Odisejada Daulagiri 21.

Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981

Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf

Le včasih smo v dr­večih meglah in snežnem metežu uzrli silhueto ledenega odloma.

LEDENA VOTLINA
Hromeča utrujenost nam je legala v telesa, ko se je pričelo pobočje počasi vzpenjati, snega pa je bilo vse več. Da ne bi izgubili smeri, sem vsakih 10 metrov, takrat, ko sem klecnil v sneg, tudi udaril s ce­pinom v sneg znak, ki je kazal proti seraku. Nočilo se je, ko se nam je približala rešilna le­dena klada. Pod njo smo na­meravali izkopati v sneg za­vetje.

V nastopajoči noči, ko je bil metež vse hujši, in smo se znašli že v prav obupnem po­ložaju, nam je gora zopet po­nudila roko. Za robom lede­nega odloma, sem odkril le­deno luknjo, ki se je spuščala nekam v zeleni mrak. V no­tranjosti, kamor smo se odričali, smo naleteli na več kot primeren prostor za nočišče. Udobna, obokana votlina, podobna podzemeljski jami, je bila tisto noč prava rešitev. Zunaj je divjal vihar, mi pa smo tam notri izravnali ležiš­ča. Kar pozabili smo na vihar, ki bi nam ob malo manj sreče naklonil morda usodno noč. Cene, ki je bil zaradi zmrzlin že močno prizadet, je mirno ležal zavit v spalno vrečo, medtem ko sva z Emilom sku­šala na kuhalniku, ki je bil spomin na najdbo v severnem razu, stopiti nekaj pijače. Skozi vhodno luknjo se je usipal sneg in pričal, da zunaj divja vihar z nezmanjšano močjo.

KAJ VSE NAM ŠE GROZI?
S strahom sem pričakoval jutra 26. oktobra, ki nam je prinesel dvanajsti dan na gori. Zdelo se mi je, da ne pripa­damo več človeškemu svetu, temveč svetu duhov, ki se kdove zakaj klatijo po tem le­denem prostranstvu. Sivina jutra je vdrla v našo, z lede­nimi svečami okrašeno le­deno votlino, ki pa nam je ta­krat pomenila več kot najrazkošnejši hotel. Nataknili smo dereze in se skozi z novim snegom zadelani vhod izko­pali na prosto. Jutro, ki nas je pričakalo, je bilo kot pravlji­ca, kajti nočni vihar je oddivjal nekam proti vzhodu. Neskončne tišine ni motilo niče­sar. Mogočni Daulagiri se je globoko zasnežen lesketal v soncu nad nami, vse področje pa je pokrivala tri četrt metra debela snežna odeja. Kljub čudovitemu jutru sem se zgrozil ob misli, kaj vse bomo še pretrpeli, da bomo pregazili vsa ta prostranstva in kaj nas čaka na strmih vzhodnih pobočjih, ki se spuščajo v do­lino.

Zagazili smo v deviško be­lino z eno samo mislijo: do­seči greben, od koder se bo odprl pogled na vasi v dolini Tak Kole. Z močjo obupanca smo rili globok sneg, se kopali preko zasutih ledeniških raz­pok in se ob enajstih do­poldne prebili na greben. Na desni se je spuščal v dolino strahotno razbiti vzhodni Daulagirijev ledenik, na levi so padali globoki prepadi proti vasicam, ki so se kot igračke risale na zelenem do­linskem dnu.
Zaman smo vpili in klicali. O naših tovariših, ki naj nam bi prišli nasproti, ni bilo sledu. Kmalu mi je bilo jasno, da še nekaj časa ne moremo raču­nati na nikakršno pomoč. Zaobljeni, skoraj vodoravni gorski hrbet, kjer se je veter poigraval s snežnim prahom, nas je vodil proti vzhodu, proti pomolu, kjer sem priča­koval ugoden sestop na vzhodni ledenik.

V spomin sem si skušal pri­klicati podrobnosti vzhod­nega pobočja, ki sem jih od­krival ob priložnosti izvidni­ce. Na vsak način smo se mo­rali do noči prebiti nekam do višine 5000 metrov, kajti zadnji vihar je prinesel po­novno ohladitev. Mimo le­dene kote, visoke 6090 me­trov, brez imena, smo zavili v desno in z zračnega pomola uzrli spodnji tok Daulagirijevega ledenika. Še pred 14 dnevi kopni pašniki so bili sedaj globoko zasneženi. Pa­stirji in živina so že zapustili tiste negostoljubne konce, ki so bili sedaj videti enaki, kot gorska pobočja za nami. Nik­jer ni bilo žive duše.
Sonce, ki je neusmiljeno žgalo na vzhodna pobočja, je že sprožilo plazove in to je bila naša sreča. Pričeli smo se­stopati po strmem vzhodnem pobočju, ki ga je razil plitev, a širok žleb. Otresali smo mokri sneg, ki se nam je prijemal na dereze, viseli na plezalnem orodju in s strahom pričako­vali zapletov, ki bi nam morda zaradi neprehodnih skokov v pobočju lahko odrezali umik.

