Nad Novim trgom v Kamniku je bil desetletja eden tistih kotičkov, kjer se je začela pot številnih kamniških alpinistov. Na skrajnem desnem delu skalovja, na desnem robu jugozahodnega grebena Bergantove gore, so se mladi plezalci prvič dotaknili skale, prvič začutili trenje pod prsti in prvič spoznali, da je skala lahko učiteljica, ki ne odpušča, a tudi ne laže.
Tu ni bilo velikih sten, ni bilo dolgih smeri, ni bilo občinstva. Bile so tri osnovne linije: najlažja klasična smer, spodnji previs in zgornji previs ter variante. A prav te tri so bile dovolj, da so se izostrile generacije, ki so kasneje plezale v stenah, o katerih se danes piše v knjigah.
Na Starem gradu sta prve (stenske) korake naredila tudi Marko Prezelj in Tomaž Humar (zadnja generacija, ki se je usposabljala v tem vrtcu), dva izmed najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega in svetovnega alpinizma. A nista bila edina. Dolga je vrsta imen, ki so se tu učila, padala, napredovala in se vračala. Imena, ki niso vklesana v skalo, a so zapisana v zgodovino. Vse bi bilo preveč naštevati, a ker se spodaj v Kamniku tako radi »dičijo« in opevajo kakšen turizem g(n)ojijo in bi ga radi imeli predvsem na Planini, jim zaradi pozabe in nesmiselnega štrlečega pomola nad skalovjem zlahka prilepimo veliko črno piko, ki pa zaradi tamkajšnjega enoumja in splošnega pomanjkanja samokritike ne pomaga prav nič …
Kamnik se danes rad ponaša s turizmom, z zgodovino, z naravo, a prav ta skromni plezalni vrtec, ki je vzgojil toliko domačih mojstrov, je ostal nekako na robu pozornosti. Morda zato, ker ni bleščeč, ker ni navrtan, ker ni »instagramen«. A njegova vloga je bila neprecenljiva in je vredna pozornosti.
V arhivih najdemo tudi zgodbe, ki so ostale v spominu kot opomin. Leta 1967 je lokalni časopis zapisal, da je Tone Škarja, takrat že izkušen alpinist in član himalajske odprave, na Starem gradu učil mlade kamniške plezalce tehnike plezanja. Na spolzki steni mu je spodrsnilo in padel je na mehka tla. Poškodbe niso bile hude, a dogodek je ostal zapisan kot opomnik, da skala ne izbira med začetnikom in mojstrom.
Še bolj tragičen je bil 14. maj 1978, ko je Stane Resnik, 26‑letni pripravnik AO Kamnik, padel s previsa približno 25 metrov globoko. Pod steno ga je čakal njegov sin. To je ena tistih zgodb, ki se vpletenim vtisnejo v življenje in ostanejo del kolektivnega spomina.
Stari grad je bil vedno takšen: skromen, neposreden, brez olepševanja. Ni bil poligon za množice, bil pa je prostor, kjer se je učilo življenje v skali. Danes ga marsikdo spregleda, a generacije, ki so tam začele, dobro vedo, da je bil to njihov prvi pravi učitelj.
In tako kot pri vseh plezalnih vrtcih velja tudi tukaj: velike zgodbe se pogosto začnejo na majhnih stenah.
Foto: GŠ
