Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
Vročina je storila svoje in nekateri najbolj razgaljeni sahibi so se privlekli na mesto nočišča kot prestreljeni.
Potem smo postavili šotorček, ki je že nekoč služil svojemu namenu na vetrovnih Everestovih pobočjih. Samo en šotor smo imeli, nas pa je bilo šest. Torej se je obetala huda stanovanjska stiska preko noči, ki smo jo pričakovali z negotovostjo, kajti prav lahko bi pričelo spet snežiti in naša zgodba bi se dobro zapletla.
Pa je šlo vse kot po maslu. Popoldansko kuhanje hrane se je zavleklo v pozni večer, ko so se tudi megle razvlekle in so se na nebu vžgale brezštevilne zvezde. Obetalo se je enkratno vreme in upal sem, da bo naša aklimatizacijska tura uspela v zelo kratkem času. Čeprav smo ta dan opravili kar 1100 višinskih metrov, smo dosegli komaj tisto višino, kjer običajno odprave šele postavijo svoja bazna taborišča.
Prav za toliko je tudi Daulagirijeva stena višja od ostalih. Noč, ki nam jo je zagrenila huda prostorska stiska, je minevala neznansko počasi. Sprva se nas je v šotoru za tri drenjalo šest, potem pa je Sabla popihal na plano in pod milim nebom gromsko smrčal zavit v vse mogoče »puhe«, ki jih je utegnil zbrati. Tudi sam sem pustil pol svojega trupla na prostem, malo tudi zato, da je bilo kuhanje bolj priročno. Kuhanje je namreč odlično zdravilo proti nespečnosti. Na ta način se dolge nočne ure bistveno skrajšajo in tudi sam se tisto noč nisem prehudo »dolgočasil«. Kar mi spanca ni vzelo neprimerno ležišče, sem dopolnil še s kuharskim udejstvovanjem in ob 4. zjutraj smo se že lahko pripravili za odhod.
LEPOTE JUTRA
Navezani na dve 50-metrski vrvi smo se v dveh trojicah podali na pot preko ledenika, kjer so v črni temi zevale še bolj črne razpoke. Dnevna pripeka predela sneg tako, da je v rani jutranji zmrzali neoporečen za hojo. V soju tipajoče svetlobe čelnih svetilk smo se kot kresnice počasi vijugali vedno višje.
Naša ugledna jutranja vnema se je čudovito skladala z nepojmljivim sončnim vzhodom, ki se je rodil za temno silhueto Anapurninih grebenov. Najprej je zagorelo nebo kovinsko modro, nato rumeno in kmalu se je užgal prvi žarek na divje razklanem ledovju zgornje Daulagirjeve rame. Gora je z naše poti povsem spremenila podobo. Vrh Manapatija stoji prav v bližini jugozahodnega Daulagirjevega stebra, kjer je ta najbolj prepaden. Nič se ni podrlo, le močan zahodnik je tam zgoraj podil velike zavese pršiča.
Komaj sem se zavedel lepote jutra in utegnil pripraviti fotoaparat, že se je tudi ledeno pobočje Manapatija kopalo v prvem soncu, ki je blisknilo izza Nilgirijev in Anapurn. Nekaj trenutkov je trajala orgija barv in fotografirali smo kot ponoreli. Za tako jutro se splača hoditi tako daleč, se namakati v monsunu, trpeti pijavke in bresti ledeniške vode. Tega ne moreš kupiti, lahko pa prigaraš in potem tudi primerno občutiš.
Potem, smo zavižali našo gaz strmo v breg in se z velikimi umiki izmaknili dvema orjaškima razpokama. Z vsakim korakom so se širila obzorja. Vznožje južne stene Daulagirija od koder smo prišli, so zagrnile megle. Zagnani koraki so postajali sunkoviti in vse več smo počivali.
»ČE KADIŠ NA 5000 METROV …«
Z grebena nad strmo prepadnimi južnimi pobočji Manapatija je segal pogled na zelene gozdove podgorja, kjer smo se prebijali pred dnevi. Vse bolj se je javljala višina in potrjevala »Sablino filozofijo«, ki jo je razlagal spodaj na počivališču, ko je vneto vlekel slabe nepalske cigarete: »Če na 5000 metrov kadim, si umetno ustvarjam pogoje kot bi bil že na višini 7000 metrov«. Zato me tam pod 6000 metri ni več čudilo, da je bil videti kot na 8000. Sicer pa je bil dan prelep, da bi se celo tu v Himalaji ubadal z narkomanijo, kamor brez dvoma sodi tudi kajenje in mi greni službene dneve daleč tam v domovini.
Pehali smo se torej po zaobljenem grebenu v vse močnejšem vetru, ki je značilen za predele okoli visokih vrhov. Bližali smo se višini šestih tisočakov. Teren se je vse bolj polagal in sneg je bil vse slabši. Sabla, ki je višino 6000 metrov s pomočjo cigaret dosegel že zdavnaj, je sklenil počakati tiste, ki take terapije niso uporabljali, mi pa smo načeli neskončno položno pobočje, kar je bila predvsem psihična preizkušnja. Tu je Rok prevzel pobudo in kot najmlajši predstavnik ekipe pregazil duhamorno pobočje, ki je zadaj nekje skrivalo vrh.
Šest članska ekipa slovenskih alpinistov je bila izbrana preko komisije za alpinizem v dveh selekcijah in potrjena na komisiji za odprave v tuja gorstva pri PZS. Poleg redkih slovenskih delovnih organizacij so odpravo podprla matična planinska društva in občinske TTKS, od koder so bili člani odprave. Na sliki člani odprave zjutraj 3. oktobra, ko se po uspešnem vzponu na Manapati odpravljajo nazaj v bazo. (Foto: Stane Belak)
POGLED KOT Z BALKONA
Tam se je pobočje odprlo tudi proti zahodu in med temnimi globinami soteske Majangdi, kamor padajo zapadna Daulagirjeva pobočja, se je dvigal mogočni beli val masiva Daulagiri Nimal, katerega najvišji vrh Daulagiri II meri skoraj 7800 metrov. Za njim pa se nadaljuje masivni Čuren. Vse skupaj pa je pritlikavo v primerjavi s steno Daulagirija, ki smo jo od tam gledali kot iz balkona in, ki je na njenem zgornjem robu v višini 7600 metrov prava veriga serakov.
Opoldne 2. oktobra smo dosegli vrh, ki ga tvori velika razklana opast, preko katere je nosil močan zahodnik cele oblake ledenega drobirja. Ob drugi priliki bi na takem vrhu uprizarjali pravo ceremonijo, saj 6400 metrov navsezadnje le ni tako malo. Sedaj smo si le zadovoljno stisnili roke, oči pa so nam uhajale v Daulagirijeve prepade – kajti tam je, naš cilj.
ŠE ENA PRESEDETA NOČ
Z vetrom v hrbet smo zapuščali Manapatijev vrh in ves čas sestopa premlevali možnosti v steni Daulagirija. Ta je z vsake točke sestopa kazala nove zagonetke.
Predvsem pa je postalo jasno, da se je tehtnica prevesila v prid desni varianti. Tu, z našega sestopa, so se v vsej grozljivosti predstavili ledeni odlomi, ki bi nas ogrožali pri plezanju v trikotnem stebru leve smeri. Zlasti pa bi bili izpostavljeni plazovom spodaj na ledeniku, kjer se ustavljajo ledeni podori. Vsekakor: v prihodnjem tednu bo padla odločitev, kajti čas za poizkus se je pričel iztekati, tistih 13 izgubljenih dni pa smo z naglim vzponom na Manapati le delno nadoknadili.
