Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
Divjaško podiranje v steni zaradi izredne odjuge je bilo le uvod v 75-urno vztrajno deževje, ki je zalilo srednji pa tudi vzhodni Nepal. Bil sem presenečen, ko 27. septembra dež ni ponehal, ampak se je celo okrepil. Nameravani ponovni vzpon na odkrito sedlo, da bi si steno še bolj ogledali, smo morali opustiti.
Ves dan je lilo in z nočjo so po vseh žlebovih in grapah okoliških gora že drli hudourniki in polnili soteskin požiralnik, skozi katerega smo se s tako težavo prebili sem na pašnike na Jabugi.
Temno sivi oblačni strop je visel prav do vznožja stene, iz katere se je le sem in tja zaslišalo grmenje velikega plazu. V steni je močno snežilo! Ob takem se je ogromna južna stena spremenila v nešteto večjih in manjših lijakov, ki so bruhali velikanske curke snega. Od daleč, če se je megla včasih dvignila, je bilo videti, kot bi med črnimi pobočji teklo mleko. Navzdol po dolini v smeri Daulagirijevega požiralnika so viseli hudourni oblaki, ki so deželo zavijali v nedoločno sivino.
Primorani čepeti pod šotori, smo vneto pisali pisma in poročila na razne konce o poteku naše odprave. Poštar je odlagal odhod, čim bolj se je zemlja nacejala ogromnih zalog vode. Kmalu je po sicer suhih pobočjih mimo šotorov bučalo nešteto potokov, ki so se združevali v kalen hudournik.
PESIMISTIČNO RAZPOLOŽENJE
Tisti, ki niso ustrezno postavili šotorov, so morali sedaj v dežju kopati odtočne jarke. Če se je megla le malce dvignila, smo opazovali vse nižje segajočo snežno mejo. Če nam zasuje bazo, bomo imeli malo možnosti, da še karkoli ukrenemo.
Čepeli smo vsega siti po šotorih in v ostajanju časa premlevali svoj položaj. Ta hrib nam ne bo dal dihati! V brezupnem deževju in snegu, ki je zasipal naš cilj, sem napisal Tonetu Škarji skrajno pesimistično pisarijo. V takem bi pomenilo že približati se steni gladek konec! Plazni stožci snega ob vznožju stene so tretji dan, ko je še vedno lilo v bazi in snežilo na gori, dosegli orjaške dimenzije. Pričenjal sem verjeti, da tu pač nikoli več kot en dan ali dva ni lepega vremena. To za odpravo ni nič! Je pa ravno dovolj, da zlezeš v past in nato ob ponovnem poslabšanju gladko crkneš nekje v hribu.
Zvezni oficir, ki si je v silnem dolgočasju izposodil Cenetov tranzistor, je zvečer tretjega potopnega dne prišel z novico, da so v spodnjem Nepalu izbruhnile katastrofalne poplave. V mestu Bajrava je menda okoli 1000 mrtvih! Povoden ogroža tudi katmandujsko kotlino – 350 mrtvih. Cestne povezave med Pokharo in Katmandujem so v celoti prekinjene. Živ obup! Po vsem tem nam je tukaj v bazi z marsičem prizanešeno. Naglo sem odgnal bežno misel, ki me je ob teh novicah prešinila in sem pomislil, kaj bi bilo, če bi nas to neurje zajelo še spodaj v soteski.
LEVA VARIANTA ODPADE
Čas je tekel silno počasi. Ozračje je že tretji dan napolnjevalo bučanje vode, ki je vse povsod drla po pobočjih in grmenje plazov v steni. Verjel sem, da vode ne bo nikoli več zmanjkalo, ko so se pozno popoldne 29. septembra nenadoma pričele megle trgati. Eno modro nebesno okence je rodilo drugega in z nočjo so se med razkrajajočimi meglami prikazale prve zvezde. Mora se je umikala novim upom.
Že naslednji dan zadnjega septembra smo nekateri zopet drveli do sedla nad bazo. Sneg, ki je zapadel, je nadel goram zimsko podobo in do prihodnje pomladi ne bo več skopnel. Žalostno so na snežni meji kukale skozi ledeno skorjo planike in druge zakasnele cvetlice. Mraz je uklenil tudi steno, ki je bila tisti dan neverjetno mirna. Megla pa je po pravilu poskrbela, da tudi to pot nismo videli preveč. Toliko pa le, da sem ugotovil, da leva varianta za vzpon vse bolj izgublja svoj pomen. Od pomladi sem so se seraki, ki v dveh ravneh vise nad pobočjem, močno prevesili naprej in so sedaj grozili s svojim uničujočim pohodom v dolino. Vse več možnosti za naše načrte pa je z razgledišča kazal desni del stene. Tudi vsi ostali člani odprave so se vedno bolj ogrevali zanjo.
Toda do dejanja je bilo še daleč. Vsaj toliko moramo najti možnosti, da se nekje preiskusimo v višinskih razmerah. Zaradi pomanjkanja časa tudi tega nismo mogli predhodno preveriti. Jože Zupan-Juš, ki je bil tudi na Everestu in Cene Berčič z vzhodnega vrha Tirič Mira v Hindukušu, sta bila poleg mene edina, ki sta že okusila višino nad 7500 metrov. Rok Kolar in Emil Tratnik pa sta plezala na višinah pod 7000 metrov, medtem ko Janez Sabolek ni imel prav nobenih višinskih izkušenj.
