Luka Lindič, ki je vikend preživel ob plezanju na senčni strani Grintovcev, opozarja, da je spustna linija v severni steni Dolgega hrbta, ki jo spletni vodniki pogosto priporočajo problematična in lahko izjemno nevarna, kadar je v steni več navez. Po njegovih izkušnjah je sestop po opremljeni vrvi varen le v popolni samoti, ko nad plezalcem ni nikogar. Že ena sama naveza nad njim pomeni resno tveganje, saj je teren krušljiv, padajoče kamenje pa neizogibno.
Luka (v zapisu) poudarja, da je slovenski klasični stenski teren treba obravnavati podobno kot ledno plezanje: v smer ne bi smeli vstopiti, če je v njej že več navez, saj se nevarnost padajočega kamenja z vsako navezo nad tabo drastično poveča. Sam priznava, da je vstopil v smer, ker je videl le eno navezo, kasneje pa ugotovil, da je bila nad njo še ena — tipična situacija v razgibanih slovenskih stenah, kjer se naveze hitro skrijejo.
Spustna linija, čeprav opremljena v dobri veri, po njegovem mnenju ne bi smela biti promovirana kot splošna rešitev, saj lahko ob večji obiskanosti stene postane past. V takšnih razmerah je plezalec med spustom neposredno izpostavljen vsemu, kar pada z zgornjih polic.
Lindič svoj zapis razume kot opozorilo, ne kot kritiko. Slovenske gore so po višini majhne, a po objektivnih nevarnostih zelo resne — še posebej takrat, ko v steni nismo sami in v tej vročini, ki izdatno rahlja načeto skalo … Tudi na markirani poti z Mlinarskega sedla na Zg. Ravni je polno kamenja, je pa pot dokaj prečna in zaradi tega manj nevarna (izpostavljena) za zapadno kamenje.
Vid Felicijan – Dolgi hrbet, Šimenc-Škarja … Za sestop sva izbrala spuste po vrvi, ki jih ne priporočava, če je pred ali za nami še kakšna naveza. Poplezavanje navzdol poteka po zelo krušljivem terenu, kjer sproženi kamni letijo direktno v grapo, kjer potekajo spusti. Naju je zavedla rdeča pika, ki je desno od grape gledano navzdol, treba pa je iti levo, kjer je možic ter začetek spustov.
