Primorski dnevnik, 16. oktober 1960
TRENTO, oktobra 1960 — Deveti mednarodni festival planinskega in raziskovalnega filma »Mesto Trento« se je zaključil 10. oktobra po sedmih dneh, natrpanih s predvajanjem filmov, z nepričakovano odločitvijo razsodišča; da se namreč »velika nagrada« ne podeli, ker se prikazani filmi — tako pravi uradno poročilo — »niso dvignili nad povprečno raven dostojne zadostnosti«; za nagrado pa se je potegovalo 29 filmov.
Odločitev je nepričakovana, ker je festival — čeprav je bil začetek zares nekoliko dolgočasen — dosegel pozneje zelo lepo višino, zlasti z italijanskim filmom Guida Guerrasia Kanjut Sar: gora, ki ima na vrhu jezero ter japonskim filmom, katerega avtor je Sakae Omori Skrivnosti Himalaje. Filma sta si vseeno priborila nagrado: prvi »zlati rododendron« kot najboljši v kategoriji gorskih filmov, drugi pa »zlatega Neptuna« kot najboljši v kategoriji raziskovalnih filmov. (Nagrado pa si deli z nemškim filmom Dežela duhov v Južnem morju, ki ga je posnel Eugen Schumacher v Novi Gvineji ter z njim ustvaril delo gotove in neposredne etnografske vrednosti.)
Guerrasio je že več let eden izmed najboljših italijanskih dokumentaristov. S to svojo skoraj novinarsko reportažo o Monzinovi ekspediciji, ki je med majem in julijem preteklega leta dosegla vrh gore Kanjut Sar (7760 m) v skupini Karakorum, je prodrl v dušo prebivalcev, tamkajšnjih dolin, ki jih muči neprestano pomanjkanje vode in ki naivno verujejo, da se na vrhu gore nahaja jezero — toda do tega jezera oni ne bodo prišli nikoli. Ne da bi se ustavljal ob efektu (spominjamo se tako imenovanih etnografskih filmov Grana in Craverija tipa Carstvo sonca, ki so bili pravo izdajstvo geografsko – realistične dokumentacije o šegah in navadah ljudstev) je Guerrasio podobno kot njegov nemški tovariš v omenjenem filmu pokazal z vso iskrenostjo eksotičnost krajev, in ljudi, pri čemer je uporabljal zelo primeren filmski jezik. In treba je reči, da to niso edini dobri filmi na tem pregledu.
Čeprav je bilo na festivalu samo 29 filmov, od katerih so bili le štirje iz kategorije raziskovalnih filmov, se nam zdi, da je 13 držav udeleženk (Avstrija, Belgija, Francija, Italija, Japonska, Jugoslavija, Nemčija, Poljska, Romunija, Švica, SZ, Velika Britanija in ZDA) pripomoglo, da se lahko ob pregledu v Trentu napravi slika o položaju sedanjem »gorskega in raziskovalnega filma«. In mogoče je treba strogost razsodišča iskati prav v strogosti samega festivala. Vemo na primer, da je izbirna komisija letos delala zelo resno ter izločila marsikak film; in med temi so bili tudi film z zgodbo, ki so jih predložile velike hollywoodske družbe. In zato gre za vse, kar se je videlo — pa čeprav bi se lahko še o čem diskutiralo — vsa zasluga organizatorjem : dr. Franceschiniju in njegovim najbližjim sodelavcem Grassiju in Onoratiju, ki jim je uspelo, da je bil tudi letos festival na ravni popolne in najbolj vzgledne dostojnosti. Spominjamo se nenadnega, hrupnega aplavza zelo številnega občinstva, ki je prisostvovalo vsakemu predvajanju, na račun neke scene v poljskem filmu Jesen v Tatrah režiserja Jana Riesserja. Scena ne bi bila kaj izrednega za navadno občinstvo, a nam je dala razumeti, s kakšno toplino slede tukaj gorskemu filmu. In kaj je bilo v tej sceni? Mladi protagonist zgodbe, ki gre po hribovski stezi s svojim dekletom, zagleda na travi ostanke neke južine. To ga očitno vznevolji, pobere te smeti in jih spravi pod velik kam en. In v tem trenutku je vsa dvorana zaploskala. Bil je to izraz ljubezni in privrženosti goram, ki jih ima vsak gledalec — tukaj potencialno alpinist — za svoje; in zaradi tega je treba te gore spoštovati in nanje vedno paziti. »Zvezdniki« so namreč tukaj gorniki, plezalci, katerih pojav med občinstvom zbudi praznično razpoloženje. To moramo vsekakor reči: dnevi v Trentu so najbolj mirni med vsemi filmskimi festivali. Ta ugotovitev bo lahko kaj malo izvirna, toda res je, da Trento popolnoma zajame svoje goste v neko ozračje, ki pomirjuje. Mondenske sprejeme, ki se kar po točnem urniku vrstijo v babilonskih dneh v Benetkah, Cannesu, Berlinu itd., nadomeščajo tukaj dolgi izleti: k jezerom Levico, Caldonazzo, pa tudi k Gardskemu jezeru z mirnimi intermezzi voženj z majhnimi parniki. Ali izleti v višine z žičnicami na goro Bondone ali pa na vrh Paganelle (2125 m) — iz Trenta na vrh, 1900 m višinske razlike, v 9 minutah! Vrtoglavo in rekordno!…
To je sprava človeka z goro (in zaradi tega se je letos povrnil tudi Ermanno Olmi, ki si je priboril »zlati rododendron« na osmem festivalu s filmom Čas se je ustavil, ter na »hitri« tiskovni konferenci izjavil, da ga priklepa Trento zaradi tega, ker tu gre zares za film brez jeze in polemike). To je nekako geslo vsega festivala, ki je razširjen tudi na razstavo knjig, posvečenih seveda goram in raziskovanju.
Navdaja nas skušnjava, da bi govorili še o mnogih drugih filmih, toda to bi zavzelo obseg, ki taki kroniki, kot je naša, ni na razpolago. Govorili bi n. pr. o izrednem delu Belgijca Tazieffa Preiskovanje vulkana Nirngongo. Tazieff, strokovnjak vulkanološkega filma, se je spustil v krater tega afriškega vulkana v bližini jezera Kiš ter nam podal še en primer odličnega didaktičnega filma, ki je obenem znanstven in senzacionalen. Razen manjše nagrade je ta film prejel še nagrado «Africanella», ki se je letos drugič podelila. Lep je nadalje film Direktni vzpon Nemca Lotharja Brandlerja; spreten režiser se pač ni bal vrtoglavice pri snemanju vzpona dveh alpinistov. Pojem je francoski film Le pilier de la solitude Helene Dassonville: trda borba, ki jo samotni alpinist bije sam s seboj in s steno, po kateri pleza. In na koncu — ne da bi hoteli prezreti dobro izbiro Maria Fantina — še Severna stena Eigerja pozimi Edmunda Geera. Švicarska gora Eiger ima na vesti več žrtev kot vsaka druga. Ko alpinisti slišijo njeno ime, težko zadržijo srh. Film prikazuje vzpon sredi zime, ki pa se razumljivo ni dokončal. Filmsko je to ena izmed najbolj drznih in najlepših stvari, ki smo jih videli na tem festivalu, ki se je lepo zaključil, čeprav brez zadoščenja, da bi bili priče podelitvi prve nagrade.
PIERO ZANOTTO
