Usahla paleta

Edward Theodore Compton v Savinjskih Alpah

Slikarske upodobitve naših Alp so redke. Slikarjem XVIII. stol. so bile gore le štafaža v ozadju njihovih romantično nadahnjenih pokrajin in njih prava podoba še dolgo ni zaživela na tedanjih platnih. Alpsko slikarstvo se je pri nas pričelo šele z A. Herrleinom, ki je med drugimi 1. 1798 dal pogled na osrednji greben Savinjskih Alp izza Ljubljane, za njim so s podobnimi motivi poskušali še A. Hayne a prav sta se povzpela šele Kurz v. Goldenstein in A. Karinger z viškom v Marku Pernhartu. P. Kunl je 1. 1847 še naslikal stari Herrleinov motiv, ki se ga je bil lotil tudi Karinger in je prvi podal točni portret Grintovcev, a Pernhart je s svojimi številnimi panoramami in slikami ostal naš največji alpski slikar, ki pa je Savinjske Alpe zajel samo v svojo znano panoramo s Šmarne gore. Kurz v. Goldenstein je upodobil Kamnik z gorskim ozadjem, prirodni most v Predoslju in drvarske bajte v Koncu in se je tako izmed vseh tedanjih slikarjev najbolj približal Grintovcem. Po njem ni več sledu o tem gorovju v naši upodabljajoči umetnosti XIX. stol., dokler ni nastopil resnično naš Anton Gvajc, ki je mnogo slikal v Zgornji Savinjski dolini in je njegova Molička planina med prvimi višinskimi podobami, dasi se tudi ta slikar goram še ni prav približal.

V devetdesetih letih fotografija še malo ni bila, kar je dandanes, dasi je znameniti alpski fotograf Vittorio Sella že ustvarjal svoje nedosežnee mojstrovine. Kljub spopolnjenemu reprodukcijskemu postopku je v tisku še vedno prevladovala slika. Fotografija ni bila šteta za umetnost; zdela se je suha in brez vsebine. Slikarji in grafiki so ustvarjali gorske pejsaže in vanje zajemali drobno gorsko življenje, ki ga čas še ni znal prav postaviti pred kamero in ga je lahko doumel le umetnik. Vendar se je doba pomembnih ilustratorjev že nagibala v zaton. Alpsko slikarstvo XIX. stol. je doseglo svoj vrh s Segantinijem, še vedno pa je deloval v Alpah kot slikar in grafik Anglež E. T. Compton (1849-1921). Rojen v londonskem, tedaj še na pol kmetskem predmestju, je podedoval izredno slikarsko nadarjenost, saj je jedva tri leta star že natančno narisal melono in na njej sedeči muhi. Še zelo mlad je bil, ko se je njegova družina l. 1867 preselila v Nemčijo in naslednje leto se je Compton pojavil v Alpah, ki so ga tako prevzele, da se je poslej posvetil samo alpskemu slikarstvu.

V svojem dolgoletnem delovanju je ustvaril nad 2000 večjih olj, ki so v raznih javnih in zasebnih zbirkah po vsem svetu in nešteto manjših risb, akvarelov, temper in akvatint, s katerimi je zalagal tedanji alpinistični tisk, a je bil tudi drugje zelo iskan in cenjen ilustrator. Obiskal je vse Alpe; na sever ga je zaneslo celo na Norveško, koder ga je opajala tiha lepota fjordov pred ozadjem fjeldskih ledenikov. Prišel je na Lofote in Spitzberge, na jugu pa je slikal na Korziki in na Mallorci.

