
Južna Patagonija je vse bolj priljubljena (poletna) destinacija za odlične in že (zelo) izkušene plezalce iz celega sveta, ki iščejo izzive in prvovrstne plezalne izkušnje. Gora ostaja simbol moči, poguma in dediščine, ki spominja na Tonija Eggerja in njegovo legendo v svetu alpinizma.
Ena izmed zvenečih gora, ki privlačijo na pogled in z izjemno težavnostjo, je Torre Egger, vrhunec med vrsto najbolj prepoznavnih gora in med argentinsko in čilsko mejo. Sama gora je visoka 2685 metrov, nad njo pa se dviga spreminjajoča krona – gmota ledu in snega in je del skupine Cerro Torre, ki vključuje še vrhove Cerro Torre, Punta Herron in Cerro Standhardt.

Toni Egger (1926 – 1959)
Gora je poimenovana po italijanskem alpinistu nemškega rodu Toniju Eggerju, ki je bil znan po svoji izjemni moči in hitrosti. Egger je bil rojen 12. septembra 1926 v Bolzanu in je že v mladih letih začel plezati v Dolomiti. Čeprav je bil doma iz Bolzana, je v gorah okoli Lienza razvil svojo strast. Leta 1950 je odkril Dolomite (Tri Cine itd.) in se vanje takoj zaljubil. Le tri mesece kasneje je s Franzem Rienzerjem preplezal severno steno Velike Cine. Leta 1951 je opravil usposabljanja in izpite za gorskega vodnika in kasneje postal član plezalne skupine »Alpine Gesellschaft Alpenraute« iz Lienza.
Znan je bil po tem, da je plezal hitro in ni zabijal veliko klinov, zato so ga soplezalci morali pogosto prositi, naj se večkrat (za)sliši zven klina in klik vponke. Njegov seznam vzponov je dolg in vključuje nekaj najtežjih smeri v vzhodnih Dolomitih tistega časa: Sollederjeva v Civetti, severna stena Zahodne Cine, Spigolo Giallo, Cassinova v Mali Cini, Grosslockner itd. Leta 1954 se je Toni po kratkem obdobju neaktivnosti vrnil v gore z novo motivacijo in z Mayrjem Gottfriedom preplezal severni steni Zahodne in Velike Cine v pičlih 11 urah. Opravil je tudi več zahtevnih solo vzponov, vključno z enournim vzponom na Spigollo Giallo Male Cine. Leta 1955 je preplezal SZ steno Piz Badile in Gran Capucina, leta 1956 pa kljub 150 metrskemu padcu v Ortlerju solo Aiguille Noire, Dent du Géant, severno steno Velike Cine (v štirih urah) južno steno Aiguille du Midi, le dva dni za Rebuffatom. Kasneje istega leta se je udeležil odprave v Turčiji, leta 1957 pa v Peru, kjer je opravil prvi vzpon na goro, ki ga je proslavila: Jirishanca (6127 m), eden najtežjih vzponov v Andih. Alpinistični uspehi so mu pomagali tudi na profesionalnem področju in postal je direktor tirolske alpske šole v Innsbrucku.
Leta 1959 se je Egger odločil za ekspedicijo v Patagonijo, kjer se je pridružil znamenitemu italijanskemu plezalcu Maestriju. Skupaj sta poskušala vzpon na vrh Cerro Torre, vendar je 2. februarja med sestopom Egger umrl, ko ga je zasul plaz. Njegovo telo so našli šele leta 1974 na ledeniku Torre.
Po njegovi smrti so v njegov spomin poimenovali ogromen graniten obelisk ob Cerro Torreju. Gora, ki velja za najzahtevnejšo v okolici, je postala simbol dediščine in plezalne strasti.
Na vrh Torre Egger so prvič splezali leta 1976, ko so Američani John Bragg, Jim Donini in Jay Wilson vzpostavili prehod preko grebena med Torre Egger in Cerro Torre. Vzpon je bil težaven zaradi slabega vremena in je trajal več mesecev.
Roberto Jose Morales: »Rolando Garibotti opisuje Torre Egger kot najtežjo goro v masivu in verjetno Patagoniji. V vsakem primeru je eden najbolj spektakularnih krajev na svetu …«
Plezalna zgodovina Torre Eggerja
Leta 1976 so Jim Donini, John Bragg in Jay Wilson (ZDA) opravili prvi vzpon na vrh (glej Ameriška smer).

v JV steni Torre Eggerja.
Levo italijanska in
desno francoska grebenska smer.
Foto in vris: AN/Delo
Med slovenskimi vzponi velja izpostaviti novo smer v južni steni, poimenovano Psihična vertikala (900 m 6c A3 90° – Psycho Vertical), ki so jo sestavili Janez Jeglič, Silvo Karo in Franček Knez in dokončali decembra 1986. Pred njimi je bilo do takrat na vrhu Torre Egerja le pet alpinistov. Silvo Karo je po tem vzponu in glede načina uporabe fiksnih vrvi zapisal: »Moramo priznati, da je bilo naše zmagoslavje možno le zaradi napetja fiksnih vrvi. Glede na višino sten ter vse hitre in nepredvidljive vremenske spremembe je skoraj nemogoče plezati v čistem alpskem slogu. Dokaz je, da so bile skoraj vse smeri v Patagoniji najprej narejene s fiksnimi vrvmi. Nekega dne bo mogoče smeri preplezati prosto solo in v enem dnevu. To je naravni razvoj, nekakšno stopnišče, kjer vsaka nova stopnica sledi starejšim.« 29 let in mesec dni po prvem vzponu so se njegove besede uresničile, … več skic in opisov pa na pataclimb.com, Instagram Torre Egger, pinticlimbs, arhiv G-L …