Polet, 29. maj 1960
Iz dnevnika Marjana Keršiča-Belača od 3. do 14. maja
Vodja odprave je odločal, da bo danes, v torek 3. maja, po šestdnevnem maršu en dan počitka. Nisem zdržal, da bi lenaril v taborišču. Vzel sem fotografski aparat in puško ter odšel skozi džunglo na vrh zahodno od našega taborišča v višini 3600 metrov. Upal sem, da bom spet zadel kakšno lovsko trofejo. Videl nisem nobene živali. Pri sestopu sem prepodil mnogo divjim petelinom podobnih ptičev, ki pa jih nisem hotel streljati. Po kosilu so Anteja Mahkoto učili streljati v tarčo. Štirikrat je zgrešil, enkrat pa zadel v vogal. Cic — Debeljak je streljal precej dobro, ko pa je bil na vrsti Zoran Jerin, je namesto v tarčo, ustrelil na ptiča, ki se je vsedel na tarčo. Ptič se je frfotaje prevalil čez rob v grmovje. Ante je stekel ponj in ugotovil, da ga je novinar zadel na vrh glave tako, da mu je odbilo čopko. Izreden strel, prav za junaka divjega zapada.
Proti večeru me ni obdržalo v taboru. Z Antejem sva vzela vsak svojo puško in odšla bolj na sprehod, kot na lov proti grebenu. Na nekem robu sva se sešla, ko sva na tihem vsak zase upala na srečanje s kakšno živaljo. Nič ni bilo. Ne vem kaj me je gnalo, da sem še enkrat stopil čez naslednji rob, od koder je prišel prej Ante malo niže in glej — napravil sem deset korakov, ko sem zagledal nedaleč pred seboj rjavo dolgodlakasto žival, obrnjeno z bokom proti meni. Pomerim in sprožim, ob tresku pa je žival vrglo v zrak in izginila je čez rob. Takoj sem skočil za njo, toda izginila je brez sledu. Še nekajkrat je bilo slišati šumenje listja, potem pa je bilo vse tiho. Na mestu, kjer je prej stala žival, je bilo po tleh nekaj dlake, toda niti kaplje krvi. Preiskal sem kraj, kamor bi morala pasti zverina, pa nisem našel ničesar. Vendar sem znova začel pazljivo iskati v listju, ker sem bil prepričan, da je žival morala biti zadeta. Po nekaj korakih sem našel pravo pošast. Žival je bila malo manjša od jelena, velika kot košuta, rogata, z dlako svetlorjave barve, težka okrog 70 kg in visoka okrog 1.20 metra. Z Antejem sva zverino komaj premaknila na bok. Strel ji je prebil pljuča in srce, pa niti kaplja krvi ni odtekla. Sama nisva mogla nositi živali, zato je ostal Ante, ki je imel ožuljene noge, pri plenu, sam pa sem šel v tabor po nosače.
Zvečer je vladalo v taboru pravo veselje. To je bila več kot lovska sreča, ki mi jo vsi od kraja zavidajo. O Jerinovem strelu in mojem plenu smo se pogovarjali še dolgo v noč. Plen, ki sem ga zadel, je kapitalni rogač, ki ga imenujejo tar. Glavo smo večkrat fotografirali, nato pa sva z oficirjem, ki razume ta posel, odrla žival. Obljubil mi je, da jo bo poslal v Delhi, kjer mi bodo žival nagačili. Vsekakor lep spomin.
Popoldne smo po radiu ujeli vremenska poročala za 4 himalajske ekspedicije ter prvič po tednih naravnali ure. Pihal je mrzel veter. Pojedli smo tarovo meso, ki je zelo okusno in se je prav prileglo po dolgih dnevih samih konzerv. Kaže, da se bo vreme poslabšalo, piha jug, po vrhovih pa ni več jasno, kot prejšnje večere. Bomo videli, kaj nas še čaka. Naslednji dan je bilo vse pripravljeno za odhod proti bazi.