Vedno je bil na poti; vsa poletja po gorah križem po Evropi. Naposled ni bilo več gorovja, ki bi ga ne bil obiskal, in ne pomembnejšega vrha, na katerega bi ne pristopil. Razvil se je v odličnega alpinista in je bil pogosto v navezi z znamenitima L. Purtschellerjem in dr. K. Blodigom. Na turah se je ponavadi odrekel mestu na vrvi, da je spotoma lahko risal in slikal,potem pa je, ker je bil izreden hodec, spet došel navezo in se ji pridružil. Prav zaradi svojega slikarskega dela je mnogo hodil sam, posebno v apniških gorovjih in v Dolomitih, koder mu ni bilo treba čez ledenike. Večkrat je bil na Matterhornu in je dal v pogledu iz Zermatta menda njegovo najboljšo podobo izmed vseh, ki so bile kdaj naslikane. Na grebenu Südlenzspitze, ki je bil tistih dob ena težavnejših tur v Walliških Alpah, je sam plezal za navezo, ki jo je vodil dr. Blodig. Ta njegov prijatelj in velik častilec njegove umetnosti mu je postavil v opisu te ture v Viertausender der Alpen dostojen spomenik, kakor mu ga je še mnogo pozneje, ko je bil že dolgo mrtev. Po njem imamo o Comptonu, ki ni nikdar silil v javnost in je bil – pravi Anglež, kaj redkih besed, zanimive podrobnosti o njegovem življenju in delu. Po dolgih napornih turah, ko je naveza prišla v kočo in se predala počitku, je ta neutrudni slikar sedel za mizo in spopolnjeval svoje risbe z barvami, kakor si jih je zapomnil in zapisal.  Pri tem je bil tako dognan, da nobeno njegovih del ni učinkovalo neprirodno. Njegova risarska spretnost je bila tolikšna, da nikoli ni popravljal potegnjene črte in je risbe samo prevlekel s tušem. Morda je bil Segantini večji umetnik kot Compton, ki ga oficielna kritika dolgo ni hotela priznati, a po obsegu svojega dela je gotovo največji alpski slikar. Sploh je alpsko slikarstvo v dobi, ko se je razmahnil impresionizem, ostalo skoraj neopaženo; zdelo se je tudi manj vredno, a je bilo toliko bolj cenjeno med poznavalci gora in ljubitelji.

Alpsko slikarstvo je kljub vsemu umetniškemu preusmerjanju v tej umetnosti ohranilo rahel nadih romantike, ki se mu pri nas nista mogla povsem ogniti že močno realistična Pernhart in Karinger. Razgibane gorske gmote so same navajale slikarje in budile njihovo domišljijo, da so podajali resnične oblike v njih še bolj izrazito. Čeri na grebenih so pod njihovim rezilom postajale zaostrene in vrhovi povzdignjeni v nedoumljive višave v neko posebno skoraj nadzemsko svetlobo.

S tem svojim načinom so slikarji izpovedovali, kako tuje so jim v resnici gore.Celo Pernhart, ki se je toliko mudil med njimi in je med drugim pristopil na Mangrt, Triglav in Stol, kar je bilo v njegovem času veliko dejanje, je posebno v svoji sliki Triglava z Blejskim jezerom docela zašel v to stran. Triglav je pod njegovim čopičem nastal idealna poetična harmonična gmota, kakor je celotna kompozicija z jezerom, Otokom in Gradom nadahnjena z neko posebno romantično zamaknjenostjo.

Compton je poznal gore do njihovih najtišjih tančin. Posvetil jim je petdeset let svojega ustvarjalnega življenja in dale so mu, da jih je do kraja spreumel. V soncu in zelenkastem lesketanju ledenikov med rjastimi in črnikastimi skladi granita pod sinjim nebom; v viharjih, ko so z grebenov vihrale snežne zastave nad somračne krnice med ledenimi plazovi, ki so spreminjali obličja gora, kakor jih je poznal in spoznaval vedno znova.

Pod svetlimi stenami Wettersteina in v gorah, koder se ogledujejo vrhovi v zamolkli moderini jezer kakor Watzmann v Konigsee, in se vedra sivina skalovja spaja s svetlo liso zelenja gorskih trat, so enako nastajale vedno bolj razpoloženjske kakor pa realistične podobe. Dolomitski stolpi so izhajali iz ploskev njegovih barv cizelirani in skladni, kot bi bili pročelja gotskih katedral.

Compton ni vklepal svojih gorskih pokrajin v kako slikarsko formo, slikal jih je, kakor jih je občutil v njihovih razpoloženjih in to občutje je tudi pri njem ostalo v bistvu romantično. Gore so zanj imele svoja obličja; sleherna raza, ki loči sklade, je bila poteza, sneg po vrhovih in v tesneh po stenah v menjavi svetlobe in senc, kakor gube na obrazu, ki mu dajejo izraz.

Na prvi pogled so Comptonova dela odmaknjena od resničnosti, toda vzgibanost njegovega občutja je vzvalovala gorske oblike, jih poudarjala, da je speča mrtva gmota zaživela iz lis svojih barv. Umetnostna teorija dolgo ni vedela, kam bi s Comptonom, ko ga je bilo po silnih uspehih naposled le treba priznati. Nikomur ga ni mogla primerjati, izšel je bil sam iz sebe in je bil v osemdesetih letih, na višku svoje ustvarjalnosti, daleč pred drugimi alpskimi slikarji. Že je obšel skoraj vse Alpe; njegova dela so visela v galerijah v Londonu, Melbournu, New Yorku, Münchenu in na Dunaju. Last kakšnega Comptona je postala znak dobrega okusa; ljubitelji so mu še mokre slike grabili izpod rok, a Compton je še naprej potoval po Alpah jih doživljal in ustvarjal.

