Polet, 19. junij 1960
Iz dnevnika Marjana Keršiča-Belača od 25. maja do 2. junija
Vse naše misli so osredotočene na našo zaključno akcijo, na naskok vrhov Trisula. Danes je sreda 25. maja. Tensing nam je skuhal dober zajtrk, z Jerinom pa sva se spravila k pospravljanju šotora. Zravnal sem ponovno snežno polico, podrl šotor, ga obrnil narobe ter ga na soncu pošteno presušil. Vsa notranjost z blazino vred je bila mokra. Dela je bilo dovolj, na koncu pa me je vendarle razveselila čista notranjost šotora.
V četrtek je bilo precej klavrno jutro. Vstali smo ob treh zjutraj in bili malo pred četrto že pripravljeni na pohod. Naložil sem si 22 kg, se navezal z Jerinom in začeli smo strmino v soju svetilk. Čez čas sem odložil 2 kg konzerv pod neko skalo. Preveč je bilo za pot. Sinoči sem ga strašno polomil, ker sem drugič v življenju vzel spalni prašek. Tokrat celo dva, ker sem upal, da bom dobro spal. Toda spal zato nisem nič bolje, celo slabše, zato pa sem mislil, da bom na tej poti proti višini 5700 m popolnoma omagal. Lotila se me je strahotna oslabelost. Tako še svoj živ dan nisem trpel v gorah pri nošnji nahrbtnika. Pri »Ledenem slapu« sem do kraja omagal. Morali smo počivati. Tensing je skuhal kavo, Jerin pa mi je dal dve »Ritalin« tableti. Nato sem šel proti vrhu Sedla, tistih 300 m brez težav. Na Sedlu nas je takoj zagrnila megla.
Popoldne je ves čas snežilo in veter je loputal s platnom šotora. Ne moremo nikamor ven! Kuhamo pijače in gremo zgodaj spat. Smo v taborišču III in kdo ve, kaj nam bo prinesel prihodnji dan.
Petek 27. maja smo bili na nogah ob pol sedmih. Ob devetih smo se napotili naprej proti Trisulu II. Tam smo tik pod grebenom, v zavetju snežne opasti, postavili šotor. Kunaver je nekaj filmal, sam sem se pa podvizal nazaj v taborišče II. Megla je tako gosta, da bi jo lahko rezal. K sreči sem v pristopu vso pot markiral z zastavicami, tako da sem videl od ene že naslednjo prelomnico. Kunaver je s Tensingom ostal v taborišču III, ker je hotel popoldne nabiti kline po južnem grebenu — naši začrtani poti proti vrhu. Obenem jo je hotel zavarovati z vrvmi, ki jih bo treba dokončno pritrditi na najbolj izpostavljenih mestih. Hitro sem bil v taborišču II. Z Jerinom sva si skuhala »tekoče« kosilo in potem počivala. Kaže, da ga muči glavobol in opaziti je, da mu višina 6000 m ne prija preveč.
Popoldne ob 16. uri sem si ponovno naložil poln nahrbtnik: dva vestona, 8 konzerv butana, kuhalnik, dva kompleta jestvin in vrečko z zdravili — okrog 15 kg. V eni uri in 20 minut sem bil spet v taborišču III. Šotor je bil prazen, Kunaver in Tensing sta bila v grebenu. Pristopil sem čisto pod greben in iz megle videl oba tovariša, kako sita sekala stopinje. Za trenutek se je meglena zavesa razmaknila in fotografiral sem v pozni popoldanski luči veličasten greben, ki se vleče z juga naravnost na 6690 m visoki, doslej še nikomur doseženi vrh. Tako imamo od vznožja do vrha kakšnih 500 m. Šlo bo, bo pa precej dela na zeleno poledenelem grebenu! Dogovarjali smo se na daljavo. Počakal sem, da sta napela 60 m dolgo vrv in nato sestopila. Tensing je za sestop precej nezanesljiv. Ne vem, ali se boji globine ali pa ne zaupa dovolj svojemu »sahibu«. Prav nič ga ne moti, če kdaj pa kdaj zdrsne in se zapelje nekaj metrov po strmini. Dogovorili smo se, kaj moram prihodnji dan spet prinesti v taborišče. Čudil sem se, da danes niso prišli za nami na Sedlo Cic, Ante in Ang Nyima. Verjetno jih je slabo vreme ponoči preplašilo in zato sploh niso šli na pot.
