Celjski tednik, 18. november 1960
Ciril Debeljak
Obhajamo Stanetov rojstni dan. ura je polnoč, temperatura 34″ — milijon muh, to je prvi verni dotik z Azijo
8. 4.
Zjutraj podelitev dovoljenj za ogled mesta. Preden smo zlezli pod most, je dobil naš novinar obisk, ki je pozneje bivanje oziroma prelet pakistanske prestolnice obrnil povsem v drugo smer. Na srečo z dobrim izidom za nas in naše žepe. V osebi, ki jo je Zoran predstavil kot svojo sestrično, sem spoznal nekdanjo Odredovo tekmovalko, atletinjo Šentjurčevo. Sprejela nas je kot svoje goste.
Natrpani v dva taksija smo zakrižarili po našem prvem jutrovskem mestu Karachi se je povzpel v 12. letih od 350.000 prebivalcev na skoraj 3 milijone. S tem ni rečeno, da je mesto dvignilo v istem številu tudi stanovanjski fond, saj odvisen prirastek predstavlja večno pritiklino ulice, in si urejuje življenje vsak po svoje, oziroma tisti meter površine, ki ga čez noč zaseda. Pred dežjem ni strahu, saj doseže temperaturo 35 stopinj, najhujši mraz pa +15 stopinj. Edini oblaki, ki pokrivajo vroče sonce, so roji komarjev in muh.
Središče mesta, ki je podobno evropskim, je zelo majhno, vendar pestro, eno samo mravljišče trgujočih, vpijočih in do skrajnosti vsiljivih prodajalcev, posrednikov in podobno. Milijon v tem mestu jih trguje, ostala dva se pa ukvarjata z najbolj nemogočimi poklici in opravili. Mesto je v pogledu tuberkuloze brez dvoma prvo na svetu, saj je registriranih 750.000 bolnikov. Za te ljudi je življenjski prostor obstojen in nujen samo tako daleč, dokler mu seže vsakdanja potreba, bodočnost mu je kos kruha, preteklosti ne pozna. Toda tisti kos kruha bo njegov, pa naj ga kupi, prisluži ali ukrade, do njega čuti pravico, ne glede na sredstvo in pot, po kateri ga doseže. Kljub bedi, in prosjačenju ne kažejo obupa, nasprotno, s smehom kot da je poslan od boga stopi na pot tujcu in s smehom se nato obrne k drugemu, čeprav ostane praznih rok.
Najprej smo si pogledali njen dom, lepo vilo v predmestju, pravo razkošje polno cvetlic, zelene trave z bazenom za kopanje. Še kratek obisk na naši ambasadi, nato pa ogled trgovskega dela mesta, ki je za evropsko trgovinsko poslovale praktično nemogoč. Vse, z obrtnimi deli vred se odvija na ulicah, to je dobesedno, dela kar vsak na svojem domu. Promet je silno živ z neverjetnimi kontrasti, saj v koloni med najmodernejšimi limuzinami vidiš kamelo, osla in svete krave. Pozno popoldne smo srečno prestali prvo srečanje z Vzhodom in trudni na smrt poiskali svoje kabine.
9. 4.
Ob 5. smo izpluli iz Karachija. Prvič na naši poti leži na morju gosta megla, v akcijo stopa radar. Pripravljamo stvari, peremo, na dan pridejo obleke in kravate. Glede klobuka nimam več skrbi, odneslo ga je čez ograjo v Rdeče morje.
11 . 4.
Torej smo v Bombayu. S tem pa se naša prava pot šele začenja. Vsaka odprava do danes je zamudila z indijsko carino najmanj teden dni. Ker smo prijateljska država, smo upali, da kljub slabim obetom opravimo posle s carino vsaj v polovičnem času. Ne samo to, zgodil se je čudež, naslednji dan popoldne so bile po zaslugi našega konzulata ter trgovskega predstavnika Dularja vse carinske formalnosti opravljene. Torej prvi rekord. Ob 8. zjutraj so prišli pod ladjo indijski pristaniški delavci, se počasi zbirali do 10, ob 11 so pa srečno začeli z delom. Ob pogledu na več sto glavo leno družbo se nisem več čudil, da Indija počasi odpravlja svojo zaostalost. K sreči so prvi priromali z ladijskega skladišča naši zaboji, vendar so delavci z njimi počenjali tako, da so pred carinsko postajo ostala od njih samo šklepetajoča rebra. Uslužbenci carine so se najbolj zanimali za naše šotore, saj predstavljajo v Indiji udobno družinsko stanovanje in so vsakega posebej zaplombirali. Še huje je bilo, ko so prišli na dan naši radijski primopredajniki, ki so jih oni proglasili za aparate »volki-tolki« in jih skoraj nismo mogli prepričati, da imajo akcijski radij omejen na 10 milj. Bali so se, da bi prisluškovali njihovim vojaškim postajam v obmejnem pasu. Šele dobra beseda Dularjeve žene je rešila situacijo v naš prid. Silno žejo med pregledom smo si hodili gasit na konzulat s coca-colo in tam smo tudi prvič spoznali najnujnejšo iznajdbo za indijske prilike, to je električni »air-konditione«, zračno klimatsko napravo, ki znižuje nevzdržno indijsko vročino na skoraj evropske razmere ter obenem urejuje odstotek vlage.
Zvečer ogled mesta. Podoben je Karachiju, le da je večji, s širšimi ulicami in skoraj neprebavljivim prometom. Na vseh križiščih smo čakali po nekaj minut na prost prehod, ves čas smo vozili v četverni koloni in ob vsakem srečanju z drugim vozilom zamižali, ker je promet po levi strani. Sredi vsega blestečega in skoraj evropskega pa srečuješ na vsakem koraku bedo in pomanjkanje. V Bombayu spi na cesti skoraj 2 milijona ljudi in je prehod po pločnikih od 9 zvečer naprej nemogoč, ker moraš pohoditi nehote, nekaj na pol nagih Indijcev in pri tem lahko izgubiš celo glavo. Vsaj tisoč jih vsak dan obleži tam, kjer; so zvečer legli, nihče ne žaluje za njimi in nihče ne registrira to smrt. Požre jih krematorij, edina higienska ustanova, ki skrbi zanje. Glavnic vzroki: podhranjenost, bolezni, vročinska kap in prometne nesreče. Zadnje ni čudno, saj ima Bombay 75.000 avtomobilov.
