Celjski tednik, 11. november 1960
Ciril Debeljak
28. 3.
V kabini, kjer to pišem, ob 2. uri popoldne, vlada prijeten hlad 34 stopinj. To je namreč daleč pod tistim kar se dogaja na krovu. Bos ne smeš na deske, še manj na železo. Ponoči smo prevozili 40 km do jezera Great Bitter Lake (Veliko grenko jezero), ki so ga izkoristili pri gradnji prekopa za naravno vez med izkopanim delom. Slika prekopa se ne spremeni. Leva stran pusta od začetka do kraja, desna lepo urejena, s prekopi in oazami, z nasadi riža in žita, čredami velblodov in oslov, edinih prevoznih sredstev domačinov. Srečujemo večje naselbine: Ismailijo, Abu Sultan, Giveifa, kjer so ob obali Malega grenkega jezera lepo v vrsti razmeščeni ruski reaktivci Mig-15.
Bližamo se Suezu. Ob 15.30 plovemo mimo levjih kipov, ki stražijo vhod v prekop pri Suezu. Izkrcamo pilota in zaplujemo s polno paro v Sueški zaliv proti Rdečemu morju. Suez je večje mesto kot sem računal. Ogromne četrti, evropske vile in kolišča ter množica ljudi ob pomolih daje videz velemesta, njega pomembnost pa ogromne cisterne in rafinerije v zalivu. Vidi se, da plujemo po kraljestvu nafte in petroleja. Pisan vrvež ostaja za nami, kalno, peščenosivo barvo kanalske vode je zamenjala zopet čista zelena morska voda. Zvečer smo dali zdravniku prvo opravilo. Ob pohodih po puščavi smo vsi krepko načeli svoje podplate na vročem pesku in morskih ježkih. Vozimo po sredini zaliva, drobne lučke svetilnikov kažejo pot. Še nekaj dni bo kopno na vidiku, nato neizmerno morje do Karachija, prvega pristanišča na Srednjem vzhodu.
29. 3.
Ves dan ničesar novega, razen čudeža, ki se je zgodil meni samemu. Imel sem namreč veliko žehto. Opral sem perilo in tri srajce ter vse tó celo zlikal. Uspeh presenetljiv: zažgana srajca, zaprano pa vse po vrsti. Tolažim se z dejstvom, da Indija v tem pogledu ni rahločutna. Na koncu sem opral še samega sebe, kar predstavlja vsekakor višek dobre volje.
Zemlje ni več na vidiku. Razočaran sem nad barvo morja. Kljub njegovemu imenu je lepo sinjemodro. Edina trdna tla sta bila otoka dvojčkov Brothers. Srečujemo ogromno ladij vseh narodnosti. Temperatura v kabini plus 32 stopinj. Za večerjo: nadevane buče, biftek, pomfri, solata, banane, pomaranče, turška kava, pol litra dingača. Po tej večerji sem celo ostal živ.
30. 3.
Smo približno na sredini Rdečega morja. Na levi, nekje za obzorjem je sveto mesto Mekka v Saudski Arabiji, na desni Port Sudan. Sicer pa od teh dežel nimamo drugega kot pasjo vročino, ki postaja po tem naglem temperaturnem obratu že skoraj neznosna. Čez dan preživimo na premcu, kjer je nekaj vetra in občudujemo mirno morje, ki dan za dnem odkriva nove lepote. Na milijone morskih klobučkov plava na površju, izgleda kot da je rdeče jesensko listje pokrilo plavina morja. V jatah bežijo izpred kljuna ladje leteče ribice, srebrne in hitre kot veliki kačji pastirji. Nekatere letijo tudi 100 m daleč in nato čofnejo na glavo nazaj v morje. Še zmeraj nas navdušujejo norčavi delfini s svojo igro. Zdijo se kot razposajena tropa otrok, ki jim je igra edino opravilo.
— Stop. —
Prišel je telegram, s katerim nam Indija dovoljuje vzpon na Trisul (7200 m) v neposredni bližini Nanda Devija. Gojimo kljub temu upanje za naš prvotni cilj. V nasprotnem primeru nas čaka trdo delo v negotovem; svetu, zbiranje gradiva, slik, zemljevidov, ponovna organizacija našega dela na tem vrhu s pripravo taborišč, opreme, hrane in nosačev. Zdi se nam, kot da nas je Indija polila v tej vročini z mrzlo prho. Kljub temu smo veseli, da je negotovosti konec in je pred nami končno vrh, čeprav nižji od Devija in nepoznan. Zvečer sestanek, živčno sestavljanje telegramov na deset strani — celotna organizacija krene v drugo smer.