PRVI CILJ MANAPATI
Edina možnost za privajanje višini so bili okoliški vrhovi, ki pa na žalost niso presegali 5400 metrov. To pa je za plezanje na osemtisočak daleč premalo! Vendar druge pomoči ni bilo, in je bilo to edino, kar nam je nudila narava. Pa še to je bilo odvisno od posebnega dovoljenja našega zveznega oficirja, ki je edini lahko odločal o takih rečeh, kot je plezanje na vrhove, ki niso napisani v našem ekspedicijskem dovoljenju.
Torej sem se previdno lotil kočljive teme in bil prijetno presenečen, ko sem dovoljenje pri priči dobil. Tako smo že zadnjega septembra pripravili nahrbtnike. Naš cilje je bil najvišji vrh poleg Daulagirja v okolici – 6380 metrov visoki Manapati, katerega snegovi in ledeniki so se vsako jutro takoj za Daulagirjem zableščali v soncu. Za vrh, ki je sicer na seznamu ekspedicijskih ciljev, bi morali vložiti posebno prošnjo na turistično ministrstvo, zato sem bil odločitve našega zveznika še toliko bolj vesel.
Iz tistih koncev sem si obetal tudi dokončen odgovor na nekaj vprašanj, saj bomo lahko proučili našo steno tudi iz drugega zornega kota in videli tudi drugo plat medalje.
VSEGA DOVOLJ
Očitno je zadnje deževje izčrpalo monsunske vodne zaloge, saj je s 1. oktobrom izbruhnilo lepo vreme potem, ko smo pokopavali že vse upe na tak preobrat.
V kristalno jasni in mrzli noči, ki se je umikala jutru 1. oktobra, je kompletno moštvo zapuščalo bazo. V velikanskih nahrbtnikih je bilo natlačeno vse potrebno za prihodnje štiri dni, pa še nekaj rezerve povrhu. Zamude v času pa brez naše krivde, smo pridelali že za 13 dni! To pa je pomenilo pri celotnem planu bivanja pod goro kar eno tretjino časa. Torej je veljalo pohiteti s končno odločitvijo.
Brez večjih težav smo prekoračili z debelo plastjo peska in skal posuti južni Daulagirijev ledenik, ki je zato videti kot ogromna gramoznica. Potem smo na drugi strani zakopali v strme posipajoče se morene, da smo prišli na dosti zložna travnata pobočja pod velikim ledenikom, ki ga z ledovjem napajajo Manapatijeva pobočja.
Suha travnata strmina se je kmalu umaknila zaplatam zmrznjenega snega, te pa strnjeni snežni odeji, ki jo je namedlo v zadnjem deževju. Zmrznjeni sneg, ki je držal stopinjo, je veljalo izkoristiti, zato smo skušali hiteti kar se je dalo. Svoje je pridalo še sonce, ki na teh pobočjih malone v trenutku zakuha z vso močjo. Zaradi visokega Anapurinega grebena, ki meče sence na Daulagiri v pozno jutro, je vzhod tako rekoč trenuten, brez tistega blagega prehoda iz sence v svetlobo.
Zato smo se kmalu kuhali v puhteči vročini in silni bleščavi, da je jemalo vid. Tudi sneg ni dolgo zdržal sončnih žarkov in začelo se je odurno vdirati. Tako so se počasi pričenjale tegobe, značilne za visoke hribe. Ko smo se približali višini petih tisočakov, smo imeli že vsega dovolj. Fantje so hodili napol goli pod težkimi nahrbtniki, megla, ki je zabrisala okolico, pa je svetlobni učinek še stopnjevala. Mala četica se je razvlekla na celo urno razdaljo.
Ker je bila to naša prva daljša odsotnost, smo seveda izkoristili priliko, da smo preizkusili naše radijske postaje, za katere nismo vedeli, kako se bodo obnašale. Vsako uro sem se pogovarjal z zveznim oficirjem, ki je bil ves vesel, da se je pričelo nekaj dogajati. Medtem, ko bodo sahibi osvajali Manapati, bodo Kazi in oba bazna nosača v soteski ponovno zgradili mostove, ki jih je odnesla povodenj ne glede na to, da bo voda ob našem povratku bistveno nižja.
KOT PRESTRELJENI
Popačena perspektiva tipičnega ledeniškega vrha, kot je iz smeri našega vzpona videti Manapati, nas je vedno znova prevarala. Grbini sledi položnejši del gore, potem pa zopet nova grbina. Tako se nizajo prevare druga za drugo in dajejo takemu vzponu pečat neskončnosti. Tako smo se popoldne 1. oktobra, zdelani od vročine in malo že tudi od višine, privlekli na malo ploščad 5100 metrov visoko. Zaradi goste in bleščeče megle, skozi katero je neusmiljeno žgalo sonce, smo sklenili postaviti šotor kar tam in naslednje jutro še ponoči odriniti naprej.