Sonce je počasi zahajalo za greben, kjer smo pred dobrim tednom izplezali preko stene. Zdelo se mi je, da je to že silno daleč za nami. Pobočje pa je še kar naprej izginjalo nekam v praznino. Bilo pa je že položnejše. Vsak po svoje, kakor smo imeli moči, smo se spuščali navzdol, se dričali po plaznicah, obirali robove in se do poznega popoldneva približali ledeniku. Zadnjih sto metrov pa nam je hrib posta­vil zopet trdo preizkušnjo. Gladka poledenela stena črnih skalnih plošč nas je tisti dan še zadnjič preizkusila. S poslednjimi tremi klini, ki so nam ostali, smo izsilili prehod preko zajed in se v mraku spustili preko zadnjega pre­visa na ledenik.

ŠKLEPETANJE Z ZOBMI
Trinajstemu bivaku se je poleg mraza pridružila še vlaga. Povsod se je scejala voda, ki je dodobra namočila našo že tako vlažno opremo. Nad nami so se bočili previsi, vse okrog nas pa je vzdihoval, pokal in stokal ledenik. Grozovito raztreskane ledene mase se v tem ledeniku kar vidno premikajo, se podirajo, zasipajo razpoke in ustvarjajo nove oblike. Od vsega me je bilo tega ledenika najbolj strah.

S cepini smo izgrebli v moker sneg sedišča in lovili kaplje vode, ki so se scejale s previsov in v nastajajoči noči hitro zmrzovale. Po dveh urah je utihnilo žuborenje potoč­kov in le šklepetanje z zobmi se je pridružilo zvokom lede­nika. V noči, ki se mi je po dolžini zdela polarna, sem topil sneg z zadnjo plinsko bombico, ki nam je ostala. Optimizem, ki nam je poma­gal preživeti ves ta neskončni vzpon in sestop, pa nam je pomagal tudi v tej noči. Zdelo se mi je, da jutra 27. oktobra ne bomo nikoli dočakali. V neskončnost se je rojevala ju­tranja zarja, ki naj bi prinesla odločilni dan – dan naše reši­tve.

BILI SMO KOT KAZNJENCI …
Naglo se je spuščalo jutra­nje sonce po vzhodni steni Daulagirija, ko smo hiteli na­tikati dereze, da bi začeli svojo kalvarijo preko ledeni­ka. Rodilo se je pravljično lepo jutro, ki je prineslo vročo sončno pripeko. Kolovratili smo okoli ledeniških razpok, obirali raztreskane ledene grmade, ki se kdo ve katerim zakonom navkljub niso po­drle na nas. Sonce je kmalu zmehčalo sveži sneg, ki se je pričel lepiti na dereze. Bili smo kot kaznjenci, privezani na vrv, namesto težkih krogel na gležnjih pa smo ob vsakem koraku dvigovali velike snežne cokle.

Hrib nam je pil zadnje moči in postavljal vedno nove za­preke. Grozljivo raztreskana ledena reka ni nudila niti me­tra ravnine. Nešteti ovinki so bili potrebni, da bi se spustili le nekaj deset metrov nižje. Včasih smo klicali na vse grlo, da bi se morda oglasili naši to­variši, za katerimi je izginila vsaka sled. Okoli poldneva smo nenadoma zaslišali člo­veške klice, ki so prihajali iz megle, tam, kjer se začenja greben ledeniške morene. Pa sta bila le dva domačina, ki sta se kmalu izgubila v megli in ostali smo spet sami s svojimi težavami.
Še in še smo se spuščali v temne ledeniške razpoke in plezali na drugi strani po kot nož ostrih ledenih rezeh. Ti­sočkrat sem tisti dan preklel ledenik. Dan se je pomaknil na večer, ko se je naš preboj po dvanajstih urah končal kot bi odrezal in je ledeniku zmanjkalo zagona. Po nav­pičnem ledu smo se spustili na moreno, kjer se je povsod scejala ledeniška voda.

POLEGLI NA GOLA TLA IN ZASPALI
Možnost bližnje rešitve nam je vlila novih moči. Čim dlje stran od prekletega ledu smo se hoteli umakniti in še v trdi temi sestopili na obsežne pašnike, ki jih je pokrival sneg. Po pobočjih, razbraz­danih od hudournikov, smo obirali travnata rebra in polja osrenjenega snega, počivali mlahavo sloneč na skalnih kladah in iskali vsaj nekaj za­vetju podobnega. Ob nekem globokem žlebu, v katerem je žuborela voda, so nas zapu­stile moči in volja. Pa smo polegli na gola tla in zaspali kot ubiti, medtem pa je tudi nočni mraz vklenil žuborečo vodo v led.

Bilo je zgodaj dopoldne 29. oktobra, ko je prvo sonce oživljalo tri izmozgana trupla, ki so se zavita v spalne vreče počasi budila med razmetano opremo. Bilo je eno tistih juter, ki so nas ob prihodu pod Daulagiri navduševala in nam vlivala optimizma. To­krat pa smo bili slepi za lepoto okolice in gore okoli nas so se mi zdele sovražne. Dolina je bila še tako daleč! Kar ležali smo tam, mežikali v sonce in čakali kdo ve česa. Rahel veter je iz doline prinašal duh jesenskih trav in vse okoli nas so kukali iz zemlje majhni modri svišči.
Le počasi nas je odtajalo toplo sonce in pričeli smo se zanimati tudi zase. Prvič po 15 dneh smo se sezuli. Na hrano smo že kar pozabili. Otopeli smo postali za take posvetne stvari in vesel sem bil že, da nam narava ponuja vsaj lep dan.

Dalje