Boris Režek: Nenadoma, kot se je to pogosto zgodilo v Alpah, sta se pojavila Francè Ogrin in Igor Omersa ter se priključila na tedanje najvišje dosežke v Savinjskih Alpah. Za njima je bilo sicer že nekaj težavnih ponovitev in smotrna vadba, ki ju je bila usposobila; njun neposreden prehod v V. stopnjo pa je bil le presenetljiv. Nameni teh dveh Ljubljančanov (roj. 1913) – Igor Omersa je bil sicer doma iz Kranja, a je tedaj že živel v Ljubljani, so se povsem skladali s težnjami, ki so jih imeli njuni sovrstniki.
V Savinjske Alpe sta prišla kot osvajalca. Nista imela namena ponavljati že opravljenih nalog, temveč sta hotela po svoje poseči v razvoj. Presenetila sta, kot so dotlej vse naveze, ki so se uveljavile na tem torišču, a njuni načrti so bili isti, kakor so jih imeli ostali, za katere sta le deloma vedela, kaj vse so že preplezali. Le tu pa tam je bil namreč v Planinskem vestniku objavljen kakšen opis ali kratka vest; osebnih stikov pa naveze med seboj dotlej niso imele in se je zato dalo ugotoviti, kje je kakšna plezala, le po vpisnih knjigah v kočah in na vrhovih.
Izredno sposobna plezalca sta prišla v Savinjske Alpe prav ob največjem razmahu plezalstva, l. 1931. Nikoli dotlej ni bilo v enem poletju opravljenih toliko prvovrstnih prvenstvenih pristopov. Zamenjala sta znano avstrijsko navezo Fritsch-Lindenbach, ki se v tem letu in poslej v isti sestavi ni več pojavila. Ostala sta na torišču in kmalu našla stik. Skupni načrti za dokončno plezalsko odkritje Savinjskih Alp, so ustvarili redko tovariško skladnost; naveze so si namreč razdelile področja. Ni majhna zasluga obeh, da je prišlo do tega sklepa, ki je v dobi največjega razmaha in prizadevanj, preprečil vsakršna medsebojna trenja ali vskakovanje v že začete smeri drugih navez. Z l.1932 so ostale v Savinjskih Alpah le tri odkrivalske naveze – njuna, Modec-Režek, in nastopila sta oba Gregorina. Poslej so vse te tri skupine delovale složno med seboj, družilo jih je tudi že večkrat omenjeno omalovaževanje plezalskih dosežkov v Savinjskih Alpah. Ni bil sicer izrecen namen, da te tri naveze po rešitvi najtežavnejših nalog dokažejo svojo zmogljivost tudi v Julijskih Alpah, toda prav Francè Ogrin je med drugim s Sandijem Wisiakom preplezal skrajni zahodni del Triglavske stene in končno sta Ogrin in Omersa osvojila še severovzhodni raz Jalovca. Le omejeni čas in sredstva sta Ogrinu in Omersi preprečila, da se nista še pomembneje uveljavila bodisi v Julijskih ali Savinjskih Alpah, ki sta jih v prvi vrsti imela za svoje torišče. Omersa se je po uspehu v razu Jalovca poslovil od odkrivalskega plezalstva, Ogrin pa je deloval v različnih navezah, tako poleti kakor pozimi, vse do izbruha druge svetovne vojne, v kateri je žrtvoval svoje življenje.
Stene in grebeni, str. 223 – 225