Z dvanajstimi nosači smo krenili na pot in prispeli v višino 4150 metrov, kjer je prva skupina že postavila dva manjša višinska šotora. Vreme je bilo začuda lepo in prav toplo je sejalo sonce. Takoj smo postavili tri velike šotore za bazo I, ki bo prehodnega značaja in stoji na zelenici ledeniške morene. Vanjo se bomo vračali na odpočitek, dokler ne vzpostavimo baze II, ki bo glavna materialna baza za postavljanje taborišč proti vrhu Trisula. Ko so bili postavljeni šotori, nam je zdravnik izmeril krvni pritisk in pulz. Tokrat sem bil najbolj prilagojen na višino: pritisk 140. pulz 92. Zvečer v postelji pa je bil položaj tale: jaz 76, Andrej — zdravnik 74, Stane — 72.
Zvečer se je spet zjasnilo. V slabo voljo pa me spravlja občutek, da se prav nikjer ne morem do čistega umiti, zlasti ne rok, pa če se še tako umivam.
V dnevnik sem zabeležil petek, 6. maja.
Ves dan smo urejevali, prtljago in sortirali nove zavitke po 20 kg. Višina ne dovoljuje prevelikih in težkih tovorov. Nosačem smo dali čevlje, ki bodo nosili tovore na snegu do baze II. Precej utrujen sem. Vreme je spet lepo, popoldne pa je pihal mrzli jug. Medtem ko je bilo včeraj bolj zastrto, kot jasno, je danes v soboto 7. maja vreme naravnost odlično. Ob pol šestih smo šli na pot z baze I na bazo II. Ante je ostal v bazi I, mi pa smo na lepem in varnem pobočju postavili bazna šotora in vanju spravili vse tovore petih nosačev, nas sedmih ter dveh šerp. Sneg na ledeniku je bil za hojo idealno trd. Ledenik je ves zasnežen in popolnoma gladek. Ko sta bila šotora urejena v višini 4600 metrov, smo se podali na vzpetino v krnica ledenika, skoraj pod južno steno Trisula III.
Trisul ima v steni sever-jug štiri vrhove v višini Mont Blanca. Od tu smo z daljnogledom pregledali možnosti za vzpon na sedlo med Trisulom IV in III, medtem pa je Kunaver s Tensingom nabiral okrog baze II kamenje za petrografsko zbirko svojega brata. Ugotovili smo optimalne možnosti vzpona in mesto za taborišče I pod južno steno Trisula III in vzhodnega pobočja Trisula IV.
Andrej nam je zmeril puls. Kersnik je imel 60, zdravnik, Debeljak, Jerin in kapetan od 110 do 114 utripov na minuto, jaz pa 84. Počutim se izredno dobro. Skušam dihati skozi nos. Malo težav imam z nahodom in z ranicama na sredincu in prstancu desne roke, ki se mi nočeta zaceliti. Da bi vreme le držalo, kot zadnje dni, da spravimo vse potrebno v bazo II, potem bi lahko začeli z vzponom proti vsem štirim vrhovom Trisula.
Gore so mogočne in vlivajo človeku spoštovanje. Vsi drugi vršaci doslej niso imeli v toliki meri te veličine kot ta svet mraza, ledenikov in viharjev, ki nas čakajo na visokih grebenih. Pretresljivi so in tremo imam pred njimi…
Nedelja je pomenila za nas dan velikih priprav. Uredili smo »Avčinke« za višinske čevlje, impregnirali obutev, prali, se umivali in uredili stvari za jutrišnjo selitev v bazo II. Iz baze II bodo namreč odšli trije naprej in skušali urediti taborišče I na najboljšem mestu, ki mora biti varno pred plazovi. Upam, da smo se že aklimatizirali. Vreme imamo idealno.
