Nekateri so se letos prav dobro nasmučali v grapah in na strminah ter napredovali, … V Paklenici so med prvomajskimi prazniki splezali: »kar so si zadali«. Na Sardiniji si je Mina ogrela dlani in podplate, da je lahko tekmovala v Osapski steni. V osončenih stenah nad Okrešljem pa so (že) plezali po Frančkovih oprimkih …
Jernej Kruder: klasične linije, malo svedrovcev in veliko trad‑duha
Jernej Kruder je v začetku maja obiskal Paklenico z nekoliko drugačnim pristopom, kot smo ga vajeni. Zaradi okrevanja po bolečinah v rami se je namesto športnoplezalnih projektov posvetil klasičnim večraztežajnim smerem, ki so mu že dolgo »stale v ozadju misli«.
Tokrat je bilo svedrovcev malo — večinoma je uporabljal kline, frende in lastno presojo. V nekaj dneh je opravil impresiven nabor smeri, večinoma onsight, nekatere celo prosto solo.
Karamara sweet temptation, 6a+, 300 m — OS free solo
Nostalgija, 6b, 350 m — OS free solo
Življenje, 7a, 250 m — OS trad
Duh Kneza, 7c — OS
Rio, 7b, 350 m — trad
El condor pasa, 7a, 350 m — OS trad
Vražja simfonija, 7a, 350 m — OS trad
Jernej poroča, da se rama izboljšuje, motivacija pa raste: »Shoulders are getting better and I’m thirsty for something harder now.«
Paklenica je tako dobila še en lep nabor vzponov v klasičnih linijah, opravljenih v slogu, ki ga v tem kanjonu ne vidimo pogosto — hitro, čisto in z veliko spoštovanja do tradicije.
Mina Markovič: odličen vzpon v Amico Fragile (230 m, ~8a+/8b)
Na plezalnem popotovanju po Sardiniji je Mina Markovič opravila enega svojih najmočnejših večraztežajnih vzponov doslej. V enem dnevu je preplezala Amico Fragile (230 m), smer, ki jo številni viri ocenjujejo kot 8b za povezavo obeh tufastih ključnih raztežajev. Mina ocenjuje, da je realna težavnost bližje 8a+. Najtežja dva raztežaja je preplezala onsight, padla je le v 7b+ delu, a je smer kljub temu uspešno zaključila v enem dnevu. Posebej izpostavlja, da je smer plezala brez kolenskih ščitnikov — zavestna odločitev, ki ji daje več svobode in hitrosti v gibanju, kot pravi sama.
V nadaljevanju je imela priložnost poskusiti še 300‑metrski večraztežajni »monolit« (nenavedeno smer) s šestimi dolgimi, kompleksnimi raztežaji (6c, 7b+, 7a+, 7c, 8a, 7c+), kjer je kot druga flash/onsight preplezala večino najtežjih delov ter nudila uspešen »belay‑send« podporo. Čeprav bi ji fizično ustrezalo tudi, da pleza prva, so razdalje med svedrovci (5–7 m) in drugi projekti v mislih pomenili, da je tokrat ostala pri poskusih kot druga.
Zadnje dni potovanja je preživela v bolj sproščenem ritmu — športno plezanje, raziskovanje novih sektorjev in več onsight vzponov, predvsem pa čas z bližnjimi.
Mina zaključuje, da je bil to eden tistih tripov, kjer brez pričakovanj pride najboljša forma — in veliko lepih, spontanih trenutkov.
Marko Volk: Mrzla gora – Črna šalca
NOVOSTI OD TAM
Nova smer na Großer Falzarego Turm: Fliegendes Murmeltier (6b)
V zadnjem tednu aprila 2026 je južnotirolski mojster navpičnice Christoph Hainz na Großer Falzarego Turm (Falzareški prelaz) samostojno in od spodaj preplezal novo smer Fliegendes Murmeltier. Smer poteka po izrazito kompaktni skali v desnem delu stolpa, v ozki grapi ob vstopu na Punta Alpini.
Hainz je smer v celoti preplezal solo, nato pa jo je 2. maja 2026 skupaj z Gerdo Schwienbacher opravil še v rdeči točki.
