Polet, 5. junij 1960
Iz dnevnika Marjana Keršiča-Belača od 14. do 25. maja 1960
Baza II. Vso noč je grmelo in preden sem zaspal, sem prisluhnil izvrstni radijski glasbeni oddaji do 28. ure. Vsak večer lahko poslušamo evropske in ameriške glasbene oddaje, le škoda, da gremo raje prej spat, ker smo utrujeni od vsakodnevnih naporov.
Danes, v soboto 14. maja, nas čaka garaška pot proti Sedlu. Gremo v treh navezah: Debeljak – Tensing, Ang Nyima -Ante Mahkota ter Kersnik in jaz. Le do taborišča I bosta šla z nami Jerin in kapetan, zvečer pa se bosta vrnila v bazo II.
Zadivjala je huda nevihta. Zdaj sneži in po malem pada sodra. V daljavi se bliska in grmi. Vrnila sta se Jerin in kapetan, ki trdita, da je tam gori slab, mehak sneg. Sam sem popravljal in napenjal šotore, da nam ne bi ponoči veter odpri strehe. Hladno je. Nebo je oblačno in robovi grebenov so v meglah. Skrbi me, kaj je s tovariši v taborišču. Šotori so sicer postavljeni na varnem, toda kdo ve, če se bo tam gori vse srečno končalo.
V nedeljo sem vstal okrog osme ure in z daljnogledom opazoval čudovito okolico. Predvsem me je zanimalo, kako je s taborom I. Šotori so bili nedotaknjeni, takoj za tem pa sem opazil naše štiri tovariše, ki so sestopali nazaj v bazo. Kasneje so pripovedovali, da so se nekoliko prestrašili zaradi grmenja in velikih plazov. Le Debeljak je spal in ga ni vse skupaj nič motilo. Megle se vlačijo po vrhovih, od časa do časa naletava sneg. Fantje so se spravili k taroku, jaz pa k pisanju dnevnika. Tensing in Ang Nyima kuhata kosilo. Precej dolgočasno je. Z današnjim dnem zaključujem prvo knjigo svojega dnevnika in 61. dan, odkar smo na potovanju. Vse popoldne je snežilo. Snega je zapadlo do gležnjev in grmi na vseh koncih. Z večerom je prenehalo snežiti, toda ker mi je preostalo dovolj časa, sem napisal pismo dr. Zupančiču in tov. Kopaču, kajti jutri za pisanje ne bo časa.
Zbudil sem se v čudovitem jasnem jutru. Pa kaj, ko se je kmalu spet zameglilo in pooblačilo. Snežilo je ves dan do večerje. Spet smo poležavali in pisali dnevnike in pisma. Poslušamo Radio Indija, ki nam vsak večer poroča o vremenskih napovedih. En dan bomo morali čakati, da se sneg obleti in pomrzne.
Na prve strani novega dnevnika sem napisal torek 17. maja.
Čudovito jutro nas je spravilo iz šotorov. Sonce je dobilo velik mavrični kolobar, kar je slabo znamenje in res se je po kosilu sprevrglo v naletavanje snežink, dokler se ni vsula sodra. Zvečer gre prva skupina kljub slabemu vremenu spat v taborišče 1, ker upa, da bo z nočjo le nastopila razjasnitev in da bo sneg višjih legah pomrznil. Začeti je treba misliti na opremo taborišča II na Sedlu. Ugibam, kako bo z vremenom, saj zavisi od tega naš končni naskok.
