Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
Zaradi stiske s prostorom to noč nismo sezuli niti čevljev in to je bil začetek zmrzlin na nogah. Zjutraj smo čutili le mravljinčenje v prstih in zaradi tegob noči, ki nas je izpustila še bolj zdelane kot prejšnje dni, temu nismo pripisovali resnejšega pomena.
Zjutraj 25. oktobra je vžgalo sonce hladno svetlobo po poledenelih vzhodnih pobočjih Daulagirija. Vsa zapadna stran neba je bila že zadelana z oblačno kopreno, ki se je na srečo dovolj počasi pomikala proti vzhodu. Trdi od mraza in predregetane noči smo si skušali čim hitreje navezati dereze in potem začeti sestopati. Celo hoja navzdol je za naša izmozgana telesa zahtevala počitek na vsakih 30 korakov. Pobočja so bila včasih prav neprijetna. Živ led, na katerem so bile primrznjene kložaste zaplate snega, nas je oviral kar lep del poti. Mukotrpno opletanje z nogami po tistem pobočju nas je opoldne privedlo na položnejši teren, ki je bil pravzaprav že iztek severnega raza. Že zelo blizu pod nami se je razprostiral ledeniški plato, ki je bil v resnici pravo prostranstvo. Na vzhodu ga je omejeval dobrih 150 metrov višji zarobljeni snežni greben, od koder se pobočja odlomijo v orjaških stenah v dolino Tak Kole. Tam za tistim belim valom nas je čakala rešilna dolina in morda tudi naši tovariši, ki naj nam bi prišli nasproti.
EDINO UPANJE: SREČA
Pozno popoldne smo dosegli plato, na katerem smo odkrili ostanke taborišča neke prejšnje odprave. Veliko smetišče je označevalo prostor, kjer je očitno stalo veliko taborišče. Bilo pa je preveč na levi, da bi se spustili k njemu in skušali poiskati med ostanki kaj koristnega za nas. Raje smo se usmerili proti vzhodu in sredi platoja pod večer občepeli na zasneženi ravnini. Medtem se je na vršne pobočje Daulagirija ugnezdila oblačna gmota, ki se je spuščala vse nižje. Na vsak način sem skušal usposobiti radijsko postajo, da bi vzpostavil zvezo s tovariši, ki nas morda iščejo po vzhodnih pobočjih gore in ledeniku. Vendar je bilo vse zaman. Ostalo nam je le še upanje, da nam bo gora še poklanjala nekaj športne sreče, brez katere še tako znanje in vztrajnost ne bosta rodila rešitve.
Medtem je Emil, ki je trdno upal na skorajšnje srečanje z drugo skupino, odtaval v smeri nameravanega sestopa proti snežnemu grebenu, v katerem smo videli večji serak, kjer bi lahko našli zavetje. Dolgo je hodil, njegova majhna postava, izgubljena v prostranstvih ledeniške ploščadi, je pričala o dejanskih razsežnostih področja, kjer smo bili. Vse okrog nas so se dvigala snežna pobočja in nam tesnobno legala na dušo. Iz oblačnega neba nad nami je začel naletavati sneg in vse močnejši je bil veter, ki je pričel vzdigovati snežne vrtnice. Da bi do noči prešli plato, ni bilo niti misliti.
ZASUTI S SNEGOM
Čakal nas je 11 bivak na prostem in s tem neizprosnim dejstvom smo se morali sprijazniti tisti večer. Pravzaprav nismo imeli veliko storiti. Poteptali smo sneg, položili na tla naša penasta ležišča, zlezli v spalne vreče in se zavili v astro-folijo, ki smo jo hranili za najhujše. Stiskajoč se drug k drugemu smo skušali zaspati, medtem ko je temna meglena noč zagrnila ploščad in pričelo je gosto snežiti. Pravzaprav tisto viharno noč sploh nismo kaj dosti razmišljali, v kakšnem položaju v resnici smo.
Ko smo zjutraj pokukali v sivo jutro, smo bili zasuti z več kot četrt metra svežega snega in snežna mečava se je podila čez ledeniški plato. Na pogled smo bili v prav brezupnem položaju. Prezebli smo pospravljali svoje reči in se skušali psihično pripraviti za naslednji dan, ki nas je sprejemal z še tršimi, prav obupnimi razmerami.
Z voljo obupanca smo skušali vzpostaviti radijsko zvezo. Mala »mehanična delavnica« kateri sta streho držala Emil in Cene, je delovala tri ure, vendar zaman. Polomljeni žični priključki, pomrznjene roke, pa kljub trdi volji niso dali nobenega rezultata. Aparat je molčal in brez odgovora so ostali klici »Juš javi se, tukaj Daulagiri«, »sprejem«. Okrog enajstih dopoldne sem potem ko je pričelo ponovno mesti, obupal nad radijsko zvezo in v preostanku dneva smo se nameravali prebiti vsaj do seraka pod tistim zaobljenim grebenom. Sprejel nas je globok nov sneg, ki smo ga rili vse popoldne, klecali od utrujenosti in le trdna volja nas je držala pokonci.
Nekaj po 8. uri zjutraj, 24. oktobra, kmalu po izgubi kuhalnika, se je že ponoči okrepil močan veter, ki je prinašal poslabšanje vremena. Podrtega šotora nismo utegnili reševati in zavrgli smo tudi liofilizirano višinsko hrano, ki nam brez goriva ni mogla več koristiti. Dopoldne smo se prebili na rob grebena, kjer se stika severni raz gore z japonskim grebenom in pričeli sestopati po klasični smeri na severni ledenik. Pričel se je šestdnevni boj za preživetje brez hrane in v slabem vremenu, ki je zasulo goro s pol metra novega snega. Po 16 dneh plezanja na gori smo se 30. oktobra zvečer prebili do vasi Kalopani v dolini Tak Kole. Fotografija, posneta na izvidnici, predstavlja severno in vzhodno stran Daulagirija z vrisano smerjo sestopa jurišne naveze. (Foto: Stane Belak)