Fliegendes Murmeltier
Lokacija: Großer Falzarego Turm
Težavnost: 6b (obvezno 5a)
Slog: od spodaj, solo (Hainz)
Opremljenost: zelo dobra; svedrovci in nekaj klinov, vsi sidrišči sta opremljeni z dvema svedrovcema
Značaj: raznolika plezarija v odlični, kompaktni skali
Dostop in sestop: Do vstopa vodi 20–30 minut hoje od restavracije Grill da Strobel. Vstop je skrajno desno v grapi pod stolpom, tik ob začetku smeri na Punta Alpini.
Sestop poteka z dvema spustoma proti severu, nato kratek vzpon (ok. 5 m) in po normalnem pristopu navzdol proti jugu. Skupaj približno 1 ura.
Oprema: 12 kompletov, 60‑metrska enojna vrv, 2–3 majhni frendi (priporočljivo)
Čas plezanja: 3–4,5 ure, odvisno od naveze.
Nova linija potrjuje, da Hainz tudi po desetletjih ostaja eden najplodovitejših in najdoslednejših ustvarjalcev novih smeri v Dolomitih — tokrat v svojem značilnem, natančnem slogu in z odlično opremljenostjo, ki omogoča varno in tekoče plezanje.
Eric Bazot in Antonin Burnod: nova linija »Drop Rocks not Bombs« v paroi de la Sure
Ob koncu aprila in v prvih dneh maja sta Eric Bazot in Antonin Burnod sklenila projekt, ki sta ga nosila v mislih skoraj dve leti: novo smer v paroi de la Sure, steni, ki se dviga nad dolino kot surova, razgibana plošča apnenca in konglomerata. Linijo sta prvič opazila od daleč, nato pa jo postopoma preučevala, dokler nista bila prepričana, da je izvedljiva.
Nova smer, poimenovana Drop Rocks not Bombs, poteka skozi izrazito razčlenjen spodnji del stene, kjer se skala presenetljivo menja — od kompaktnih plošč do nenavadno razgibanih prehodov — nato pa se v zgornjem delu odpre v čudovit, skoraj yosemitski granitni značaj, z dolgimi, čistimi raztežaji in logičnimi razpokami.
Bazot in Burnod sta smer preplezala med 30. aprilom in 2. majem 2026, v razmerah, ki so bile vse prej kot stabilne. Kljub temu je bila linija »bien pliée«, kot sta zapisala — elegantno, tekoče in samozavestno splezana.
Fotografsko dokumentacijo je prispeval Gaël Bouquet des Chaux, ki je ujel celotno steno v značilni svetlobi Sure, medtem ko je ekipa Refugiés de Lognan poskrbela za vzdušje na sidriščih in logistično podporo. Projekt je potekal tudi v okviru ENAF / ENAM FFME, kar smer umešča v širši kontekst francoske alpinistične šole.
Bazot in Burnod pravita, da je smer vredna ponovitev »sans modération« — brez zadržkov.
Nova linija tako dodaja svež, izrazito sodoben pečat steni, ki je že dolgo znana kot prostor za ustvarjalne, tehnično zahtevne vzpone.
Osteotome – nova miks-ledna smer v Hlinskej dolini
WI6+, M8, 120 m, OS
Plezali: Stano Filkor in Michal Sabovčík ter Marek Černý in Wojtek Karpiel
Datum: 27. februar 2026
Lokacija: Hlinská dolina, Vysoké Tatry
Po več letih iskanja idealne mix-ledne linije, ki bi združila prehod iz skale v viseče ledne sveče, sta Marek Černý in Wojtek Karpiel našla svojo priložnost v Hlinskej dolini.
Rezultat je nova smer Osteotome, ki se poimenovalno naslanja na grške korene osteon (kost) in tome (rez) — simbolično in osebno hkrati.
»Nekaj let sem se oziral za linijo, kjer bi lahko prešel iz skale v viseči sopel z ‘iztegnjenimi nogami’. Navdih so mi dali kolegi z ‘West Sidea’. Ime sem imel že dolgo, le linijo sem moral najti.« — Wojtek Karpiel.
