Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
Dobri dve uri tistega peklenskega dne, ko nas je zapustila sreča, smo z vsemi močmi rili po snežiščih med grebenskim skalovjem, hlastali ledeni zrak, predirali klože, ki jih je veter v zaplatah odnašal čez rob in si želeli le eno; doseči rešilno severno pobočje. Ostati brez kuhalnika na višini 8000 metrov, tega res nisem imel v načrtu. Najmanj za dva dni bi še moralo biti plina, pa je naprava kar crknila!
Zaradi dosti večjih težav na grebenu kot smo jih pričakovali, je bilo napredovanje počasneje. Pestila nas je višina, pomanjkanje tekočine in vse hujša izčrpanost. Dejansko smo imeli na voljo le 5 do 6 ur plezanja na dan. Samo kopanje ploščadi za bivak-šotorček nam je vsak dan vzelo 4 ure časa. Ponoči je bil naš spremljevalec mraz, veter in sesipajoče se ivje s šotorskega platna. Noč je bila edini čas, primeren za taljenje snega, iz katerega smo pridobili življenjsko pomembno tekočino. Ko smo se 24. oktobra približali vrhu gore na 200 višinskih metrov, nam je nepredvideno zmanjkalo plina v kuhalniku. Odrekli smo se vrhu, da bi si rešili življenje, ki brez tekočine ni mogoče! Na sliki: Berčič na jugovzhodnem grebenu Daulagirija, od koder seže pogled preko doline Kaligandakija na masive Anapurne in Manasluja 8156 metrov (na obzorju). (Foto: Stane Belak)
VRH ALI NAŠE GLAVE?
Sedaj nas je gonil strah in v rekordnem času smo dosegli rob. Z vetrom je padla tudi temperatura. Cene s svojimi zmrznjenimi rokami ni mogel niti fotografirati. Privezan na vrv sem se plazil na rob v strahu, ali bo prehod ali ne. Prehod bo!
Snežni pomol in nekaj skal na drugi starani je tvorilo začetek severnega pobočja. Stisnilo me je v grlu in še tisti trenutek sem pomislil: ali mar ne bi vseeno poskusil nemogočega. Tam je bil vrh? Ne? Vse je govorilo proti. Dovolj je še moči, toda vsega drugega manjka. Naredil sem še nekaj dokaznih posnetkov, čeprav je tudi fotoaparat kazal znake zmrzovanja.
Tako smo kot v slovo postali nekaj trenutkov tam zgoraj pod nebom, vsak s svojo stisko, potem pa smo odkolovratili na drugo stran. Lahko bi imeli tudi manj sreče, če bi gora poslala nad nas drugačen veter. Tisti s severa, ki pihne tudi s 300 kilometrov na uro. Potem bi nas odneslo. Tako kot celotno francosko taborišče 4 z ljudmi in šotori vred. Pa je pihal zahodnik in to je bila tudi naša sreča. Tam v zavetju smo občepeli za nekaj trenutkov, ki so mi povedali vse. Ubiti Cenetov pogled, njegove zmrznjene roke, ledene sveče na Emilovem zaraščenem obrazu, neskončno tibetansko obzorje, neznana globina Daulagirijevega pobočja, zeleni privid doline 5000 metrov pod nami, temne štrene oblakov na zahodu. Ob dramatičnem vprašanju, vrh ali naše glave, sem se odločil za slednje in začeli smo sestopati.
DRAGOCENA NAJDBA
Potem smo se spuščali po zasneženih strminah, iskali poti po policah in žlebovih in kmalu naleteli na vrvi, ki so jih pripele kdove katere odprave, ki so se vzpenjale na goro po najlažjem severnem pristopu. Neresnični pa vendar ohrabrujoči so bili tisti ostanki človeške prisotnosti. Kdo ve v kakšnih razmerah so se tisti, ki so tu plezali, borili za uspeh?
Nam, ki smo pravkar prišli z južnega pobočja, se nam je zdel sestop kot pot v obljubljeno deželo. Naglo smo izgubili višino in vrvi so bile naš kažipot. Tudi dan se ja naglo iztekal. Pozno popoldne smo prečili skalno steno po edini polici, ki je omogočala prehod na snežni severni raz. V ledu smo odkrili zakopane ostanke višinskega taborišča, kot strune napete vrvi je grozil odtrgati led, utrujenost in strah pred neznanim vremenom, so bili naši spremljevalci. V megli bi bil lahko tisti sestop prav usoden. 2000 metrov pod nami je ležal veliki ledeniški plato. Ko smo dosegli snežni raz platoja, ni bilo nobene zagonetke več.
ŠOTOR!
Na pomolu, kjer se skalni del raza strmo spusti v snežno višino, sva s Cenetom čepe počivala in čakala Emila, ki je daleč zaostal. Najmanj 1400 višinskih metrov sestopa bi morali še narediti, če bi hoteli doseči ledeniški plato. Med čakanjem je Cene nenadoma odkril prav blizu pod nama »štokerle«! »Da le ne bo naslanjač«, si mislim, ko gledam navzdol na tisto, kar se mi že nekaj časa dozdeva kot delo človeških rok in še najbolj podobno majhnemu lampionu. Po vsej logiki drugega kot šotor pač ne more biti. Cene, ki je medtem že zlezel navzdol in dosegel tisto reč, je potrdil mojo domnevo.
Osemsto metrov nižje smo že sestopili in počutje je postalo povsem drugačno od tiste grozljive psihoze z druge strani grebena, kjer nam je dopoldne pričelo iti vse narobe. In sedaj nam naključje poklanja celo pravi, pravcati šotor. Za dva bi bilo prostora v njem, če bi se stisnila. Lahko bi se čez noč tudi menjali v notranjosti. Toda dogodki so hoteli drugače!
PRAVA TOMBOLA!
Izdelek daljne japonske industrije so očitno stanovalci zapustili na vrat na nos. To je pričal pred vhodom v led zamrznjen, a še uporaben kuhalnik, zdrobljeni koščki piškotov, vrečice indijskega čaja, nekaj pet gramskih zavitkov čokoladnega prahu in dve majhni konzervi rib. Vsega je bilo le za vzorec in za velike skomine. Še največ so pomenile plinske bombice, ki smo jih čutili le po votlih udarcih pod ledom. To pa je bila že prava tombola! Če rešimo nekaj bombic in usposobimo kuhalnik, gremo lahko še nazaj, naju je v tistem hipu razganjal optimizem in veselo sva klicala gor v pobočje, koder je sestopal Emil.
Vsi trije smo potem za silo odkopali iz snega malo zavetje, sam pa sem potem pohlepno odkopaval v led in najlonske vrečke zadelane plinske kartuše, ki so nam pomenile resnično zaklad. Cene se je pridno ukvarjal s kuhalnikom in na njem skušal stopiti prve kaplje snega.
Kljub previdnosti pa je bilo v nekem trenutku oklo cepina le pretrdo in notranjost šotorčka je nenadoma napolnil značilni smrad uhajajočega plina! Ta je naglo dosegel brleči kuhalnikov plamenček in hip zatem se je zgodilo tisto neizbežno. V nastopajočo noč je na višini 7200 metrov hušknil plamen in naša najdba se je spremenila v gorečo baklo, ki je v nekaj minutah pustila za šotorčkom le še spomin in nekaj smrdečih ožganih cunj.
KOT TRIJE ČUKI
Tako je bila končana kratkotrajna pravljica in morali smo se sprijazniti z odprtim bivakom na polički, kjer je prej stal šotor. Čepeli smo tam gori vso neskončno noč, kot trije čuki, prezebali in drgetali ter čakali odrešilnega jutra.
