavko Vajt na voljo cele kupe, vendar mi ni hotel posoditi niti enega; češ kaj boš ti amaterček snemal! Zadnje dni pred vzponom mi jih je v bazni tabor poslal Aleš Kunaver, ker sem mu poslal telegram v Ljubljano, naj jih poskuša kje najti. Končalo se je seveda tako, da me je Vajt prosil, naj mu dam posnetke z vrha, ki so bili jasno ključni, in sem mu jih seveda dal, ker se mi je zdelo, da bodo le tako dobili svoj smisel.

Če bi takrat ostal brez filmov, bi bil to zame skorajda poraz, kljub doseženemu vrhu. Še danes ko gledam nekatere stare posnetke, se mi zdi, da je to pravi način pripovedovanja; gledati živo sliko z vrha Sagarmate, Nebesnega vrha.

Sami ste nekoč izjavili, da v mladosti niste imeli kaj preveč časa za šolo! Imam pa občutek, da ogromno berete.
Hja! Saj sem rekel, da me je narava kar vlekla. Po poklicu sem sicer električar, drugače pa nimam nobene šole za fotografijo, režijo, kamero, torej za vse to, s čimer se ukvarjam že vse življenje. Poleg tega sem pisal za književne liste, imel samostojne razstave in bil celo nekajkrat nagrajen. Moje serije dokumentarnih oddaj se v zadnjem času kar dobro prodajajo. Bral pa sem ogromno že v mladosti, žal ali pa na mojo veliko srečo, tega verjetno ne bom nikoli vedel, ne tistega, kar so zahtevali v šoli.

Na filmskem festivalu v Trentu 99 v Italiji so vam prisodili prvo nagrado srebrnega encijana za film Reticent Wall s Tomažem Humarjem v glavni vlogi.
Vsekakor mi ta nagrada veliko pomeni, čeprav moram priznati, da sem čakal širše kritike, saj sama nagrada včasih ne pomeni kaj dosti. Bil sem kar nestrpen, vendar je bila kritika nad vsemi mojimi pričakovanji, tako da sem sedaj bolj prepričan, da sem ustvaril nekaj zares kvalitetnega. Pred tem je bila serija šestnajstih potopisnih oddaj »Sedam vrhova« prav tako dobro sprejeta, zato mi je bil El Capitan v Yosemittih, kjer je Tomaž plezal najtežjo smer na svetu Reticent Wall, še toliko večji izziv. Delal sem zelo sproščeno in rezultat je tu.

Zgodba o človeku in ne supermanu, ki se hoče splaziti preko stene in mu ni lahko; o človeku, ki mu na od sonca ožganem obrazu pokajo žilce in je na koncu na smrt izmučen, s povešenimi obraznimi mišicami.

Verjetno je pred serijo »Dubine«, ki govori o morju, malokdo vedel, da se tudi potapljate z avtonomno opremo?
Morje mi je zelo blizu, tako kot zasnežene stene ali pa prostrani gozdovi Gorskega Kotarja in Velebita. Za »Globine« sem se odločil iz več razlogov. Povod je bila kritika v smislu; »…evo opet onaj Božič i njegove planine!« Potapljam se že precej časa, vendar do te serije enostavno nisem imel časa, da bi skočil s kamero še v morje, tako da me je ta negativna asociacija kritikov nekako prisilila, da sem se končno odločil za morski svet. Ideja je bila ta, da bi na dalmatinskih otokih posneli predele, ki širši publiki niso znani. Posneli smo deset oddaj, ki pa so bile še bolje sprejete kot prejšnja serija o sedmih vrhovih.

Potapljanje je pravo nasprotje alpinizma. Kako se počutite v tem kraljestvu? Kako globoko greste s kamero?
Morje Dalmatincu ne more biti neznana stvar. Na dah sem se potapljal že kot otrok, zato bi lahko rekel, da sem imel z gorami večje težave, mislim zlasti na prilagajanje, na nov način življenja, ki ga moraš zgoraj nekako ujeti, da preživiš. Res pa je, da so mi bile stene večji izziv, kar je morda nekako logično, saj sem živel ob morju, zasnežene škrbine ostenja Alp pa so se takrat večini zdele nedosegljive.

V potapljaški opremi se počutim odlično, s tem da sem potreboval nekaj dni »aklimatizacije«, saj je potapljanje povsem druga stvar in niti slučajno kaj manj nevarno kot gore. Potopim se tudi do petdeset metrov globoko, kar je nekako meja, kjer lahko še nemoteno snemaš, seveda z natančno pripravo in dobrimi asistenti, ki so pri takem delu nepogrešljivi.

O čem torej trenutno razmišljate?
Hm. Morda je še prezgodaj, škoditi pa verjetno ne more, če povem. Že nekaj časa se mi mota po glavi Odisej. Ni dolgo tega, kar sem ponovno prebiral Homerja in utrnilo se mi je, da bi poskušal posneti »Pot Odiseja«. Po nekih teorijah naj bi plul po Jadranskem morju med našimi otoki. Potovali bi s podobno ladjo, kot naj bi jo imel on, in skušali slediti njegovo pot, s tem da bi v mestih, ki jih je obiskal, posneli današnje dogajanje, delček zgodovine, zanimive ljudi, ki živijo danes tam in podobno.