Smer je posvečena profesorju Jarosławu Czubaku, direktorju ortopedskega oddelka bolnišnice v Otwocku, ki je Mareku Černému pomagal pri okrevanju po težki bolezni. Marek se je po onkološkem zdravljenju limfatičnih vozlov vrnil v gore — in prav ta vzpon je zanj pomenil simbol fizične in duhovne obnove.
»Na tej smeri sta se srečala dva plezalca, ki sta si povrnila zdravje. Hvaležen sem svojemu zdravniku in vsem sestram, ki so mi pomagale vrniti se v življenje.« — Marek Černý.
20. februarja je Stano Filkor, Marekov in Wojtekov prijatelj, poslal fotografijo led(e)nega slapu Firhang v Hlinskej dolini — v popolnih razmerah.
Wojtek je takoj narisal svojo linijo po osrednjem delu slapu in jo poslal nazaj s sporočilom: »Ideme central cez ľad.« Stano je odgovoril z lastno linijo, nekoliko desno, in dodal, da se jim bo pridružil Marek Černý. Od navdušenja tisto noč nihče ni spal.
27. februarja se je v dolini zbrala močna ekipa: Stano Filkor & Michal Sabovčík in Marek Černý & Wojtek Karpiel. Vzdušje je bilo, kot pravi Wojtek, »logiyń z Kiyrpca i dym z Baćoka že od pozdrava« — tisti neponovljivi tatrski humor, ki ga je treba doživeti v živo.
Smer Osteotome poteka po osrednjem delu ledenega slapu Firhang. Značilna je kombinacija tehničnega miksa (M8) in strmega ledu (WI6+), z izrazitim prehodom iz skale v viseči sopel — točno tisto, kar je Wojtek iskal. Vzpon je opravljen onsight, v odličnih razmerah, z močno ekipo in veliko mero navdušenja.
»PIYKNO i MAGNIFIQUE – trza sie trzymać!« — Wojtek Karpiel
Korejci opravili prvi vzpon na Sato Peak (6.220 m) v območju Kangčendzenge
Tričlanska južnokorejska ekipa v sestavi Ahn Chi-young, Lee Sang-guk in Lee Ui-jun je opravila prvi potrjeni vzpon na Sato Peak, dolgo zmedeni in pogosto napačno identificirani vrh v pogorju Kangčendzenge. Alpinisti so se na vrh povzpeli v soboto po jugovzhodni steni, v alpskem slogu, brez fiksnih vrvi in brez višinskih nosačev.
Vzpon je trajal pet dni, z vzpostavitvijo treh višinskih taborov. Po poročanju korejskih medijev je bila smer tehnično raznolika, z raztežaji po ledu in mešanem terenu. Sato Peak je bil desetletja predmet geografske zmede, saj so ga odprave pogosto zamenjevale s sosednjimi vrhovi skupine Sharphu. Višina vrha ostaja neenotna (6.150–6.220 m).
Api ostaja cilj
Peter Hámor je letos zaključil svojo odpravo na goro Api (7132 m) v zahodnem Nepalu brez doseženega vrha, a z bogatimi izkušnjami in novimi idejami za prihodnje raziskovalne vzpone. Njegov zapis na družbenih omrežjih potrjuje, da se je odprava končala mirno in varno, čeprav je moral načrte prilagoditi zaradi bolezni svojega soplezalca.
Hámor, 61-letni himalajist, je letos načrtoval nov vzpon na Api Himal, najvišji vrh pogorja Gurans Himal v okrožju Darchula, na skrajnem zahodu Nepala. Regija je med najmanj obiskanimi v Himalaji, z le 21 zabeleženimi vzponi v več kot sedmih desetletjih. Zahodni vrh, Api West (7076 m), ostaja še vedno brez človeškega pristopa.
Njegov cilj je bil raziskovalni – odkriti nove smeri v odmaknjenem delu Himalaje, kjer se ohranja pristnost plezanja brez množic, fiksnih vrvi in komercialnih odprav.
Prvotno je Hámor nameraval plezati skupaj s Tomášem Petríkom, s katerim je že sodeloval na K2 (2012) in Dhaulagiriju (2017). Tik pred odhodom pa je Petrík zbolel, zato se je Hámor proti Apiju odpravil le z ženo Marienko Hámorovo ter s preverjeno kuharsko ekipo Manem in Narisom, ki sta ga spremljala že na prejšnjih odpravah na Kabru in Yalung Kang.
