Celjski tednik, 16. december 1960
Ciril Debeljak
20. 4.
Dopoldne smo dali med delom v podpis dnevnike našima dvema šerpama, vendar imam samo Tensingovega, ker Ang Nima ne zna pisati. Še nikdar v življenju ni prijel za pero, odtehta pa to pomanjkljivost z živo, preprosto besedo in smehom, ki ga vsak razume. Celo dopoldne smo imeli delo s pripravo opreme, namenjene nosačem, in osebno toaleto. Po kosilu obisk v oficirskem klubu Ranikhet, kjer sta nas končno našla tudi zamudnika Stane in Andrej, tako da je bilo naše moštvo končno popolno. Jutri zjutraj odrinemo s kamionom do Gwaldama, kjer je ceste konec, Proti večeru sva povabila z Marjanom obe šerpi v najino sobo in organizirala jezikovno šolo hindu in angleščine. Vse kaže, da se bom vrnil domov popolni Anglež.
21.4.
Napovedan odhod kamionov ob 8. zjutraj se je zavlekel do ene popoldne. Celotna oprema je bila namreč naložena v avtobusih, ki so poleg tega sprejeli še 10 sahibov in 15 nosačev Dotijcev. Začela se je vratolomna vožnja po grebenih, soteskah in serpentinah, trikrat smo prisopihali do višine 2000 m in se nato zopet spustili v dolino. Pokrajina postaja z vsakim kilometrom bolj revna, divja, razorana od hudournikov; končno zaidemo v pragozd. Povsod težka sled monsunskih brzic. Pred vsakim mostom je napis, ki opozarja, da vozi vsak na lastno odgovornost. S polnim plinom je poganjal šofer čez majave pragove, kot bi imel pod kolesi beton.
Pot smo končali srečno. Ob 6. smo dosegli vas Dangoli. Tu je prave ceste konec, začno serpentine, urezane v blatu, brez vsakega zavarovanja in znakov, prava himalajska vrtavka. V prvem mraku smo dosegli Gwaldam, kjer smo se utaborili v gozdarski koči nad dolino Pindari. Ang Nima je takoj stopil v akcijo, skuhal večerjo, pomil posodo in nas nagnal spat.
22.4.
Navsezgodaj bojni posvet. Stojimo pred dolino, ki je bel človek še ni prehodi, zato je nujno, da se odločimo za predhodnico, ki naj skuša doseči podnožje Trisula oziroma ledenik Bidalgwar. Tam mora proučiti možnosti vzpona preko južne stene in poslati kurirja s sporočilom nazaj do glavnine. Vsi ostali med tem časom pripravijo opremo v posebne pakete ali krošnje, organizirajo nosače in mule ter oskrbijo vse potrebno zanje. Predhodnico sestavljajo Aleš Kunaver, Ante Mahkota in jaz, šerpa Tensing in šest nosačev.
Odhod iz Gwaldama ob 3. popoldne. Sestop v dolino Pindari (900 m). Po konjski stezi do Saikhole, kjer je razcep dveh dolin in ledeniških po tokov, to je reke Pindari in reke Kail. V Salkholi smo doživeli vaški praznik, saj se je zbralo vse, kar leze in gre. Otipavali so vsakega posebej, gledali opremo in se smejali vsevprek. Ob 7. zvečer smo za sotočjem obeh rek postavili naše prvo taborišče. V lepem vremenu smo zlezli v spalne vreče kar pod milim nebom, šele ob 11. nas je krepka nevihta prisilila k postavljanju šotorov. Imam velike težave, s prebavo, jem tablete in upam na boljše.
23. 4.
Pomikamo se po desnem bregu nad reko Kail. Opoldne smo dosegli kraj Duro – 2240 m. Kratek počitek v suhi strugi nad Sulyo. Od Dure čez prelaz v pasji vročini na višino 2400 ter zopet navzdol v vasico Bang 1850 m. Ves čas po dobrih stezah in med redkimi silno revnimi naselji, kjer smo skoraj povsod doživeli sprejem enak Saikholi. Iz Banga zopet sestop v sotesko Gyan Gange 1750 m, kjer smo si ob robu pravljičnega pragozda med ovijalkami postavili taborišče. Naši nosači so poiskali skalne votline za svojo spalnico. Pošasten je bil pogled na črne razorane obraze v siju tabornih ognjev. Moja driska ne pojenja, bojim se resne bolezni, morda celo tifusa. Skoraj mi postaja žal, da sem šel v predhodnico, kljub Andrejevemu opozorilu.