Torej po principu Heyerdalla in njegove Kon Tiki?
Tako nekako, s tem da bi zastavili širše. Projekt bi trajal vsaj eno leto. Na ladji bi bila stalna ekipa in pa gostje znanstveniki, novinarji, lokalni poznavalci razmer, etnologi, fotografi …, ki bi se menjavali.

Zadnje leto pa ste se posvetili celo jamam?
Tudi to sem že prej poskusil, le da sedaj v jamah tudi zares snemam, ker je to v sklopu serije o naravnih rezervatih Hrvaške.

Pred vojno ste bili v alpinističnih krogih znani kot velik pacifist. Kot kaže, pa se je to z začetkom balkanske kalvarije spremenilo?
To so precej bedni spomini. Leta 91 smo se ravno vrnili s Kangčengdzenge in naletel sem na blokade, v Splitu so bile demonstracije, žena ni mogla z avtom pome na letališče, ker je bila cesta minirana … in vse to ti v glavi kuha. Najprej sem še upal, da se bo vse skupaj umirilo, in potem so napadli Slovenijo. Poklical sem Vikija in ga spraševal, kaj se tam dogaja, ali njegova družina potrebuje pomoč, in tako nisem mogel več ostati miren. Ko ti pride nekdo s puško na vrata, pacifizma ni več.

Vse do zadnjega sem mislil, da ne bom prestopil meje, vendar se je stvar tako hitro zavrtela v nepravo smer, da sem se kmalu znašel na Dinari kot poveljnik nekakšne reševalne skupine, v kateri so bili sami planinci in alpinisti.

Posneli ste resnico o vasi Kijevo!
Ti posnetki so dejansko bili moj prvi neposredni stik z grozotami vojne in vas Kijevo je postala simbol hrvaškega odpora. Srbi so takrat trdili, da je nedotaknjena, sam pa sem imel posnetke njihovega nasilja in požganih hiš. Verjetno najbolj žalosten trenutek v mojem življenju, po drugi strani pa sem bil vesel, da mi je uspelo posneti resnico.

Sedaj sovražite Srbe, ker so napadli vašo domovino?
Ne. Ne more človek kar naprej gojiti nekega sovraštva, pa karkoli se je že dogajalo, ker nima smisla. To je zame šlo mimo. Sicer me je mnogo stvari še dolgo potem spominjalo na vojno, vendar moram zatrditi, da sem se začel kmalu »nazaj smejati«. Bil sem tudi ranjen, zato sem se za nekaj mesecev tega rešil in Anapurna leta 1992 je prišla kot naročena. Tu sem videl možnost, da se nekako rehabilitiram in ko sva z Grošljem sedela v šotoru v taboru II, me je začelo v hlačah nekaj ostro žuliti in izkazalo se je, da mi je v »texu« ob kolenu ostal šrapnel. Začel sem se na ves glas smejati in Viki me je samo zabodeno gledal.

Leta 1990 ste izdali do sedaj edino knjigo z naslovom Put na vrh svijeta. V uvodu pravite, da ste imeli nič koliko predavanj z diapozitivi, kar nekaj fotografskih razstav in posneli ogromno filmskega materiala s svojih potovanj, pa vendarle se vam zdi, da lahko s pisano besedo najbolje naslikate lepote in težave plezanja po najvišjih gorah sveta. Kje je torej vzrok, da se ponovno ne lotite pisane besede?
Kdo pa pravi, da se je ne lotevam. Druga knjiga, ki bo govorila o sedmih vrhovih vseh celin, je že v pripravi. Drugače pa je razlog, da na tem področju nisem napravil več, verjetno tale; štirideset filmov v šestih letih ni majhna stvar, s tem se boste verjetno strinjali, mar ne?

Gospod Stipe Božič, zanimata me še dve stvari. Ali ste kdaj kadili marihuano in kakšen je vaš odnos do religije?
Seveda sem jo nekajkrat poskusil. Celo z Nejcem Zaplotnikom sva skupaj kadila, vendar se nam že takrat ni zdelo nič posebnega. To je res sredstvo, da prideš v neko stanje, vendar imam sam toliko drugih možnosti, da pridem v tisto neko drugo transcendentalno stanje, da tega niti slučajno ne potrebujem. Imam pa pozitivno izkušnjo iz Sudana, kamor sem leta 86 odšel na delo, ker sem moral reševati svoje finančno stanje. Po nekaj mesecih sem zapadel v hudo depresijo, saj veste, puščava, nikjer nikogar, vsak dan isti obrazi, knjige sem že vse prebral … in ko smo potem »zapalili«, mi je bilo bolje. Sicer pa mi ni všeč, če svojega telesa nimam pod kontrolo.

Verjamem, da verujem! Vzgojen sem krščansko, vendar nisem slepi vernik, priznam pa, da sem bil verjetno kar nekajkrat blizu »boga«, zlasti ko človek hodi po robu in takrat si tudi najbliže sam sebi. Za naslednje leto imam v načrtu serijo Svete gore sveta in moja želja je dokazati ali bolje kar pokazati, da se vse religije nekako razraščajo iz iste korenine. »Molio se ti mantranjem na tibetanski način, kao što je to radio Ang Phu 8400 metara visoko ne obazirajuči se na mene i Šraufa, ili tu sklopio ruke i molio Oče naš, je gotovo svejedno.«

Jaroslav Jankovič