Namesto vzpona se je odločil za raziskovanje območja, fotografiranje in lažje ture po okoliških sedemtisočakih. Kot je zapisal, je odpravo zaključil »brez vrha, a z veliko dozo doživetij, izkušenj in navdiha za prihodnje odprave«.
V pogovoru za ExplorersWeb je poudaril, da ga komercializacija osemtisočakov ne zanima več. Po zaključku projekta 14×8000 m (1999–2017) se je usmeril v manj znane gore, kjer je še mogoče plezati v alpskem slogu. Kritično je opisal razmere na Kangčendengi, kjer je videl »helikopterje, kilometre fiksnih vrvi in vodnike, ki vodijo stranke na vrh«, kar po njegovem »nima več nič skupnega z resničnim plezanjem«.
Hámor napoveduje, da se bo v zahodni Nepal zagotovo vrnil. Regijo opisuje kot »prostor, kjer so ljudje in gore še vedno takšni, kot so bili nekoč«. Njegova pot se tako nadaljuje v duhu raziskovalnega alpinizma, ki išče tišino, pristnost in nove smeri – daleč od množic in komercialnih vrhov.
SMUČANJE OD TAM
Pik Pačor – Пик Патхор (6083 m) – smučarska prvenstvena linija v Pamirju
Francoska alpinista Maud Vanpoulle in Guillaume Lagier sta 2. maja 2026 opravila prvenstveno smučarsko linijo z vrha Pika Patkhor (6083 m) v tadžiškem Pamirju. Spust po južni steni, približno 1000 metrov in s povprečnim naklonom 45°+, je bil opravljen v razmerah, ki sta jih opisala kot »trde, a popolne za smučanje«. Tehnična ocena smeri: M2/3.
Pik Pahhhor (Pik Patchor – Peak Pathkor- пик Патхор; Qullai Patkhor; Паххор) sta Vanpoulle in Lagier izbrala po večtedenskem raziskovanju satelitskih posnetkov, saj fotografij južne stene skoraj ni bilo mogoče najti. Po prihodu v Tadžikistan sta se odpravila v odmaknjeno dolino nad vasjo Pahhor, kjer sta našla gostoljubje domačinov in izhodišče za petdnevni vzpon. Po aklimatizaciji na sosednjem Klunikovu (5400 m) sta se 2. maja ob 2. uri zjutraj podala proti vrhu. Vrh sta dosegla ob 9.30, v trdi, neodjenjani snežni podlagi, in opravila previden spust po smeri, ki se z vrha odpira v eleganten snežni žleb.
Po njunih podatkih gre verjetno za prvo smučarsko linijo z vrha Pahhora, morda tudi za prvo ponovitev vzpona po sovjetski smeri iz štiridesetih let. V Pamirju, kjer je dostop do gora še vedno zahteven in fotografskih podatkov malo, je njun dosežek redka kombinacija raziskovalnega duha, smučarske tehnike in pristnega alpinističnega minimalizma.
Smučanje po severni steni Aiguille d’Argentière
Severna stena Aiguille d’Argentière je ena tistih linij, ki se v Chamonixu ne ponujajo pogosto. Zahteva stabilne razmere, dobro vidljivost in dovolj samozavesti, da se smučar od zgoraj spusti v teren, kjer napak preprosto ni. Rea Kolbl, Anna Tybor, Ahac Kikelj, Sascha Mörtl in Bor Krizmanič (pa morda še kdo), … sta konec aprila ujela prav takšno okno – a šele po tem, ko sta se z vrha enega izmed sosednjih vrhov prepričala, da je linija sploh smučljiva.
Ob prvem obisku sta se zaradi neznank – vstopa, poteka linije, nevarnosti ledenega podlaga pod tanko snežno plastjo – odločila za umik. Na povratku sta steno opazovala od spodaj in ugotovila, da je snežna odeja dovolj enakomerna, da se splača poskusiti znova. Po kratkem raziskovanju sta se vrnila.