Še pred mrakom sem bil spet v taborišču II. Z Jerinom sva si skuhala čokolado z mlekom, kar je edino mogoče uživati v višini nad 6000 m. Razumeli boste, da se ti po petih tednih konzervirana hrana upre, da začne človek hujšati in odpornost pojema. Manjka nam »konzerviranega« svežega mesa, ki je v snegu in ledu nepokvarljiv. Recimo, kislega mleka ali repe v konzervah, kompotov, vloženega sočivja kot stročji fižol, luščen grah, kisle kumarice ali gobe. Seveda vse to v pločevinasti embalaži. Uh, kaj bi dal za kos sveže pečenega kruha ali celo polento …
Težava je s hojo v višini 6000 m. Pri hoji je 40 odstotkov manj kisika, kar se presneto dobro pozna pri dihanju. Običajno napravim do 30 korakov, potem moram počivati. Doslej še nisem imel bolečin v glavi in grlu, niti driske, ki pravkar muči Jerina. Šotori in spalne vreče bo tako topli, da pri minus 10 stopinj spim brez puhaste obleke. Od našega taborišča II do vrha Trisula II je v ravni črti po karti 2 km — do glavnega vrha še 2 km, skupno 4 km, po terenu najmanj 5 km poti. To bo zahtevno delo, ki nas čaka v prihodnjih dneh.
V soboto 28. maja sva se z Jerinom odpravila v taborišče III. Zoran hoče na vsak način z menoj, kar mu ne branim. Bo vsaj kot novinar TT pravilno predočil javnosti težave naše poti. Tik pred taboriščem III se je meglena zavesa dvignila in pokazal se je strmi greben Trisula II. Fotografiral sem to lepoto. Videl sem tudi Nanda Devi, katerega zahodna stena vzbuja strah in grozo. Aleša in Tensinga sva našla v šotoru. Pritrdila sta še 60 m dolgov vrv v grebenu. Nato ju je pregnala megla in sodra. Ostalih tovarišev iz doline še ni bilo. Zato nas je začelo skrbeti. Sneg je namreč nevaren za dereze, ker se v soncu takoj zjuži in nanje se nabira nov sneg, spodnja stara podlaga pa ostane še dolgo ledena in trda. Če me torej drug dan ne bo iz taborišča II, naj Kunaver in Tensing prideta v taborišče II, da sestopimo v dolino. V gosti megli sva z Jerinom sestopila nazaj v Sedlo.
Z nočjo je spet snežilo. Nič mi ne diši, toda vem, da moram jesti, ker ob samih tekočinah ne bom zmogel vseh naporov.
Nedelja 29. maja. Z Jerinom čakava novih dogodkov. Skoraj sva obupala, da ne bo tovarišev, ko so se začuli z dna globeli glasovi. Odzvala sva se in šel sem jima nasproti. Bili so zelo utrujeni, toda kljub temu je Ang Nyima začel takoj s kuhanjem. Spravili smo se v šotor in čakali na Aleša in Tensinga. Sestavili smo načrt. V grebenu lahko dela samo ena naveza, dokler se giblje v območju ozke grebenske rezi. Ta se lahko samo menja z drugo, če je prva utrujena. Ker so trenutno najbolj spočiti Ante in Cie z Ang Nyimo in ker je končni naskok obeh ali celo treh vrhov nujno potrebno še nekaj tehničnega materiala in izbrane hrane, mora trojica v bazo II. To smo mi trije, ki smo se v zadnjih treh dneh dokaj dobro aklimatizirali. S tem načrtom smo se spravili spat. Ker greva z Zoranom jutri v dolino in se bova lahko naspala dva dni, sva vzela v šotor Anteja. Pretesno je in zato to ni spanje, temveč je bolj muka.
