Polet, 26. junij 1960
Iz dnevnika Marjana Keršiča-Belača od 1. do 13. junija 1960
Jutro v taborišču I. Namesto ob enih me je zvonjenje v sosednem šotoru zbudilo ob pot dveh. Predno je bil Aleš pripravljen za pot, je bila dve in ob 2. in 10 minut smo odšli iz taborišča. Hodili smo izredno hitro, ker smo imeli danes samo po 13 kg težke nahrbtnike. Ob 7. zjutraj smo bili že izven vseh nevarnih con, v kotlu Sedla smo počivali. Nenadoma se s taborišča II oglasijo klici. Cic in Ante sta nas pozdravljala, sestopala sta proti nam. Prepričani smo bili, da sta se namenila na Trisul III. Čudno se nam je le zdelo, da Cic nerodno hodi in zaslutili, da z njim ni nekaj v redu. Ko sta prišla do nas, sta povedala, da ima Cic temperaturo in da mora v dolino. Ante ga je le spremljal. Ni bilo kaj storiti. Toliko je žrtvoval in štirikrat nesel na Sedlo živil in opreme, dvakrat sta že bila z Antejem na drugem Sedlu pod Trisulom II. Včeraj sta bila iz tabora III že po novi varianti, desno od izpostavljenega grebena, kjer je že prej Aleš s Tensingom pritrdil 120 m vrvi, sredi grebena in v pripravljenem sedelcu sta pustila dva kompleta hrane in 2 vrvi za nadaljnjo raziskavo prehodov proti vrhu II. Onadva sta odšla v dolino, mi trije pa proti taboru II. Ang Njima nam je prinesel nasproti Aleševo kamero, tako da je še posnel nekaj kadrov našega prihoda do šotorov. Vreme je bilo sijajno. Počivali smo in kuhali pijačo. Človek v teh višinah v glavnem pije. Nadoknaditi je bilo treba pol noči izgubljenega spanja. Dremali smo v šotorih. Ob enih popoldne je bil Ante že nazaj. Spremil je Cica skozi nevarne in izpostavljene pasaže nad taborišče I, naprej v bazo pa je šel Cic sam. Takoj po Antejevem prihodu se je zoblačilo in vsul se je sneg.
Petek, 3. junija. Ob devetih smo bili že v taborišču III, Tensing, Ang Nyima, Ante in Aleš. Naprej smo šli po novi varianti, ki sta jo ugledala Cic in Ante, je mnogo boljša in enostavnejša, čeprav izredno strma v prvem delu. Ante in Aleš sta nadelala 120 m strme vesine in fiksirala dve vrvi, nato sta potegnila k sebi še dva nahrbtnika, medtem pa sem jaz v ledeni prečnici izbil prejšnje dni po Anteju in Cicu pritrjeno vrv. Nato sem splezal do njiju in pomagal varovati Tensinga in Ang Nyimo, ki sta nesla vsak svoj nahrbtnik s šotorom in hrano. Snežilo je že, ko smo nadaljevali z vzponom v izpostavljeno prečnico pod seraki. V 150 m višjem sedlu smo odložili vsa bremena. Aleš in Ante si bosta postavila šotor sama, mi trije hitimo nazaj v tabor III, ker bomo sicer ogroženi od plazov. Previdno sestopamo, jaz zadnji. Tam, kjer je pritrjena vrv, spustimo najprvo Ang Nyima, nato še Tensinga. Sam se spustim v globino 150 m s karabinskim — zavornim sedežem. Na koncu se vsi trije vderemo v razpoko, hinavsko pokrito z novim snegom. Z nočjo smo spet v taborišču. Neprestano sneži, to je eden najbolj samotnih himalajskih večerov, kar sem jih doživel vse tedne v odpravi. Do vrha Trisula bo jutri s tabora IV še slabih 400 m. Do glavnega vrha je s tega vrha še 2 km grebena.