Vzpon je bil hiter, a vreme še hitrejše. Ob prihodu na greben so se oblaki s francoske strani zapirali v steno. Sledil je 50‑metrski spust po vrvi čez ledeno stopnjo – in popolna bela tema. Napoved je obljubljala izboljšanje, zato sta čakala. Čez nekaj časa se je vidljivost odprla in linija je bila njuna.
Zgornji del stene je bil trd, razrit in zahteven. Zavoj je bil počasen, natančen, brez prostora za napako med skalnimi pasovi. Nižje je sneg prešel v mehkejšo, skoraj pršičasto plast – najboljši sneg, kar sta ga našla na tej turi. Spodnji del sta odsmučala hitreje, širše, v ritmu, ki ga dopušča odprt teren.
Izstop iz stene ju je pripeljal nazaj na ledenik Chardonnet, od tam pa v dežju proti Refuge d’Argentière, kjer sta prenočila pred naslednjo zgodnjo turo.
Linija, ki je zahtevala potrpežljivost, previdnost in dobro presojo, je tako dobila še eno elegantno smučarsko ponovitev – v razmerah, ki so bile vse prej kot samoumevne.
Najnevarnejši trenutek
Avstrijski deskar Sascha Mörtl je že prvi dan v Chamonixu doživel enega najresnejših trenutkov svoje kariere. Med spustom z Gros Rognona je na trdem snegu zdrsnil na skriti ledeni plošči in se po celotni steni nekontrolirano drsal navzdol, brez možnosti, da bi padec ustavil.
Mörtl je dogodek opisal kot »najbolj strašljivo situacijo v svoji karieri« in dodal, da so bili trenutki, ko si je želel, »da bi imel na vsaki strani deske več kot eno robnikovo ostrino«. Po srečnem naključju se je zdrs končal brez poškodb, a z jasnim opominom, kako hitro lahko razmere v Chamonixu preidejo iz odličnih v izjemno nevarne.
Dogodek je spremljala tudi Rea Kolbl, s katero je Mörtl tisti dan prvič stopil na teren. Oba poudarjata, da je bila ledena podlaga praktično nevidna in da bi se podobna situacija lahko zgodila komurkoli — tudi izkušenim.
TABOR, ŠOLA in POROČILO OD TOD
Plezalni tabor alpinistične šole AK Ravne v Vipavi (10.–13. april 2026) – poročilo: Miha Robnik
Aprilski vikend je tečajnike alpinistične šole popeljal v Vipavo, kjer so med 10. in 13. aprilom opravili svoj prvi večdnevni plezalni tabor. Namen tabora je bil jasen: osvojiti nova znanja, utrditi že naučene veščine in prvič stopiti v svet večraztežajnega plezanja — hkrati pa se povezati kot ekipa.
Tabor se je začel v petek popoldne s postavitvijo šotorov in sproščenim večerom v kampu, ki je služil kot baza. Sobota je bila namenjena intenzivnemu delu na plezalnem poligonu: tečajniki so inštruktorjem pokazali svoje znanje sidrišč, vozlov in osnovne vrvne tehnike, kar je omogočilo razporeditev v naveze za nedeljske vzpone. Popoldne je del skupine pod vodstvom Marte in Domna preizkusil še orodno plezanje na bližnji skali — hitro so ugotovili, da cepini in dereze na suhi skali zahtevajo precej več natančnosti, kot izgleda na posnetkih.
Drugi dan se je zaključil ob tabornem ognju in pečenih jabolkih, tretji pa se je začel z obilnim zajtrkom in pripravo na glavni cilj tabora: prvo večraztežajno smer. Naveze so se uspešno povzpele po izbranih smereh v vipavskih stenah, nato pa se vrnile v kamp, kjer je sledila zaslužena hladna pijača, pospravljanje šotorov in kratka refleksija o naučenem.
Tabor je tečajnikom prinesel pomemben korak naprej — od prvih sidrišč do prvih večraztežajev — in okrepil vez med generacijami v odseku.