Z vseh strani so se že od 11. ure naprej vsipali plazovi novega snega, tako da smo divje fotografirali, Kunaver pa je skušal vso pestrost dneva spraviti v filmsko kamero. Popoldne so odšli po okrepčilu v taborišče 1 Debeljak, Kersnik, Mahkota in Ang Nyima, ker hočejo morda že jutri doseči Sedlo. Ostali v bazi so mi napravili »ofreht« za moj jutrišnji 40. rojstni dan. Ropotali so z vsemi lonci in z vso pločevino, ki so jo našli v bazi. Za mene pa je pomenilo največje darilo tega dneva zadnje ženino pismo, dve fotografiji ter sreča, da sem lahko ta dan doživel sredi Himalaje. Jutri zvečer gremo v taborišče 1 Kunaver, Tensing, oficir Bathwar in jaz, pojutrišnjem pa, če nam bo sreča naklonjena, proti Sedlu. Noč bomo prespali v dveh šotorih po dva in dva, vsa oprema je v glavnem že gori, le nekaj osebnih stvari moramo se vzeti s seboj. V šotoru je bila temperatura C. zdajle zvečer, ko to pišem, pa -2° C. Z mrakom se je v višinah zjasnil. toda kmalu je spet legla megla in ne vidimo nikamor. Ura je pol desetih zvečer in spet odprem mali tranzistor. Radio Delhi oddaja dobro glasbo. Sinoči smo poslušali Mozartov koncert. Tile radioaparati Bonam v veliko uteho. Odlični so in podjetju Telekomunikacije smo od srca hvaležni. V Himalaji so prestali najhujšo preizkušnjo!
Sreda, 18. maja, moj 40. rojstni dan. Kako lepo jutro me je pozdravilo. Z daljnogledom sem opazoval, kako tovariši sestopajo s Sedla do mesta, kjer smo zadnjič shranili šotor z opremo in hrano. Imam tako izvrsten daljnogled, da sem videl, kako je Debeljaku ušla po strmini rokavica in kako se vsem na derezah nabirajo cokle. Kosilo je danes v čast mojemu rojstnemu dnevu kuhal Kunaver. Pripravil je juho, ocvrte rezine, biskvit prepečenec s sladkorjem, kompot ananasa in puding. Pred in po pudingu še vsakemu čašico izvrstnega žganja. Izvrstno!
Vse popoldne sneži in čuden veter piha z juga, pa spet s severa. Napisal sem pismo za dr. Potočnika. V tabor I gremo šele jutri in sicer oficir, Jerin in jaz. Ob pol trinajstih so prišli s Sedla izpod Trisula II Stane, Ante, Cic in Ang Nyima zbiti in z bolečinami v grlu. Bili so v Sedlu v višini 6000 m in postavili dva šotora in tam tudi prespali. Zjutraj ste šla Cic in Ante pogledat proti Trisulu II, da bi ugotovila možnost prehoda proti vrhu I. Morala sta se vrniti na pol poti do vrha II zaradi serakov, razpok in pomanjkanja lednih klinov. Resno odsvetujejo Jerinu in kapetanu na turo v višino 6000 m. Naš novinar Zoran bi rad šel na vsak način, še bolj pa seveda oficir, ki bi po naši odpravi rad postal član himalajskega kluba v New Delhiju. Pokazalo se je, da Agrawal, indijski gost in nekakšen izvedenec za himalajska vprašanja, še zdaleč ni kos svoji nalogi. Pravkar se pripravljam na odhod v taborišče I pogledat, kako je s Kunaverjem. In če je vse v redu, gremo jutri najprej na Sedlo v taborišče II. Oblačno je, megla zastira ledenik in gore v belo temo. V taborišču I je vse v redu. Kunaver je filmal in zato ni šel naprej. S tem je povzročil precej nepotrebnega strahu, ker smo mislili, da se mu je kaj zgodilo na poti do Sedla.
