zapis o alpinističnem poskusu v zahodnem del regije Solu-Khumbu, meji in poštenosti v gorah
Ruski alpinist Jurij Vladimirovič Košelenko, ki zelo široko-opisno (in težko povzetno) podaja svoja alpinistična doživetja, je svoj zadnji poskus v Himalaji poimenoval z nenavadno besedo: »Dahusim«. Izvira iz stare sovjetske športne anekdote o smučarskem olimpioniku Vjačeslavu Vedeninu, ki je leta 1972 v Sapporu, tik pred startom 30‑kilometrske tekme v snežnem metežu, na vprašanje japonskega novinarja, ali bo zamenjal mazivo, odvrnil kratko, po rusko, neprimerno za tisk. Japonci so to slišali kot skrivnostno »dahusim« — in naslednji dan je Vedenin osvojil zlato.
Za Košelenka ta izraz ni pomenil drznosti, temveč trenutek preklopa: ko so izračuni narejeni, nevarnosti razumljene, dvomi pretehtani — a ostaja neznano. Ko človek sprejme, da ne more nadzorovati vsega, in stopi v realnost takšno, kot je: nepopolno izračunano, nepredvidljivo.
Stena kot knjiga, ne kot prazna površina
Košelenko poudarja, da stena ni prazno platno, na katerem alpinist »riše« smer. Stena je knjiga, napisana v jeziku kamna, ledu in gravitacije. Linije obstajajo že pred nami — mi jih le aktualiziramo s svojim telesom, časom in stilom.
To je bila njegova šola: sovjetska tradicija, v kateri prvenstvene smeri niso bile »vsebina«, temveč oblika odkritja in poštenosti. Ne le doseči vrh, temveč najti nov dialog z goro.
Dolga pot do Lunag Ri
O območju Lunag je razmišljal že od leta 2005, ko je z Nikolajem Totmjaninom in Carlosom Bülerjem prečil severno steno Menlungtseja. Po poškodbi hrbta je moral sanje odložiti; zdravniki so mu svetovali celo, naj nosi prtljago na kolesih. A vrnil se je — najprej v Krim, Kavkaz, Peru, Kitajsko, Yosemite. Leta 2010 je z Aleksejem Bukiničem v Pamirju opravil dve prvenstveni smeri v čistem alpskem slogu. Misel na velike stene se je vrnila.
Po uspehu na Rowaling Khang Shar (6645 m) leta 2023 in dveh poskusih na vzhodni steni Jannu East je začel iskati novo linijo — takšno, ki bi bila resnično na meji mogočega.
Košelenkov pogled na vzpon Benjamina Védrinesa in Nicolasa Jeana na Vzhodni Jannu (nekoč tudi slovenski izziv)
Jurij Košelenko je v svojem zapisu Dahusim posebej izpostavil vzpon Benjamina Védrinesa in Nicolasa Jeana na Jannu East, ki sta ga opravila leta 2025.
Njuno prvenstveno smer opiše kot impresivno, lepo in hitro, vendar po njegovem mnenju ne dosega tistega, kar bi imenoval »predelnost« — mejo mogočega, ki jo sam razume kot ključno merilo velikega alpinističnega dejanja.
1. Vzpon je bil izjemen, a po Košelenku ne »na meji«
Košelenko poudari, da je bil vzpon francoske dvojice: tehnično čist, estetsko izjemen, izveden v odličnem slogu in v zelo hitrem tempu.
A hkrati meni, da sta izbrala najbolj logično in najmanj kompleksno linijo na tej mogočni gori.
Po njegovem mnenju to ni bila najtežja ali najbolj izpostavljena možnost, ki jo ponuja vzhodna stena Jannuja.
2. »Predelnost« kot merilo velikega vzpona
Košelenko razmišlja, da je predelnost — torej plezanje na robu mogočega — eden ključnih elementov velikega alpinističnega dejanja.
Za primer navaja: zapis in dejanje na Changabangu (1996) Micka Fowlerja, kjer je bilo po njegovem mnenju jasno, da je bila smer preplezana na absolutni meji, a hkrati v popolnoma poštenem slogu.
V tem smislu Védrines–Jean po njegovem mnenju nista dosegla tistega, kar bi lahko bila najvišja stopnja Jannu East.
