V znameniti steni El Capitana se je prejšnji teden zgodil padec, ki zelo jasno pokaže, kako nepredvidljivo in zahtevno je tehnično plezanje in kako hitro lahko odpove tudi navidezno zanesljiva skala. Ameriški plezalec Max Rausch je med plezanjem smeri Virginia (5.8 A3), alternativnega začetka smeri Tangerine Trip, doživel nenaden 6‑metrski prosti padec, potem ko se je pod njegovo težo odlomila granitna luska, na katero je bil obremenjen njegov krempeljc.
Rausch je začel plezati v šestem raztežaju, v ključnem delu smeri, kjer je stal v lojtrci na krempeljcu, zataknjenem za navzgor obrnjeno, večkrat uporabljeno lusko. Ko se je zategnil, da bi se približal orodju, je luska nenadoma popustila. Kos granita je odletel iz stene in ga pri tem zadel v zobe, Rausch pa je padel približno 20 čevljev (ok. 6 metrov) in pristal pod stojiščem v zankah vrvi.
Padec je ustavil soplezalec na stojišču, med njima pa ni bilo varovalnih elementov. Rausch je utrpel močne udarnine v predelu bokov, a brez hujših poškodb – tudi zobje so v redu. Po kratkem okrevanju je nadaljeval z vzponom in skupaj z bratom v štirih dneh dosegel vrh El Capitana.
Dogodek opozarja na klasično past tehničnega plezanja: tudi luske, ki so jih plezalci že večkrat uporabili med vzponi, niso nujno povsem stabilne. Pri A3 plezanju so možnosti za varovanje omejene, zato je še toliko pomembneje, da se tudi najbolj »zanesljivi zatiki« krempeljcev preizkusijo z obremenitvijo, preden se nanje prenese celotna teža …