Naslednji dan sva z Jerinom sestopala v strašno vročem soncu. Že na prvi strmini sva snela dereze. —Pri sestopu je Jerina pošteno dajalo. Zoran ni vajen gledati v globino, kar neveščega psihično hromi in mu jemlje dobršno mero poguma. Za nama sta prišla Kunaver in Tensing in okrog enajste smo srečno prišli v bazo II. Sem sta prišla še vodja Kersnik in zdravnik Robič. Naš vodja Stane se je odlično popravil. Nič več ne kašlja in spet je nared. Andrej je v bližini baze I ustrelil bajala, kozorogu podobno žival, ki je dala obilo svežega mesa. Spravili smo se nad dobro pečenko, zraven pa še na ananasov kompot. Vse popoldne je snežilo in ko se je za hip dvignila megla, smo opazili na novo pobeljeni ledenik in visoke stene nad taboriščem. Sinoči jim je lisica ukradla baralovo nogo, zato smo ji napovedali maščevanje. Popoldne čitam v šotoru Alenkina pisma in izrezek mojega dnevnika, objavljen v »Poletu«. Počivam in impregniram čevlje. Na vetrovki moram v rokavih zamenjati zapestne trakove, ki so nepraktični. Hudo je, ker se ne morem umivati. Vsak dan se neštetokrat mažem z vazelino, predvsem ustnice, ki mi doslej še niso razpokale, medtem ko imajo vsi drugi s tem velike težave. Mažejo se jih vsi z Labisanom. Razmišljam o prihodnjih dneh. Ko bomo imeli na višini 6200 m vse, kar potrebujemo, bomo morali počakati na lepše vreme in na zdravje nas vseh šestih. Stane namreč še ni toliko okreval, da bi si lahko brez nevarnosti privoščil ponovni poskus doseči višino 6200 m. Zato bo naš vodja raje poskrbel za evakuacijo taborišča I in pravočasno naročil nosače za povratek odprave. Ker računamo, da bo s 15. junijem nastopil v tej gorski skupini monsum in ker do Gwaldama potrebujemo pet dni, bomo morali pričeti z evakuacijo 9. do 10. junija. Do tedaj moramo z vrhom — ali brez njega sestopiti v dolino. Za vrh proti Trisulu smo pripravljeni. Debeljak, Mahkota, Kunaver, Ang Nyima, Tensing in jaz. Taborišče I bo podrl Stane s pomočjo zdravnika in Zorana ter 6 nosačev, ki nas z baze I oskrbujejo s kurjavo. Skrbi nas brezupno vreme. Vsako jutro je lepo do desete ali enajste, nato pa začne snežiti. Kakšen bo končni zaključek naše prve, za poznavalce gora morda nevarnejše poti, kot smo si mi sami v začetku zamislili, nihče od nas ne ve odgovora. Ko bodo te vesti prispele v Ljubljano, bo vse končano. Zavedamo se več kot resno začrtane poti. Dogovorili pa smo ser, kar nam je vsem jasno, da je v primeru nevarnosti zadnji greben glavnega vrha po vseh dosedanjih opazovanjih za nas manj pomemben, kakor če dosežemo vrh Trisula II in III, ki sta tehnično zelo zahtevna in doslej po človeku še neosvojena. Za nas pa pomeni to več, kot če bi dosegli katerikoli, že večkrat doseženi vrh v teh gorah. Če se vsi srečno vrnemo v domovino, bodo barvne in črno-bele fotografije lahko pripovedovale o vsem, kar nam je pripovedovala zemlja teh vrhov na naši poti.