3. Košelenko je bil sam dvakrat v poskusu na Jannu East
Košelenko je bil v letih 2024 in 2025 dvakrat v poskusu na Vzhodni Jannuja. Zato njuno smer ocenjuje iz neposredne izkušnje: pozna teren, pozna alternative, pozna objektivne nevarnosti in razume, kako kompleksna je lahko ta stena.
Njegova ocena ni kritika, temveč primerjava različnih možnih linij in razmislek o tem, kaj pomeni preseči mejo.
4. Njegov zaključek: izjemen vzpon, a ne »ultimativni«
Košelenko sklene, da je vzpon Védrinesa in Jeana: pomemben, tehnično vrhunski, vreden občudovanja, a po njegovem mnenju ne predstavlja najtežjega možnega vzpona na tej steni.
Njegov pogled je del širše razprave o tem, kaj danes pomeni veliko alpinistično dejanje — hitrost, estetika, slog ali meja mogočega.
Neimenovana gora 6376 m
Vrh 6376 m je poznal le od daleč, s poti proti Nangpa La.
16. aprila 2026 je trojica — Košelenko, njegov (stalni) soplezalec Aleksander Semjonov in fotograf ter astronom Oleg Bartunov — postavila bazni tabor pri 4500 m.
Nalogi, ki so si ju zastavili sta bili dve: najti prehod v predhodni tabor (ABC), izbrati linijo med številnimi možnostmi.
Košelenko je iskal smer, ki bi bila težka, a ne smrtonosna. Zgornji del stene je bil kaos serakov, labirint ledenih stolpov.
Potek poskusa
23. april 2026
Ob 1. uri zjutraj sta iz ABC začela vzpon. Preplezala sta 17 raztežajev, vključno z miksom do M6. Tabor sta postavila na 5750 m. Popoldne ju je ustavil globok, nestabilen sneg.
24. april
Težek, navpičen odsek »snežne opasti« sta dobesedno izkopala. Gornji greben je bil okrašen z gobami votlega snega — neprehodno. Spustila sta se v žleb, kjer so padali kamni in drobne plazovine. Po 350 metrih simultanega plezanja sta našla izhod na greben in postavila tabor na 5950 m.
25. april
Vstopila sta v območje serakov. Ob 15. uri sta bili na 6200 m, na vrhu tretjega seraka. Do vrha ni bilo več veliko višine, a pred njima so bili še trije ali štirje seraki in ledeni žlebovi — območje popolne nepredvidljivosti. Vremensko okno se je zaprlo.
Imela sta premalo plina in hrane. Sneg je bil preglobok, napredovanje prepočasno. Semjonov je zaradi dehidracije izgubil skoraj 15 kilogramov. Spalne vreče ni imel — pretežka. Noči so bile brutalne.
Trenutek odločitve
Košelenko je na vrhu seraka začutil tisto, kar izkušeni alpinisti poznajo: jasno, nedvoumno opozorilo. Ne strah — temveč prepoznavanje, da se meja bliža. Da se stena spreminja hitreje kot človek. Stena ni statična površina, pravi. Stena je proces, ki se dogaja hkrati s tabo. Stena ob poldnevu ni več stena ob zori. In človek ob poldnevu ni več človek, ki je začel ob noči.
To je tisto, kar filozofi imenujejo »plan imanence« — ne stvar, temveč dogajanje. V gorah to ni teorija, temveč telesna izkušnja.
Umik kot dejanje poštenosti
Preplezala sta 32 raztežajev nove smeri, v čistem alpskem slogu, vse onsight. Ustavila sta se na 6200 m. Vrh je bil na 6376 m.
Nista dosegla cilja – vrha. A Košelenko pravi, da je bila prav ta odločitev morda najbolj poštena.
Gora je »Drugo« — in dialog z njo je tisto, kar povezuje alpiniste vseh kultur. Ne želja po pokoritvi, temveč srečanje z nečim večjim od sebe.
Ne triumf, temveč iskrenost. V alpinizmu je »čistost« več kot slog. Je intelektualna poštenost: oceniti svoje moči, ne pretiravati z dosežki, priznati napake, znati obrniti. To je — preprosto — dober slog.