Sobota, 4. junija. Snega je včeraj padlo ogromno. Zjutraj se spet napotimo proti taborišču IV Ang Nyima, Tensing in jaz. Tam postavimo že drug šotor. To novo IV. taborišče je oddaljeno 2 uri od trojke in je visoko 6350 m na prostrani potici pod ledenim odlomom. Ta dan sta bila Ante in Aleš na ogledih, pravita, da so prehodi dobri, le vrvi bo treba fiksno pritrditi na dveh mestih. Našla sta prostor še za postavitev tretjega šotora bliže vrhu II. Aleš in Ante bosta jutri poskusila naskočiti vrh II. Tensing nas opozarja na bližajoči se monsum.
Nedelja, 5. junija. Aleš in Ante sta odšla ob pol sedmih na vrh Trisula II. Hiteti morata, ker je ob dvanajstih snežni metež z meglo. Jaz čakam na šerpe, ki sta včeraj odšla v taborišče III. Po vrnitvi poderemo šotor in gremo proti vrhu Trisula II. Na 6460 m ta šotor postavimo in ga opremimo, da bo počivališče naveze za vzpon proti Trisulu I čimvišje. Nato se v navezi Ang Nyima in Tensinga namenim na vrh Trisula II. Žal nam je izgubljena ura postavljanja šotora postala usodna. Vreme se je nenadoma sprevrglo v snežni metež. Videli smo še Aleša in Anteja, kako se vračata z vrha Trisula II 6990 m. Vztrajali smo še nekaj raztežajev, dokler nisem ostal na grebenu, kjer se je včasih pokazal vrh. V daljavi je grmelo, vsula se je ledena sodra. Bili smo 6550 m visoko. Nenadoma je v zraku zapresketala elektrika, pokljala v mokri volneni kapi in odskakovala v iskrah na ledenem kladivu. Nemogoče je bilo vzdržati na tistem mestu. Sestopili smo. Zdaj smo se borili za vsak meter povratka. Sam sem ostal še nekaj ur pri tovariših v šotoru V In potem sam sestopil v taborišče IV. Šerpa sta sama nadaljevala sestop do taborišča III. V šotoru IV sem sam, od drugih članov smo ostal na gori trije z dvema šerpama. Hrane nam bo skoraj zmanjkalo, tepe nas slabo vreme, ki nam dopušča le poldnevno delo. Nikogar ni, ki bi nam prinesel hrane. Višina bo počasi opravila z nami, utrujeni smo, osamljenost nas teži. 6. junija zjutraj je prelep dan. Skuham si zadnjo juho in dvakrat čaja. Potem grem k tovarišema, da se dogovorimo, kaj nam je storiti. Sklenemo, da poizkusimo, če bo jutri lepo vreme, iz tabora II v Sedlu izvršiti vzpon na Trisul III. Prej pa bomo podrli šotor tabora IV, sestopili v tabor III, Tensing in Ang Nyima bosta pa zjutraj podrla tabor III in sestopila v taborišče II v Sedlu.