Noč sem prebedel. Voda je kapljala na polivinilasto prevleko in poslušal sem hrumenja plazov nekje v zatrepu ledenika. V petek, 20. maja smo vstali že ob pol ene ponoči. Ob četrt na dve smo bili že navezani v trojko na 60-metrski vrvi z derezami na nogah in v trdi temi začeli plezati. Ob svitu smo bili v višini 5600 m, ob devetih pa že na 5820 m. V višini 6000 m smo bili ob pol enajstih, tam kjer so bili postavljeni šotori. Veter je neusmiljeno pometal sneg po pobočju, začelo se je oblačiti. Tensing toži o bolečinah v vratu. Čudno, tudi ostali imajo vnetje in bolečine v grlu, kar je menda reden pojav pri večini Himalajcev brez izjeme. Kunaver je dal Tensingu zdravila in ga napotil v spalno vrečo. Omenim naj, da je pristop v Sedlo relativno varen samo ponoči. Čim posvetijo prvi žarki v viseče serake, začne gora z bombardiranjem, da se tresejo tla in ozračje. Zmeril sem si puls. Po prihodu v taborišče 96 udarcev, zvečer 94 do 96. Z Alešem sva se pogreznila v globok spanec …
Zjutraj v soboto 21. maja sem se prebudil ob pol šestih. Tensing ima še vedno bolečine v grlu. Moral bo čimprej v dolino. Hitro smo nared za sestop. Veter nam zapira sapo, da komaj dihamo, vseeno pa smo ob šestih že v navezi: Aleš spredaj, v sredini Tensing, jaz pa sestopam najraje zadnji. Sledovi nam povedo, da se je včeraj čez našo pot podrlo ogromno ledu. Tam je Tensing prvič spodrsnil in odletel na bok ter se podričal po strmini. K sreči samo 3 metre in ker sem dobro stal, sem ga ujel na napeti vrvi. Sneg je bil vedno slabši, ponoči ga je padlo okoli 10 cm. Ko smo se vrnili v bazo, je za obolelega Tensinga poskrbel zdravnik.
Popoldne so se odpravili Cic, Ante, Ang Nyima in kapetan ponovno na pot. Cilj: taborišče I — Sedlo taborišče II. Zvečer smo zaspali ob zvokih prijetne evropske glasbe. Nedelja 22. maja je bil srečen dan ja člane odprave, še posebej zame. Pomislite, dobil sem kar tri pisma od Alenke in dve pismi od doma. Jutri grem z Alešem in Tensingom spat v taborišče I, tako da pojutrišnjem prenesemo v taborišče II okrog 15 kg hrane in opreme. Sploh nas prihodnje dni čakajo najtežji pohodi. Stane leži že dva dni, ker ga je zdelal hud kašelj, ki ga muči že ves čas, odkar se je vrnil z višine 6000 m. Naslednje jutro nas je vrglo z ležišč bučanje viharja in bobnenje plazov. Premišljam o dogodkih zadnjih dni in misel na prihodnje akcije je težka. Popoldne greva z Alešem in Tensingom v taborišče I, ponoči pa skozi ledene kuloarje in pod ledenimi seraki v taborišče II, ki je na 6000 m. Vse naveze moramo opraviti izključno ponoči in vsak od nas mora nesti tja gori čim več, da bomo to pot prenašanja skrajšali. S tem se izognemo tudi nevarnostim, ki jih je vedno dovolj. Z Alešem bova odnesla veliko sladkorja, butan in vrvi, da ne pozabim na ledene kline. Pojutrišnjem bova ob ugodnih vremenskih razmerah poizkusila pristopiti na Trisul II to čim bliže glavnemu vrhu. Greben na Trisul II je strm in na mnogih mestih strašno razklan v serake ta široke razpoke Za zdaj sva z Alešem edina brez posledic preživela en dan in eno noč v višini 6000 m, kar nama nalaga več dolžnosti pri postavitvi taborišča II. Do konca meseca maja mora biti taborišče III oskrbljeno z vsem, tako da bomo naskok na glavni vrh izvedli prve dni junija. Hrana iz konzerv se nam že upira, rešuje nas krompir, ki so nam ga nosači prinesli že dvakrat po 10 kg. Tega najraje jemo pečenega na masti. Zdaj šele razumem, kaj so žrtvovali Herzog, Lachenal in Lambert po himalajskih ledenikih. Šel bi rad na vrh, ker bi rad preizkusil srce to pljuča. Rad bi videl, kakšna gora je Trisul ta kam bo segel pogled z njegovega vrha. Morda bo treba to željo plačati še s čim drugim, kot z utrujenostjo nog in živcev. Upam, da bo gora milostna z menoj, kot je bila doslej …
