Odisejada Daulagiri 9.

Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981

Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf

Popoldne 2. oktobra smo se po neprijetnem ledeniku v snegu, ki je stopnjeval utru­jenost vračali k našemu sa­motnemu šotoru. Kljub vro­čem dnevu, je bilo v steni so­razmerno mirno, kar je dvi­govalo moralo. Zaradi priva­janja višini smo sklenili še eno noč preždeti v šotoru, 3. ok­tobra pa smo se vrnili v bazo na enodnevni počitek. Bližal se je trenutek velike odloči­tve. Premalo nas je bilo, da bi moči trosili z jalovimi posku­si. Izguba časa nas je postavila pred neprijetno dejstvo, da nam je ostal na voljo en sam in edini poizkus.

ZADNJI POMISLEKI
Četrtega oktobra je bilo v bazi zelo živahno. Bil je to edini dan, ko smo bili zbrani v odskočnem taborišču vsi, tudi nepalski spremljevalci – razen poštarja. Poleg nas, ki smo se vrnili z uspešne ture na Manapati, se je iz doline po­javil tudi nosač Lama, ki je prinesel še dvema pomočni­koma domačinsko hrano. Hrana nam je pošla zaradi za­dreg v soteski. Najbolj pa smo bili veseli drugega transporta, ki ga je opravil Donbadur. Ta je čez še nezasneženi prelaz Dabugi iz že tibetanske vasi Larjung pritovoril koš zelja, cvetače in korenja, njegov pomočnik pa koš pra­vih pravcatih jabolk. Brez dvoma je bil to za nas pravi prehrambeni zaklad, ki smo si ga nemudoma pravično raz­delili. Da se je v preteklih dneh, ko smo se mudili na Manapatiju, že pričel javljati dolgčas, pa je pričala tudi zveznikova skrb za opremo, ki jo je prejel in, ki ni bila zanj izbrana ravno po meri. To je bilo na razdaljo 8000 kilome­trov brez ustreznih informacij tudi malce težko. Mučen po­ložaj sem razrešil z obljubo, da bomo ustrezno poračunavanje opravili na koncu od­prave.

Tako se javlja tipično bazno razpoloženje, ki je za tiste, ki so obsojeni nanj, vsak dan težje. Pri spremljevalcih se najprej pojavlja mate­rialno vprašanje. Med prejeto opremo vedno kaj manjka, vedno ugotovijo kaj bi se dalo še dobiti, kaj bi bilo kvalitet­nejše. Zanje je to končni cilj odprave! Seveda za Barasaba, kot pravijo Nepalci vodji, so spričo drugih skrbi to le nepotrebne obremenitve.
Sahibom se dolgotrajno ve­getiranje v bazi priskuti za­radi drugih tegob. Počasi se naveličajo vedno iste okolice, javlja se vse hujše domotožje, ki dobi široka krila zaradi obilice prostega časa. Nazadnje tudi med goro hrane ni najti nič užitnega več, okolje po­stane dolgočasno in proti koncu je baza pravo pravcato koncentracijsko taborišče …

PONOVNO OGLEDOVANJE STENE
Našo odpravo to pot niso grenile prehude tovrstne te­žave. Že dan po počitku smo oddrveli ponovno na ogledo­vanje naše stene z obeh novo odkritih prehodov nad bazo. Obvezna megla že od osmih zjutraj ob vznožju stene nas je primorala, da smo bazo zapu­stili še v trdi temi. Ker smo ve­čino plezalne opreme na povratku z Manapatija pustili na ledeniku pod steno, smo na tem zadnjem vzponu upora­bili rezervo. Tako sem ob pri­pravljanju drugega para derez, ob divjem preklinjanju izgubil debelo uro in pričakal dan kar v bazi. Ostali so bili že kdove kako visoko, pa sem se zato gnal za njimi, da mi je pohajala sapa. Oviral me je poln nahrbtnik fotoaparatov, teleobjektivov in daljnogled, zlasti še, ker sem moral vso to tehnično kramo tudi uporab­ljati. Po vseh teh dneh pre­vidnega tipanja in ogledova­nja našega problema je bil 5. oktober zadnji tak dan.

LISTIČ Z ZBLEDELIMI IMENI
Da bi dohitel ostale, sem z drugega sedla zavil naravnost v strm žleb, ki vodi na 5300 metrov visoko koto v spod­njem jugovzhodnem podalj­šku Daulagirijevega grebena. Bilo je zelo lepo dopoldne in z vrha sem kot na platnu lahko do potankosti gledal v ogro­mno Daulagirijevo steno. Bilo je sorazmerno mirno in celo meglice so se tisti dan za­kasnile.
Samotni kupček zloženih kamnov me je pričakal na vrhu, pod njim pa v mali ste­klenički listič s povsem zble­delimi imeni nekdanjih obi­skovalcev. Prebral sem, da so bili Avstralci in Novozelandci.

Na drugi strani se je po­bočje zložno spuščalo v ogromno pašniško kotanjo pod vhodno steno Daulagiri­ja.
V objektivu daljnogleda sem globoko pod sabo uzrl črede jakov in drobnice, ki so se pasli po rjavordečih jesen­skih travah. Tja se bomo vra­čali, če bo sreča, po severnem Daulagirijevem pobočju in preko divje razbitega vzhodnega ledenika. Tudi povratek preko grebena nazaj v bazo ne bo problematičen!

LEVA MOŽNOST ODPADE
Potem sem dve uri tehtal možnosti v steni in z daljno­gledom še zadnjič prečesal vsak korak in stopinjo, ki bi nas utegnila presenetiti. Če­prav je sonce žgalo na vso moč, je bilo v steni sora­zmerno mirno. Torej je v nastopajoči zimi tam zgoraj tudi sonce izgubljalo svojo moč.
Ko sem zapuščal vrh in se kar na divje spuščal po žlebičih navzdol do pastirskega prehoda, sem bil prepričan, da leva možnost v steni pov­sem odpade. S tem prepriča­njem sem se vračal v gosti bleščeči megli v bazo, prepri­čan, da je kocka padla. Preizkusili bomo desno možnost tam, kjer je stena najvišja in očitno najbolj strma. Zato pa nima toliko visečega ledu, ki je poleg kamenja glavna ne­varnost.

GREMO V STENO
Šestega oktobra je bil po­čitniški dan za moštvo, ki se je z »referendumom« enoglasno izreklo za poizkus vzpona iz najnižjega dela stene na višini nekako 4000 metrov do grebenske stopnje na višini 7300 metrov, kjer bi se priključili na Japonsko smer po jugov­zhodnem grebenu. Torej smo izbrali desno možnost in jo kasneje tudi odlično izkoristi­li.
Že popoldne istega dne sta Juš in Sabla s še štirimi nosači odnesla dovolj materiala in hrane na ledenik pod veliki plazni stožec, kjer bomo pri­čeli s plezanjem spodnjega 1200 metrov visokega skal­nega dela smeri. Kup problemov se je pojavilo takoj, ko je padla odločitev. Najprej me skrbi pravočasni prihod poš­tarja, ki bi moral iz Katmanduja prinesti kakih 600 me­trov vrvi, ki smo jih izgubili med pristopnim maršem. Zvezni oficir zagotavlja, da bodo zahtevane stvari v sed­mih do osmih dneh v bazi. Torej kak dan prepozno po mojih načrtih!

Ta dan je Sabli zmanjkalo cigaret, sem še zapisal v dnev­nik. Bila je to zanj kar huda tragedija. Po kosilu je zadnji čik z vsemi častmi pokopal za šotorom, jaz pa sem upal, da se bo »tuberantsko« pokaš­ljevanje sedaj le nekoliko uneslo. Sicer pa je tudi ta šala izvenela v smislu prvega odhoda v steno. Da končno potipamo skale s svojimi ro­kami, da poiščemo njihove šibke točke in se prepričamo, ali je ta kolos res tako nedo­stopen kot se kaže od daleč.
7. oktobra zjutraj je na vi­šini 3000 metrov pravo oblačno morje, ki se počasi dviga. Zdravje moštva je neoporečno in morala na viši­ni, sem zapisal v dnevnik ti­stega dne.

Vstali smo že ob štirih, da bi s prvim dnem pričeli z vzpo­nom, ki bo dal odgovor na še zadnje nejasnosti. Po zaka­snelem zajtrku, ki ga je Komi Tenzing napol speč čaral pod kuhinjsko plahto, smo odšli na pot celo uro prepozno. Ne­verjetno težko je zjutraj za­pustiti toplo spalno vrečo. Po tistem velikem dežju se je v bazi zelo ohladilo in jutra so bila v debeli slani.

NAJPREJ ČETVERNA NAVEZA
Bazo smo zapustili še v temi in bili za dne pri šotoru pod steno. Preračunljivo smo si naložili nahrbtnike, ki so bili nazadnje odurno težki. Vsak si je natovoril kolut fiksne vrvi, skalne in ledne kline, pa še vso osebno plezalno opre­mo. Za prvič smo bili četverna naveza pač zato, da bi naen­krat prispelo v steno čim več materiala.
Ogromni plazni stožec pod steno ima dimenzijo Šmarne gore, a je spričo stene le njen mali delček. V jutranjem mrazu še mirujejo skale in le led včasih votlo poči, da člo­veka neprijetno spreleti. Ra­zbito pobočje živega ledu na levi je neprijetna soseščina, saj velike skale in kamni vise na strmini kot brez teže. Drži jih le zmrzal. Plazni stožec sam pa je že tako dovolj ne­varna pot do prvega previ­snega pasu skal, kjer si bo treba poiskati pot naprej.

Pod težkimi nahrbtniki se ni dalo hiteti, zato človek s strahom pogleduje navzgor v koren plazovine, kjer je vče­rajšnji vodni slap skrepenel v ledeni sveči. Od tam lahko vsak hip kaj prileti.
Medtem je sonce zakuhalo megle v dolinah, da so zakipe­le, zastrle najprej morene in ledenik in kmalu tudi nas v prvih zasneženih skalah. Komaj je posijalo sonce, že so pričeli leteti od zgoraj ledeni drobci in kmalu tudi prvo ka­menje. Stena je oživela in brezštevilni potoki talečega snega so se zlivali čez odurne črne in sluzaste plošče. Na naši desni je v megli pričel bučati slap.
Tako smo iskali prehodov po policah in žlebovih spod­njega dela stene, ki pa nam ni zastavljal prevelikih proble­mov. Celo tu v steni smo nale­teli na nekaj neverjetnih za­plat drobnih planik, ki so se kot zelene blazine prirasle v zavetnih legah pod previsi.

Dalje