Iz himalajskega dnevnika 1.

Celjski tednik, 28. oktober 1960

Ciril Debeljak

Dnevnik, ki ga pišem ob slovesu z domovino, naj obrne nov list v mojem gorskem udejstvovanju in življenju, naj bo veren spremljevalec okolja, dogodkov in moje notranjosti. Morda bom v mesecih, ki stoje pred menoj, končno spoznal samega sebe in smisel moje prisotnosti med živimi. Nisem pesimist v vsem, kar me čaka, še manj prepričan, da bom dal celega človeka. Tolaži me prepričanje, da bo dal celega samo tisti, ki bo zadnji bdel nad mrtvimi in pokopal samega sebe. Izpoved je polovična, ker jo pišeš drugim! Naj ostane meni, da bom s sivimi lasmi, s smehom ali resnobo ocenjeval samega sebe in morda le enkrat ugotovil, da sem bil koristen in potreben, če ne to, pa vsaj ne odveč na tem svetu.

16. 3.
Odhod iz Ljubljane ob 7. uri zjutraj po mukapolnem in nepotrebnem slovesu. Koliko solz in besed, bliskov in ropota v kamerah zato, da je sedem ljudi zapustilo domovino. Nisem bil ponosen, da sem eden od njih, le žal mi je bilo, da smo tako redki in niso z nami vsi, ki gore ljubijo. Po raketni brzini polževo urejanje vkrcevanja in večen dež. Slab začetek, vesel, če gledaš nanj po cigansko — po dežju sonce sije.

17. in 18. 3.
Dolgčas kot po navadi. Nakup pozabljenega in preklinjanje krojača, ki je naredil za 500 din iz mojih novih hlač podkolenke. Ladjo natovarjajo po Noetovih svetopisemskih navodilih. Če bo šlo tako naprej, izplujemo za božič.

19. 3.
Postopam po ladji in občudujem ljudi, ki vlačijo s trebuha jeklenega kolosa tono za tono. Zdijo se mi kot nikdar trudni ljudje, brez občutka za čas in karkoli drugega, kar ni v zvezi s prahom in znojem, ki se v tem pristaniškem šundru zliva v lepo, zame vendar nerazumljivo popolnost. Polni so humorja, trdega in robatega, srce gre mimo njih. Zvečer sem si v družbi z Marjanom ogledal film »Sayonara« — precej kisla in neprepričljiva nacionalna drama, ki me je stala dve uri spanja tako, da sem zjutraj zamudil gimnastiko.

20. 3.
Vstal sem z levo nogo. Šele ogromen žerjav z imenom Ahil, ki za malico dvigne 30 ton, me je spravil v dobro voljo. Naskočil je naš Velebit z leve strani in ga začel obkladati z 10-tonskimi konstrukcijami Metalne Maribor za Indijo. Upanje v nas raste, da končno zapustimo zakleto mesto Reko in zaplujemo, pa čeprav v prvi etapi samo do Splita. Bom vsaj enkrat spoznal naš Jadran po sili. Želim si že vročine in kopanja, saj bo mraza še vedno dovolj na drugi strani »velike luže«. Rekli so nam, da odrinemo ob 2. popoldne — izjavo jemljem z rezervo, ker se je takih ob 2. jutri zvrstilo vsak dan nekaj od torka pa do danes. — Na krovu z nami je še družina izseljencev za Sidney in koketka iz Beograda za Japonsko. — Ura je 15,40. Odmaknili smo se od pomola, počasi drsimo za valobranom na odprto morje. V vetru vihrajo robci, solze so v očeh, pred nami neznane zemlje in doživetja.

21. 3.
Noč je bila težka. Prvič so hrumeli pod nami vsi ladijski motorji in stresali stene kabine. Ob prvem svitu so zaropotala sidra še zadnjikrat v domače vode. Ustavili smo se pred splitsko luko, da napoln.mo ladjo do vrha; prva postaja za tem je Karachi. Ker smo že ravno namenjeni v Indijo, sem si ogledal kar dva indijska filma. Če je še danes tam tako kot pred stoletjem, nam bog pomagaj.

Dalje