ALPINISTIČNE ŠOLE
Tečajniki AO Kamnik so se pred kinodomom spoznavali s tehniko in na gori z ledom, snegom in lastnimi mejami …
AO CELJE MATICA
INFORMATIVNI SESTANEK bo potekal v ponedeljek, 1. junija 2026, ob 17.00 uri, v prostorih Planinskega društva Celje Matica (Stanetova ulica 20, 3000 Celje).
VPIS v alpinistično šolo na istem naslovu v ponedeljek, 15. junija 2026, od 16. ure dalje …
Mokre peči (Lucifer): poročilo o nesreči zaradi spontanega odloma ledu – AO Rašica
Dne 21. januarja 2026 sta se Miha Habjan in Marko po službi odpravila plezat slap Lucifer. Šlo je za drugo obdobje ohladitve; po kratki vikend odjugi so se temperature znova spustile globoko pod ničlo. Ob prihodu pod slap ob 17. uri je bilo –9 °C.
Ko sta prišla do vstopa, se je naveza treh plezalcev PD Matica ravno spuščala po vrvi čez slap. Ker je z vrha letelo precej ledu, sta Habjan in Marko počakala v gozdu, dokler se zadnji iz naveze ni spustil do spodnjega sidrišča. Nato sta nenavezana prečila do sidrišča. Eden izmed matičarjev se je že spustil v dno slapu, dva sta ostala na sidrišču. Marko je ravno prihajal do njih, Habjan pa je stal nekaj metrov desno, kjer je bilo več prostora, in začel premetavati vrv.
V tistem trenutku je nekdo zaklical »PAZI LED!«. Habjan je počepnil in dvignil roke nad glavo, vendar ga je zadelo več kosov padajočega ledu. Udarec ga je zbil z mesta in zdrsel je približno pet metrov nižje, kjer se je z derezami ustavil tik pred skokom, visokim okoli 30 metrov.
Plezalci na sidrišču so takoj ukrepali. Marko je pripravljal vrv, da bi Habjana povaroval nazaj do sidrišča, eden izmed matičarjev pa je poklical 112. Habjan je medtem preveril poškodbe: močno udarjena sta bila levi komolec in desno koleno, oba sklepa je težko premikal. Njegova cepina sta ostala v ledu nekaj metrov nad mestom zdrsa.
Matičarji so opozorili, da je v slapu nad njimi še ena naveza, in jo poskušali priklicati. Ker ni bilo odziva, je Habjan poklical enega izmed plezalcev, Matica Koširja, ki je potrdil, da sta s soplezalcem že izstopila in da padajoči led ni bil od njiju.
Habjanu so vrgli vrv, Marko pa mu je po njej spustil en cepin, da je lahko previdno splezal nazaj do sidrišča. Tam je počakal približno dve uri, dokler niso prišli prvi reševalci — prav Košir in njegov soplezalec. Kmalu zatem je na lokacijo prispela še GRS Kranjska Gora. Z motorno vitlo so ga v nosilih spustili do poti v gozdu in ga prepeljali do urgence na Jesenicah. Rentgenske slike so pokazale, da ni zlomov, le močni udarci, zato je bil po eni uri odpuščen v domačo oskrbo.
V dneh po nesreči je Habjan govoril z več plezalci, ki so slap plezali pred in po dogodku. V dveh tednih je Lucifer preplezalo več deset navez; na dan nesreče jih je bilo vsaj pet. Več ljudi je poročalo, da je bil v drugem raztežaju večji blok ledu že pred tem oslabljen, verjetno zaradi odjuge in ponovnega mraza. V dneh po nesreči je bilo s ceste vidno, da v drugem raztežaju manjka del slapu. Najverjetnejša razlaga je, da se je že načet del ledu pri nizkih temperaturah sam odlomil.
Habjan je imel po lastnih besedah pri nesreči trikrat srečo: da ga padajoči led ni huje poškodoval, da se je ustavil tik pred velikim skokom, da ni utrpel zlomov.
Dogodek ponovno opozarja, da je padajoč led stalna nevarnost pri plezanju slapov — najpogosteje zaradi navez nad plezalci, včasih pa tudi zaradi spontanih odloma, ki jih ni mogoče predvideti.
NASVETI
Podloge, ki se uporabljajo za balvansko plezanje, so uporabne tudi v stenah – ob prečnicah …
ID