Utrujenega me je našel globok spanec. Zbudil sem se začuda po šesti uri zjutraj. Kapetan in Jerin sta ostala v bazi I, vsi ostali pa smo krenili naprej. Nosil sem 18 kilogramski nahrbtnik in se nisem prav dobro počutil. Morda zato, ker sem sinoči vzel dva uspavalna praška, ki mi nista dobro dela. Ko smo postavili še dva šotora in pojedli kosilo, smo šli počivat. Meril sem puls in naštel 90 udarcev v minuti. Začelo me je boleti grlo, zdravnik pa pravi, da bo menda angina. Dal mi je penicilin v tabletah in me nagnal v spalno vrečo.
Pišem dnevnik in čakam, da se vrnejo Kersnik, Mahkota in Debeljak. Pravkar so se vrnili in pravijo, da so našli idealen prostor za taborišče I v višini 5140 metrov. V spalni vreči je toplo. Danes zjutraj je bilo minus 7 stopinj Celzija. Čez dan pa tudi do 12 stopinj, ko pa se pooblači, pa je prav vroče.
Vso noč sem jemal tablete proti angini. Upam, da je že skoraj dobro, zato sem se odločil, da grem v taborišče I. Nesel sem šotor in dve lopati. V dveh urah smo biti na mestu, ki smo si ga izbrali za taborišče I. Dostop je bil silno strm in izpostavljen padajočim kosom ledu. Popoldne smo se vrnili v bazo II. Ostali fantje so se spravili h kartanju, jaz pa pišem dnevnik. Ponoči sem sanjal o domu in družini in zajelo se me je hudo domotožje. Nestrpno čakam kurirja, da bo prinesel pismo od žene Alenke.
Zapomnil si bom torek 16. maja. Skoraj bi nas ledeni kosi tik pod steno taborišča I. zadeli. Le srečno naključje nas je rešilo. Nazaj grede smo hiteli iz nevarne cone, kar so nas noge nesle. Imamo deset nosačev, ki nosijo tovore iz baze I v bazo II. Trije pa nosijo drva do baze I. Mrzlično se pripravljajo za končno ureditev taborišč in baze za naš končni naskok. V bazo II sta prišla tudi kapetan in Jerin. Vse kar nam bo potrebno, mora biti do 12. junija nared. Potem bomo nosače odpustili, ker si ne upajo več nositi tovorov više kot do taborišča I, ki je v višini 5140 metrov.
Tudi 11. maja ne bom pozabil. Ko smo prišli v taborišče I in začeli kuhati večerjo, je nad nami strašno zagrmelo. Skočili smo na rob naše terase in videl sem Tensinga, ki je pravkar izginil za robom grebena, ki se vleče proti bazi II. Čez našo, komaj pred četrt ure prehojeno pot se je vsula masa ledu in bel oblak pred njim je zakril skoro vso dolino. Pomislite, samo 10 minut nas je morda ločilo od gotove smrti pod ledenim plazom. Kako je včasih gora človeku milostna …
Naslednji dan smo vstali ob pol štirih, ko nas je budnica vrgla iz ležišča. Ob prvem svitu srno popili čaj in kavo in opremljeni z derezami krenili na pot. Poleg svoje opreme sem nosil še spalno vrečo in višinski šotor za taborišče II na sedlu. Strmina se začne takoj v prečnici iz taborišča I. Strmina tega ledenika je 40 do 45 stopinj ali včasih celo več. Prehodi so nevarni in človek je ves čas v veliki napetosti, ker misli, da se bo zdaj zdaj vse skupaj podrto na tebe. Tako smo se pobasali do višine 5656 metrov. Sonce je žgalo, da se nas je lotevala omedlevica. Nemogoče je bilo nadaljevati pot, morali smo počivati v senci ledenih stolpov. Na dveh kuhalnikih smo skuhali pijače In se krepčali med drugim z bonboni in suhim sadjem. Nadaljevali smo pravo plezanje in ves čas opazovali