Celjski tednik, 4. november 1960
Ciril Debeljak
27. 3.
Izpolnila se je dolgoletna želja, videti deželo faraonov in Sueški prekop. Ob dveh ponoči so se ustavili ladijski vijaki. Stali smo pred Port Saidom. Na milijone luči iz mesta in ladij je dajalo veličasten pogled. Kolone ladij na obeh straneh so čakale z nami vred na jutranji konvoj. Najbliže nam je stala ogromna ladja Rotterdam s 40.000 tonami, ob njej je stal naš Velebit kot rešilni čoln.
Malo pred svitom se je začelo novo življenje na ladji. Šef palube je zaklenil vsa vrata, mornarji so pospravljali razmetane vrvi, vijake in rezervno opremo. Mislil sem, da se pripravljajo na praznovanje ali obisk, zvedel pa sem končno, da pridejo na ladjo trgovci — domačini in s temi gre nato ob slovesu vse z ladje, kar ni pribito ali zaklenjeno.
Ob 7. so pristali ob boku čolni, prvi je prišel na krov egiptovski vojak, brkonja, Arabec od pet do glave. Postavil se je pod prvo palubo v uraden položaj in poklical svoje varovance — kramarje, ki so razložili na pokritem skladišču svojo robo na prodaj: čevlje, majice, kape, in spominčke, povečini ameriško škart robo in jo ponujali v vseh jezikih in valutah. Nastavljene cene so seveda z barantanjem mornarjev padle na četrtino, po zadovoljnih obrazih burnusmanov pa sem sklepal, da so kljub temu napravili dobro kupčijo.
Ob 8. je ladja krenila v konvoj za celo vrsto tankerjev. Uvrstili smo se v kolono in počasi krenili v prekop. Pokrajina desno in levo je dolgočasna, povsod v glavnem močvirja, na tisoče štorkelj, samotne kolibe iz blata in trsja, pred njimi pa brez dela v umazane cunje zaviti domačini. Med vožnjo so odkrili tri domačine za skladiščem, ki so mirno smrčali na oguljenih kocih z neizogibnim dolgim nožem pod glavo. Izgleda, da se to redno dogaja, ker jih nihče ni podil, sicer so pa slep potniki dobro vedeli, da do Sueza ne moremo več iz kolone.
Vročine zaenkrat še nobene. Stojimo na mostu v puloverjih in volnenih kapah. Prekop čistijo z ogromnimi plavajočimi bagri, ki po ceveh s pritiskom odlagajo blato čez bregove.
Okrog poldne sem spremenil mnenje o vročini. Veter je ponehal, živo srebri se je dvignilo na 40°.
Ob 12. smo ob stali na 50 km, da prepustimo nasprotno kolono. To smo seveda takoj izkoristili za kopanje. Voda ji topla in začudo čista. Večina je poskakala na azijsko stran, meni je pa bolj pri srcu Afrika, zato sem skočil na desno in v dobri minut je ekspedicija stala na vročem pesku dveh različnih celin. Kontrast med pokrajinama in bregovih oziroma kontinentih je res verjeten. Leva stran, t. j . Sinajski polotok, je pusta, rumena puščav brez naselij in življenja, desna. Afrika pa je lepo zelena z nasadi, drevjem in naselbinami, cesto in železniško progo.
V kabinah je temperatura enaka krušni peči, zato pišem dnevnik v minimalkah. Kje so cvetoči bregovi dežel faraonov, ki so pred, tisoč leti napravili iz tega peska eno najbolj rodovitnih pokrajin. Treba je bilo samo nekaj neumnih rimskih glav in nekaj stoletij, da je delo stotisočev padlo v pesek, kar je še danes, svet brez koristi, ki je odveč!
Na 60 km smo obstali v kanalu, ker se je zagozdil čistilni bager. To se zgodi enkrat letno in seveda nam. V odmoru smo preplavali kanal na azijsko stran in zagazili rumen puščavski pesek skoraj kilometer daleč. Zanimiv pogled na gole in bose postave sredi pustinje, lepši nazaj na kolono ladij, zdelo se je, kot da so nasedle sredi puščave. Zastoj v kanalu bo velja Egipčane nekaj tisoč funtov, saj smo za prevoz našega Velebita izplačali 4000 ameriških dolarjev.