Prišel je končno v malo znana gorovja, o katerih svet ni vedel dosti več kakor imena – Julijske, Savinjske Alpe in Karavanke. Omejili se bomo na njegov obisk v Savinjskih Alpah, koder je bil vsekakor pred l. 1896, ker so tedaj izšle reprodukcije njegovih slik. Soditi pa moremo, kot bomo spoznali pozneje, da jih je obiskal večkrat. Avtor članka, ki ga je Compton opremil s svojimi deli, je v zaporednih obiskih med 1. 1894-1896 pristopil na vse glavne vrhove (na Skuto dvakrat) in je razvrstil Comptonove ilustracije po svojem potovanju. Zato ne moremo ugotovi, kako je hodil Compton, a gotovo je bil prav tako na vseh glavnih vrhovih, kakor nam bodo pokazala njegova dela. V njih nam je, ker poznamo svoje gore, povsem blizu spoznali bomo, kako jih je dojemal.

Najprej je reproducirana veduta s Streže na Skuti proti vzhodu, da zajema pogled na Brano, Planjavo in Ojstrico. Iz sicer odličnega, toda le enobarvnega tiska ni mogoče prav razbrati, če je bil delan v akvarelu ali akvatinti, a sijajna je razdelitev svetlobe in senc, enake kakor pri drugi veduti, ki s pobočja Kočne pod Dolško Škrbino, prav s Kremžarjeve poti (gl. sliko) obsega pogled na Grintovec, Dolgi hrbet in Skuto. Ob teh dveh najbolj značilnih delih se moramo nekoliko pomuditi. Pri tem lahko samo občudujemo Comptonovo dognano tehniko. Iz ospredja, ki ga zaradi pravega razmerja obeležuje stoječ turist z oprtnikom in cepinom, ter drug, jedva še viden, prav na robu, koder se Kremžarjeva pot prevesi proti Dolški škrbini, se polagoma stapljajo oblike in ostenja vrhov v rahel čad. Z vso minucioznostjo, ki je bila sploh odlika Comptonovega dela, je zrisano ospredje in še pod čadom severno ostenje Dolške Škrbine in Grintovca. Analogna fotografija z istega mesta bi v takih okoliščinah skoraj ne mogla biti podrobnejša. Podoba je topografsko povsem točna. Slikar teh novih gorskih oblik ni še prav doumel in proniknil vanje, da bi zaživele pred njim s svojim notranjim bistvom. Prišel je bil v nov svet, ki mu je z vsakim korakom odkrival svoje posebnosti.

Nekje pri Brsnikih v dolini Bistrice se je Compton ustavil pred mogočnim pogledom na robove med Kalško in Tursko goro, koder je izza Dolge stene štrlel pobeljeni vrh Grintovca in se je zasnežena Skuta dvigala v soncu. Slika, očitno akvarel, ki je v črnobeli reprodukciji ohranila le prav malo svoje prave vrednosti ne daje vtisa, da bi bil pristno comptonovski. Najsi tudi spoznamo vrhove na prvi pogled, so njihove oblike že spremenjene, nekako prilagodene barvnemu vtisti. Compton je to veduto slikal novembra, medtem ko so ostale delane v poznem poletju kar kaže, da je bil v Savinjskih Alpah vsaj dvakrat. Nato imamo pogled na Grintovec s Kokrskega sedla, ki je menda prav tako akvarel; a kolikor ta motiv poznamo, bi se brez napisa pod sliko lahko zmotili. Za Comptona je bil Grintovec vse preveč in monoton v svojih črtah, da ga je moral nekoliko razgibati. Ospredje, ki odrezuje skoraj polovico spodnjega dela slike, je zrisal povsem natančno. Mali (kokrski) Grintovec pa je toliko povzdignil, da skoraj dosega vrh Grintovca, čeprav je perspektiva pravilna. A kolikor je bil natančen, je izpustil nekatere podrobnosti, da je slika v končni izdelavi z barvami postala nekoliko drugačna, kakor jo je bil videl in želel nemara ustvariti. Še bolj se je oddaljil od pravega razmerja v pogledu z Okrešlja na Ojstrico. Zelena trata planine s staro nemško kočo na Okrešlju (1. 1907 jo je vzel plaz) in ozadjem smrek, s katerimi je poudarjena perkpektiva, se dviguje točni Rjavčki vrh (Planinščica) s podankom Grla pod severnim ostenjem Planjave, ki je razen vznožja že izven slike. Za tema perspektivnima stopnjama se potem mogočno dviguje stožec Ojstrice, a je vsaj za polovico pretirano visok, da je videti kakor kakšen himalajski orjak.

