Poletje se še ni dobro začelo, pa že čutimo tisti znani nemir, ki se vsako leto dvigne iz dolin in se razlije proti vrhovom.
Najprej pridejo vročinski valovi, potem pobeg v višine, nato gneča na parkiriščih, kolone na poteh, razburjeni domačini, navdušeni obiskovalci, mediji, ki lovijo izjave, in družbena omrežja, ki bruhajo »top 10« seznamčke, kot bi gore bile katalog pohištva.
In nekje vmes — med vsemi temi posnetki, mnenji, jezo in navdušenjem — se zgodi tisto, kar je Luca Rota opisal skoraj preroško: veliko govorjenja, malo poslušanja, nič sprememb.
Gore bodo poleti spet polne. Jezera bodo spet premajhna za vse, ki bi se radi v njih ohladili. Izviri bodo spet preobremenjeni, poti razmočene, travniki poteptani. In ko bo avgust minil, bo vse potihnilo — kot da se ni zgodilo nič. Do naslednjega junija.
Medtem pa v Ljubljani…
V središču mesta, daleč od snežišč, od visokogorskih mokrišč, od izvirov, ki se poleti komaj držijo nad gladino, bo potekala okrogla miza o odgovornem ravnanju z gorskimi vodnimi viri.
V klimatizirani sobi, nekaj metrov od stojnic s kavo in bureki, bodo govorili o tem, kako ranljivi so gorski vodni ekosistemi.
In to je v redu.
Res je v redu, da se o tem govori.
A hkrati je v tem prizoru nekaj skoraj filmsko absurdnega: gore so daleč, voda je daleč, resnica je daleč — govor pa je tukaj, v centru mesta, kjer je vse čisto, urejeno in suho.
Na Pogačarjevem trgu ne smrdi po algah iz pregretega jezera. Tam ne slišiš drona, ki preganja kozoroga. Tam ne vidiš, kako nekdo pere noge v izviru. Tam ni erozije, ni razmočene poti, ni razbitega visokogorskega travnika.
Tam je samo govor. In govor je vedno čist.
Na terenu pa…
Na terenu je drugače. Na terenu voda ni tema, ampak snov. Ni koncept, ampak posledica.
Na terenu vidiš: kako se Krnsko jezero poleti spremeni v kopališče, kako se izviri v Kamniški Bistrici zapacajo od sončnih krem, kako se visokogorska mokrišča sušijo, ker jih preveč ljudi prečka, kako se poti širijo, ker se obiskovalci izogibajo blatu, kako se voda v dolinah spreminja zaradi infrastrukture, ki služi turizmu.
Na terenu ni okroglih miz. Na terenu so samo posledice.
In potem pride ministrstvo…
Ministrstvo financira projekt. Projekt financira okroglo mizo. Okrogla miza financira razpravo. Razprava financira občutek, da smo nekaj naredili.
Medtem pa: nadzor na terenu ostaja minimalen, infrastruktura raste, pritisk se povečuje, voda se umika in »naše planine« ter gore vsako leto nosijo več, kot lahko prenesejo.
To ni kritika ljudi, ki bodo sedeli za mizo. To je kritika sistema, ki raje financira govor, kot odločitev.
Kaj bi bilo res potrebno?
Ne še ena okrogla miza.
Ne še ena kampanja.
Ne še en plakat, ki opozarja, da se v jezerih ne kopa.
Potrebujemo: omejitve obiska na (z odloki in zakoni) povsem nezavarovanih ranljivih območjih, nadzor nad kopanjem v izvirih, urejanje poti, ki preprečuje erozijo, zmanjšanje infrastrukture (parkirišč), ki povečuje pritisk, resnično upravljanje turizma, ne promocije, financiranje terenskega dela, ne sejnih sob.
To so težke odločitve.
Zato jih pogosto nadomestimo z lažjimi: z okroglimi mizami.
Luca Rota ima prav: vsako leto znova govorimo o istih stvareh, a nič se ne spremeni. Torej, ob koncu čudovite sezone, ki se bo kmalu začela, bo vse – absolutno vse – ostalo tako kot prej kot na začetku sezone, kot leto prej kot pred petimi leti, ko pa ni bilo vseh teh ljudi, čeprav smo se ravnokar izvili iz covida. Sprašuje, če stavimo, da bo kdaj kaj drugače in se ne bo le še sopnjevalo? Si kdo upa?
Morda je čas, da se vprašamo: koliko okroglih miz še potrebujemo, preden bomo naredili nekaj, kar bo resnično pomagalo vodi v gorah?
In morda je čas, da se kakšna razprava preseli iz Ljubljane tja, kjer voda res teče. Tja, kjer se resnica ne meri v besedah, ampak v tem, koliko jezera je še ostalo.
