Celjski tednik, 9. december 1960
Ciril Debeljak
14. 4.
Ob prijetnem spanju in počitku ni bilo govora. Temperatura v sobah je bila kljub ventilatorjem 40 stopinj. Z Marjanom sva se obračala do zjutraj, teklo je iz vsake odprtine posebej. Po zajtrku smo uredili stvari s policijo, odposlali telegrame za šerpe in Agravala, obisk fotoreporterjev in novinarjev. Nanda Devi so nam končno odbili in prišli tokrat na dan tudi s pravimi kartami. Na vrh nameravajo Indijci sami, zato se bojijo konkurence. Ostane nam torej Trisul, ki ga pa nameravamo pogledati z njegove težke in nepreplezane južne strani. Zavedamo se da nas čaka težko delo, saj so to stran gore prejšnje ekspedicije označile kot nepristopno in nepreplezljivo. Na vsak način ne pridemo praznih rok domov.
Po kosilu zopet obisk francoskega novinarja, ki je tudi že sam obiskal svetišče pod Nanda Devijem. Debate o naši nameravani poti so hude, ker je več možnosti z zelo negotovimi izidi. Urediti moramo tako, da spravimo zaboje z opremo, in hrano do takega mesta, da bo dosegljiva z dveh variant. Ena od teh je južna stena, ki je zaenkrat raziskovalnega pomena, saj smo zaradi visokega snega v teh hribih, vsaj po trditvi indijskega gosta Agravala za cel mesec prezgodnji. Druga varíanta je normalni vzpon s severa skozi sotesko Risbi Gango, ki ga vzamemo samo v primeru, če se južna stena pokaže res nemogoča.
Dopoldne sva šla z Marjanom na potep, saj smo ob 10. izmerili na soncu 73°. Fotografirala sva nekaj zanimivosti, predvsem nagnetene ulice in promet, veverice, ki se sprehajajo po drevesih in med taksiji na cesti, velike golovrate mrharje, starega, nagega romarja iz Mekke, ki si je na križišču v senci policajeve marele mirno obiral živilce s kosmate glave. Po eni uri muk in žeje sva sedla na barske stole in pila coca-colo. Proti večeru študij kart, lov na martinčke, ki so jih vsi koti polni in jih imajo nameščene namesto muholovcev. Vsi člani odprave prebirajo pošto, prvo, ki je prispela iz Jugoslavije, samo jaz sem ostal brez nje. Po večerji še hladen tuš in zopet nas čaka noč brez spanja. Lahko noč, temperatura plus 46 stopinj.
15. 4.
Dopoldne nam je poslala ambasada vozilo, da smo si ogledali zanimivosti mesta, njegov revni, pa tudi evropski del. Ko se voziš skozi središče in po ulici veleposlaništev, se zdi, da si v Parizu. Arhitektura templjev in svetišč je edinstvena. Nekajkrat smo to dopoldne sezuli čevlje in bosi počastili bogove, parkirali pred največjim azijskim hotelom Ašoko, ki lahko sprejme 5000 oseb. Palača skupščine je poglavje zase. Gradili so jo stoletja in je brez dvoma najveličastnejša zgradba Azije, zavzema pa po približni cenitvi prostor našega Celja. Popoldne je prispel povabljeni alpinist naše odprave, Agraval. Ob prvem pogledu nanj se mi je vsilila misel, da bo treba tega človeka močno obtežiti z nahrbtnikom, sicer ga bo prvi vetrček spravil iz ravnotežja. Pozneje smo zvedeli, da tehta z obleko vred 40 kg. Že v prvem pogovoru je privlekel na dan celo zbirko himalajske literature in kart, tako da smo takoj vedeli, da je o dogodkih in Himalaji dobro podkovan. Z našimi nameravanim vzponom sicer ni bil povsem zadovoljen, plašila ga je strma južna stena in neznan dostop.
Zvečer sprejem na ambasadi, kjer se je nabralo precej visokih funkcionarjev Indije. Pridno smo segli po pivu in whiskyju, beseda je tekla seveda o naši poti. Prijeten večer je bil zaključen po trditvi nekaterih šele pred prvim svitom.
16. 4.
Vročina ne pojenja. Temni oblaki so se zgrnili nad Delhi, upali smo na pohlevno ploho, pa je prihrumel samo gost oblak rdečega prahu, da smo kašljali do večera. Dela ni več nobenega, radi bi se odpravili naprej pa so vlaki zasedeni, ministrstvo pa po polževo urejuje naša dovoljenja za vstop v obmejni pas.