Kakor je ta akvarel v primeri s prejšnjima popolnejši in bolj razgiban, je v njem ves Compton, romantični občudovalec višav, ki se ni mogel zadržati, da bi ne poveličal tega pogleda, ki ga je prevzel krhki predvečerni svetlobi. Reprodukcija je mogla biti le medel odsev tega, kar je slikar ustvaril z barvami. Prav tako je presenetil s Turskim žlebom. Že zorni kot s prvih rid nad Zaspanim hribom, od koder dvigujejo glave Turske gore in Rinke kakor ogromni stolpi, je nenavaden, da  Turskega žleba ne moremo spoznati. Motiv se zdi nekje iz Dolomitov (gl. sliko). Spredaj  postavljeni spodnji del Szalay-Gerinovega grebena, Mala Rinka in ostala Turska gora pa se že zgubljata v megli in prehajata čez rob slike, nam daje videz samostojne gmote, ki jo je Compton z ostro obmejitvijo in perspektivo še bolj poudaril. Vendar je ta pogled le bolj bežna barvna skica v akvarelu, kakor pa dognano slikarsko delo. Kljub izrazitim oblikam Compton ni prezrl niti zagozdene skalne škrbini v zahodnem boku grebena, ki tvori malo okno, pogrešamo na tej sliki njegovo minucioznost. Kljub temu je bila ta barvna skica v originalu gotovo najboljša izmed vseh ostalih slik, razen obeh velikih vedut.

Omeniti je treba še perorisbo pasaže na Kremžarjevi poti, ki je bila tedaj ena izmed najbolj drznih v apneniških Alpah in je še danes ohranila dober sloves vodniku Kremžarju, ki jo je zasnoval in nadelal Kakor je bil Compton v svojem delu minuciozen, se nikakor ni spuščal v prevelike podrobnosti. Napravil je le toliko potez, kolikor je bilo nujno treba, in risba je zaživela.

Gotovo niso to vsa njegova dela, ki so nastala med njegovim bivanjem  v Savinjskih Alpah.

S poti na vrhove, kajti gotovo je bil na Grintovcu, Kočni, Skuti in Ojstrici, so morale nastati še druge slike, ki so, če niso bile še kdaj objavljene, ostale v njegovi zapuščini. Ne moremo si misliti, da bi ga Logarska dolina ne pobudila za kakšno večje delo, kakor je morda kaj naslikal za Windischgraetza, ki je imel dolga leta v najemu lov v Bistrici. Vredno bi bilo pobrskati po seznamih raznih galerij in premetati tisk njegove dobe.

E.T. Compton je Pernhartu, Goldensteinu in Karingerju poleg našega A. Gvajca prvi slikar, ki nam je dal podobe iz osrčja Savinjskih Alp. Kakor že umetnostno presojamo to njegovo mimobežno delo, ki se povsem zgublja v njegovem velikem opusu je za nas zelo pomembno. Žal ga poznamo le po reprodukcijah in ga zato ne  moremo oceniti. Najsi je bil tujec, je bil Compton v svojem času mnogo bliže našim goram kakor domačin Gvajc. Ni bila samo tehnika in večja ustvarjalna moč, ki je ločila moža. Compton je bil alpinist, videl je gore z očmi, a dojemal z dušo, enako po drugih Alpah kakor pri nas.

Še je bilo usojeno, da je ta veliki alpski slikar, ki ga je s svojimi najboljšimi deli prekašal le Segantini, obiskal še mnogo vrhov in se vračal h gorskim pokrajinam svoje mladosti, koder so nastala njegova prva dela. V petnajstih letih svojega alpinističnega in umetniškega snovanja je spoznal množico ljudi, še večje množice pa so poznale in cenile njega. Na pragu smrti se je še povzpel na Groβglockner, ki ga je davno tega upodobil s Pasterzo v ospredju. Tedaj je bil že starec; sedemdeset let starosti in petdeset let popotovanj ter nenehnega trdega dela ga je upognilo. Ob njegovi smrti so se ga alpinisti in ljubitelji po vsem svetu spominjali z največjim spoštovanjem; njegovo usahlo paleto je s častjo sprejel Britanski muzej, njegovo delo pa je postalo skupna last vsega človeštva.

PV 1960

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja