Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
Potem smo sestopali nazaj po neprijetnih mokrih ploščah, iskali svoje sledi v snegu, ki so čez dan kar izginile, s strahom pod padajočim kamenjem iskali zavetje pod previsi in z mrakom sestopili pod hrumečim slapom nad plaznim stožcem do šotora na ledeniku. Z zgornjega dela Daulagirijevega ledenika so se včasih z gromozanskim truščem privalile skale, kar človeku neprijetno leže na dušo.
V šotoru na ledeniku se je druga naveza Sabla in Juš pripravljala na noč, da bo naslednje jutro zarana nadaljevala naše delo. Nočilo se je, zato je bil naš pogovor kratek. Nekaj važnih informacij smo jima navrgli, potem pa oddrveli čez ledenik in v trdi temi dosegli bazo. Z razvojem dogodkov sem bil kar zadovoljen.
Potem, ko smo steno devet dni študirali in tehtali najvarnejšo in sploh možno smer, smo se 6. oktobra odločili za smer, ki se začenja na najnižjem delu stene in vodi strmo proti levi ter izstopa na japonskem grebenu desno od vrha gore. Spodnji skalni del stene je bil visok 1200 metrov in je predstavljal ključ vzpona. Zaradi zamotanega iskanja prehodov v višja, orientacijsko enostavnejša ledena pobočja, se je moštvo razdelilo v dve skupini, ki sta po dvakrat odšli v steno in jo preplezali do višine 5300 metrov. Tam se končajo težave v skali, ki so ponekod dosegle zgornjo peto stopnjo. Na sliki: Emil Tratnik v prečnici previsne skalne zapore (5000 metrov). (Foto: Stane Belak)
SABLA IN JUŠ ZASPALA
Osmi oktober je bil slab dan, ki je nekoliko zavrl včerajšnjo vnemo. Sabla in Juš sta se šele ob 8. uri zjutraj javila s stene, čeprav sem dežural pri sprejemniku že od 5. ure. Jezilo me je, ko sem ugotovil, da sta zaspala. Vreme je bilo lepše kot prejšnje dni in čeprav se je megla v steno navlekla šele ob desetih, je delovna naveza v steni prišla do znane najvišje točke prepozno. V megli in ob izdatnem padajočem kamenju sta neuspešno iskala prehode v levem delu previsne zapore.
Rezultat tega dne je bil slab. Le 100 metrov novo odkrite poti, pa še to pol v prazno.
Zaradi preobilnega hranjenja predvsem v poznih večernih urah, nas pestijo tudi prebavne težave. Svoje dodajajo tudi neverjetno umazane Tensingove roke tako, da me ne čudi, ko Rok zatarna zaradi slabega počutja. Tudi radijske postaje ne delujejo kot je treba. Pred odhodom jih nismo utegnili prekontrolirati, saj smo jih zadnji trenutek dvignili s carinskega depoja kot dediščino odprave Lotse. Sedaj jih zveznik pridno usposablja, saj se lahko pohvali s 6-mesečnim tečajem s tega področja, ki ga je opravil pred leti v Londonu.
Zaradi težav z želodcem je Rok ostal dan dalje na počitku v bazi in se nato priključil Juševi skupini, v kateri je še Sabla, v drugi pa midva s Cenetom in Emil. Tisti dan nam ni uspevala niti večerja. Rok naj bi pripravil prave pravcate palačinke. Vse popoldne, že od kosila se je trudil, da bi jih spekel vsaj za večerjo. Nazadnje smo pristali pri konzervah vampov in golaža, kar je pričaralo še eno nespečno noč.
LEDENI PLAZ
Zadnji del tiste noči sem prespal na planem, da bi lahko opazoval prvo sonce na vršnih grebenih naše gore. Tistih nekaj prvih trenutkov je najprimernejših za odkrivanje skritih prehodov, ko sonce posije poševno v pobočje.
Malo pred svitom je zašla luna, ki se naglo debeli in bo polna čez nekaj dni. Takrat bi moralo biti naše delo v spodnjem delu stene končano, ter vse pripravljeno za juriš. Na tihem se me je lotevala nestrpnost. Če nas bo skalna stena preveč zadrževala, bomo zamudili polno luno, ob katere siju naj bi plezali predvsem najbolj izpostavljene dele stene.
Zato sem že v prvem svitu 9. oktobra uro hoda visoko nad bazo opazoval spodnji del naše smeri. V strupenem mrazu sem drevenel z daljnogledom v roki in z očmi tipal vsako razčlembo v skalni zapori, ki je poleg še neznanega drugega izstopnega stolpa, ključ smeri. Tresoč se od mraza sem po nekaj urah buljenja v skale, vedel tako rekoč vse. Mora iti, sem bil prepričan sam pri sebi, ko sem se vrnil v bazo ravno ko je sonce pokukalo izza grebena.
Do kosila smo pripravili vse potrebno za ponovni obisk stene, nato malo počili in popoldne zapustili bazo, da bi še za dne dosegli nočišče v steni.
Pri šotorčku pod steno smo dopolnili naše zaloge v nahrbtnikih in zakoračili v strm plazni stožec, kamor se usipajo vsi plazovi z desnega dela stene.
NAPREDEK PO SPOMINU
Pod značilno previsno zaporo nas je teren obrnil strmo levo navzgor. V megli in vlažni vročini skoznjo nismo videli, kaj nas čaka v višjih legah. Vršanje padajočih skal je bilo vse večje in slapovi talečega snega vse glasnejši.
Pritrdili smo nekaj varovalnih vrvi za popoldanski povratek, kajti nismo nameravali prenočiti v steni.
Potem je bilo treba pregledati strmine skal prav zraven gladkega žleba, po katerem je drla voda in se je valilo kamenje. Skala je bila odurna mešanica peska in skrilja. Na nekaterih mestih je bila kamenina tako puhla, da sem imel občutek, kot bi plezal po gnilem drevesnem deblu. Tudi zvoki so bili taki. Za plezalca so to neprijetni občutki! Vidljivosti ni bilo nobene in napredovali smo le po spominu.