7. junija. Pripravljeni smo na vzpon na Trisul III. Vstopimo pod grebenom Sedla. Med vzponom Aleš filma. Do grebena sta plezala Aleš in Ante drug drugega varujoče, jaz sem plezal istočasno za njim nevarovan. Potem smo se menjavali v vodstvu do vrha, Aleš pa je snemal. Sneg se je obupno lepil na dereze. Pet minut pred drugo uro smo obstali na prvem vrhu, od pravega vrha III ločenem z globoko razpoko. Precej truda nas je stalo, da smo jo obšli s spodnjega zahodnega konca. Vrh sam je veličastna ledena piramida. Fotografirati smo drug drugega z zastavicami na cepinu. Pogledi na Trisul II so bili nepopisni. Videl sem svojo in našo pot proti vrhu, mesta, kjer so stala taborišča in spodaj v Sedlu Ang Nyimo in Tensinga, ki sta čakala na nas. Ob pol štirih popoldne smo bili spet v taborišču II, Ang Nyima nam je prišel nasproti in nas vse po vrsti prisrčno pozdravil. Potem smo kuhali pijače, daj, sadne sokove in kmalu so bile shrambe prazne. Ves dan nismo ničesar več zaužili. Tensing, ki je z roba serakov z daljnogledom opazoval bazno taborišče na ledeniku, nam je povedal, da sta v bazi samo še dva šotora in okrog njih je videl hoditi enega samega človeka. Meni, da je to vodja Stane. Drugače je baza prazna. Ob pol šestih, ko je za silo zmrznil sneg, smo odriniti v sestop. Sestopali v dveh navezah, jaz sem vzel Tensinga in Ang Nyimo, Aleš in Ante sta sestopala skupaj, imela pa sta na skrbi iz krošnje in teleskopov šotora napravljene provizorične sanke z 2. šotoroma in 4. spalnimi vrečami. Na vrvi pri ledenem slapu nas je ujela noč. K sreči je bila skoraj polna luna in dobro se je videlo. Tam sta Aleš in Ante do kraja obupala nad svojim prizadevanjem s sankami. Razložili smo vso robo na 5 delov in navezali vsak svoj »punkcij« na nahrbtnik. S težavo in previdno se je prebijala gruča ljudi v poltemi čez zahrbtne mostove, ki so pokrivali le za silo v noč bolščeča žrela razpok. Srečno smo jo pribasali do prečne police nad taboriščem. Le v daljavi za robom so se nekajkrat podrle gore ledu z grebenov. Onstran grebena se nam je odprla nova slika. Ker je led skopnel v ozkem grlu, ki nam je doslej dajalo dokaj varno možnost prehoda ob steni, smo morali prav v sredo kuloarja, kjer je v slučaju plazu središče »topovske cevi«. Pohiteli smo, ne da bi kdorkoli rekel, kaj misli. Nazadnje je bilo treba prečiti še obupno zatrpani labirint ledenih bolvanov v dnu plaznice. Končno smo bili na varnem. Tudi ledenik ni bil več nevaren. Vidljivost v mesečini je bila sijajna. Ob 11. uri ponoči smo bili že v bazi, kamor smo prišli opotekajočih korakov. 17 ur smo bili na nogah, od tega smo se 5 ur mučili z nad 20 kg težkimi nahrbtniki, lačni in izžejani.
V bazi je bil res vodja Kersnik sam. Vsi drugi so v bazi I. Cic je še vedno bolan, ni se mogel vrniti v višine. V noči nam je vodja Stane skuhal čaj in pekel sveže meso tara, ki ga je ustrelil zdravnik. Naslednji dan odloči vodja Stane, da smo z vrhovi opravili. Dva vrhova, doslej nedosežena, oba nad 6000 m, odkritje novih pristopov z juga na vse tri Trisule, srečno preizkušeno moštvo, vse brez nesreče, to je dovolj velik uspeh prve naše odprave. V nekaj dneh je napovedan začetek monsumskih deževij, zato po najkrajši poti iz dolin, dokler so prehodi čez reke normalni.
Vodja Stane je že na vse zgodaj poslal v bazo I Tensinga, da pošlje gori vse nosače, da se baza II danes likvidira. Ob desetih je vse nared za odhod.
S polnim, zelo težkim nahrbtnikom se odpravim počasi v dolino sam, željan samote in tišine prostranega ledenika. Zdaj se torej poslavljamo od teh terenov. Čeprav bi rad še enkrat nazaj vsaj do vrha Trisula II, če ne na vrh Trisula I, si že želim mirnega sedenja v travah baze I. Dovolj mi je snega, ledu, mraza in vetra. Cic in Zoran sta me v bazi I navdušeno pozdravila. Poln sem nekakšnega razočaranja nad nečem neizpolnjenim. Jezi me, da nisem uspel zaradi tiste vražje nevihte priti na Trisul II. Bil sem v najboljši fizični in psihični formi, pa sem z nošenjem in postavljanjem šotora in v navezi z obema šerpama izgubil tretjino več časa in tako zamudili tisto potrebno uro, ki bi zadostovala za pot in višino 140 m do vrha Trisula II. Od tam, kjer smo obrnili sestop, so bile vse težave že za nami.