nad nami viseče ledene stene, debele 50 do 100 metrov, ki visijo z vseh robov na naši levi in .desni. Iščemo zaklonov za ledenimi stolpi in pod skalnimi previsi prisluškujemo in si dajemo duška, preden se spravimo do nevarne cone. Nekje za nami se podre ledeni stolp v grebenu, spremlja ga strašno grmenje in treskanje ledenih blokov v globino. Sneg postaja razmehčan in nevaren za plazove. V višini 5750 metrov, ko vidimo, da nas loči od sedla le še strma za plast nevarna dolga vesina, se odločimo za posvet. Po strmem ledenem odstavku, ki ga je premagal Ante s 3 lednimi klini, smo se Cic, Stane, Ante in jaz v navezi pretolkli v zavetje ledenega stolpa in spet začeli s kuhanjem juhe. Predlagal sem, da nadaljujemo pot, toda ostali so sklenili, da se vrnemo v bazo. Zajela nas je megla in drobne snežinke so začele naletavata. Vse stvari smo zložili v šotor, ki smo ga zamotali v balo in ga zamotali v zaklon ledene stene. Ob dveh smo sestopili. V ledenem stolpu, ki ga je v pristopu nabil Ante s klini, smo pritrdili 60-metrsko vrv z zankami, tako da nam bo drugič pristop olajšan. Sneg je skrajno slab in gnil, strmina pa, da vam jo primerjam, precej podobna poti na Planjavo pozimi. Ali recimo Brani. Nihče ne sme zdrsniti v navezi, ker se takšnega padca skoraj ne da zadržati.
Sestopali smo počasi in previdno, tako da smo bili ob petih popoldne pod taboriščem I siti skrajne duševne napetosti. Popustila je še zadnja napetost, ko smo prečkali kupe sinočnjega plazu. Ob pol šestih smo bili spet v bazi. Gore so zavite v meglo, sopara je popustila, shladilo se je.
Začuda, niti utrujeni nismo bili. Zase beležim zanimive ugotovitve. Na višini 5750 metrov sem imel puls 94, prav tako Kersnik, Debeljak je imel 100, Mahkota pa 104. Dihal sem lahko, laže kot včasih na Mont Blancu. Kljub temu, da sem imel danes na hrbtu 15 kg težak nahrbtnik. Zdrav sem, le z nosno duplino imam težave. Vsako jutro ko se vseknem v robec, opažam gnojno krvavo sluz, ki me spravlja v obup zaradi stalno umazanega robca. Da bo vsem jasno, tu so namreč težave z umivanjem in pranjem.
Ko smo prišli v bazo II so nas čakali s pošto v rokah. Dobil sem pismo od Alenke od 25. in 26. aprila, kar me je strašansko razveselilo. Saj je potekel skoraj cel mesec od dneva, ko sem dobil od družine zadnje pismo. Jutri bo ve« dan počitek. Našo pošto bo odnesel kurir in jo po 4 dneh hoje prinesel v Gwaldam in nato še en dan do pošte v Dangoli.
Zbudil sem se dobro razpoložen. Vreme je čudovite nad gorami. Pozno smo vstali, ko je že sonce posvetilo v bazno taborišče. Petek 13. maj je spet v znamenju priprav. Sinoči je prispel v bazo naš gost alpinist, ali bolje geograf Agrawal. Revež ni našel v Gwaldamu človeka, kjer smo shranili vso našo preostalo robo in v posebnem omotu pripravili za geografa vso himalajsko opremo. V bazo je prišel skrajno slabo oblečen in v gumijastih copatah. Čakal bo najmanj 8 do 10 dni, da bo kurir prinesel njegovo opremo v našo bazo. S kurirjem gre na pot tudi moja lovska trofeja, glava in koža tara, ki jo kapetan pošilja v Delhi svojemu lovskemu znancu, ki jo bo prepariral in nagačil. Upamo, da bo do 24. maja taborišče II na sedlu pripravljeno za naskok proti Trisulu I.