Četrtek, 9. junija. Že ob pol petih vstanem. Sinoči sem se dogovoril s Stanetom, da grem pred vso skupino nosačev naprej. Domenjeni smo bili, da se dobimo na planini Tangar. Ko sem bil od planine oddaljen še celo uro, se je zbrala nevihta, usula se je toča in sodra. Na Tangerju sem našel votlo, od strel razdejano drevo, kamor sem se zatekel pred dežjem. Sprevidel sem, da glavnine naše odprave ta večer ne bo za menoj. Ob pol desetih, ko sem dremal sključen v dve gubi, me je zdramilo pasje lajanje; Torej, če lajajo psi, morajo biti v bližini ljudje. Našel sem dva pastirja, ki sta se razgovarjala z dvema nosačema. Poslal jih je naš zvezni oficir z menoj z nahrbtnikom in malim višinskim šotorom, ter nekaj hrane. Tako sem šel z nosačema na vrh planine, kjer sta imela pastirja svoje zasilno taborišče iz bambusa in slame. Gostoljubno sta me povabila pod streho. Vso hrano, ki so mi jo poslali, sem razdelil. Pogoščeni so bili, da je bilo kaj.
Drugi dan ob desetih je prišla vsa truma nosačev na planino, pred njimi tovariši z Ang Nyimo. Spustili smo se po strmih pobočjih rečice Kumnigar. Prespali smo v novem taborišču, ki smo ga postavili na istem mestu kot ob našem prvem obisku te soteske. Ta večer sem se po več kot 5 tednih v celoti okopal. V telo sem shujšal najmanj 8 do 10 kg. Dobro bom spal, zunaj dežuje, pravo indijsko deževje. Sreča, da nismo več v gorah. Naslednji dan posvetimo umivanju, čiščenju in sušenju šotorov, pranju in pisanju dnevnikov. Obišče nas kurir s pošto.
Popoldne naložimo spet svoje tovore in gremo naprej v dolino v vas Ghes. Na poti nas kot vsako popoldne, prehiti nevihta. Ob iskanju prostora za šotor, iztaknem v džungli debela drevesa najlepšega kiparskega lesa pušpanja. Navdušen se dogovorim s kapitanom in Stanetom, da mi preskrbi nosače vsaj za en kos tega lesa. S tega himalajskega lesa moram napraviti kakšno posebno plastiko v spomin na to odpravo. Vsak dan enkrat postavljamo šotore, spet podiramo, vsak dan nas enkrat napodi in namoči dež, dopoldne pa preznoji sonce. To nažiga vedno bolj, čimbolj se oddaljujemo od gora. Na vrhovih vsako popoldne divjajo nevihte z bliskom in gromom, ki odmevajo v vezanem grmenju po četrt ure brez presledkov.
12. junija opravimo najdaljšo etapo našega sestopa Ghes-Kunar. Ta dan si zvečer obrijem brado in brke. Fantje se zgrozijo. Pravijo, kako sem propadel. Res sem malo suh, pa bo že bolje.
13. junija opravimo zadnjo etapo do Gwaldama. Popoldne pridemo v Gwaldam, oskrbnik nas že pričakuje, vse je bilo pripravljeno za naš sprejem. Tudi skupina 48 nosačev je kmalu na mestu. Pregledamo skladišče in vso robo, ki smo jo pustili ob našem odhodu v gozdarskem bungalovu. Zdaj seveda ne vemo, koliko časa bomo prisiljeni ostati v Gwaldamu. Pač toliko časa, da dobimo odgovor od naše ambasade z Delhija o odhodu ladje iz bombajske luke. Nameniti smo se tu ostati do zadnjega možnega termina, da ne bomo ob čakanju na ladjo zapravljali dragocenih rupij po hotelih.
Mnogo sem doživel v teh 14 dneh. Vse telesne napore te odprave sem prenašal z lahkoto, višine sem prenašal kot na Mont Blancu, bil sem v tem gorskem svetu domač in rad sem ga imel.
