Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija 1981
Dnevnik
Piše: Stane Belak – Šrauf
VRNITEV MED LJUDI
Pogled na nožne prste je odkril zloveščo temno modro barvo zmrzlin, ki so najbolj prizadele Ceneta. Mravljinčenje v nogah zadnjih dni je dobilo svoj epilog. Torej bo Daulagiri le pobral svoj davek!
Petnajsti dan naše odisejade in šesti dan brez hrane smo začenjali svojo vrnitev med ljudi. Zmrzline so pustile nogam omahujoč in negotov korak in s težkimi višinskimi čevlji smo negotovo korakali po travnatih strminah. Misel na hrano v dolini nas je gnala navzdol pod snežno mejo, ki je pomenila konec odurnega ledenega sveta, v katerem smo se mučili dolgih 14 dni.
Potem smo nenadoma zagledali človeško postavo, ki se je spuščala po nekem bregu. Srečanje s človekom je bilo kot odrešenje. Bil je to belgijski turist, ki je s svojim vodnikom skušal splezati na neki greben. Tudi mi smo bili zanj kot prikazni, neresnične sredi tiste samote. Brez oklevanja nam je ponudil svoje skromne zaloge hrane, ki se nam je zdela pravo razkošje. Vsak je dobil skodelico juhe, pa čaj in ovomaltine. Bili smo kot vodnjaki brez dna. Takrat sem šele prav dojel, kako hudo nas je pobralo. Bili smo le sence nekdanjih korenjakov, ki so se smelo podali v steno Daulagirija.
Do noči smo skupaj sestopili v dolino in srečanje s prvimi pastirji nad vasjo Kalopani bo vedno vredno spomina. Jakovo kislo mleko (dahi) in iz pečenih zrn zmleta moka (tsampa) je bila zame nezemska dobrota. Obenem sem se zavedal krute resnice, da prihajamo v civilizacijo in razen plezalske opreme in zmrzlin nimamo ničesar. Brez denarja bo naša pot v Katmandu prava zgodba.
KJE SO KOLEGI?
Tudi v naselju v dolini niso nič vedeli za naše tovariše. Skrbelo me je zanje in za zveznika, ki na drugi strani gore morda ukrepa povsem v nasprotju z mojimi načrti. Lahko si mislijo, da smo za vedno ostali na gori in bodo tako poročilo poslali tudi v domovino. To bi bila prava polomija!
Zato sem Lutza, tako je bilo ime našemu novemu prijatelju, zaprosil, da bi odnesel ustrezno sporočilo v Jomosom na policijsko postajo, od koder bi ga posredovali turističnemu ministrstvu v Katmandu. Po obilni večerji, ki smo se jo napokali tisti večer v Kalopani, je dobilo naše življenje novih spodbud in srečen sem bil, da sem uspešno rešil nekaj hudih problemov. Prebili smo se v dolino in med ljudi, toda to je bilo le zaključek ene in začetek druge odisejade. Čakal nas je tisti strahotni pohod, ki ga tudi ne bomo zlepa pozabili. Treba je bilo priti nazaj v Katmandu in potem domov, še prej pa vzpostaviti zvezo z drugim delom odprave in priti čim hitreje v zdravniško oskrbo.
Cenetove zmrzline so bile namreč mnogo hujše kot smo sprva mislili. Neskončnih 16 dni smo trpeli, ko smo se do kraja zdelani, z oteklimi nogami prebijali po sicer dobro naseljeni dolini Karigange do Baleve, kjer naj bi se vkrcali na majhno letalo. Ko so domačini videli, v kakšnem stanju smo, so izsiljevali pri plačilu za nošnjo nahrbtnikov in hrano. Izmučena telesa so hlepela po hrani, pa razen dalbata in čaja ni bilo moč dobiti ničesar. Noge so bile iz dneva v dan slabše in Cenetu so se končno predrli mehurji. V Beniju se je stanje toliko poslabšalo, da ni mogel več hoditi. Dva dni je jezdil malega nepalskega ponija, ki ga je potrpežljivo nosil skozi Baglunk do tiste velike njive v Balevi, ki ji pravijo letališče. Svinjarija na poti in v prenočiščih je storila svoje in pokazali so se prvi znaki gangrene. Tista pot bi bila v normalnih pogojih lep sprehod in doživetje, za nas pa je bila kalvarija brez konca in kraja.
V Beniju nas je ujel Juš, ki je zvedel za našo vrnitev na policiji v Tatopani. Z naročili se je vrnil proti bazi in tako se je pričela tudi vrnitev druge skupine. Deset dni kasneje smo se sešli v Katmanduju.
Za nas pa je prišlo novo razočaranje. Odpovedan je bil polet in pet neskončnih dni smo preležali na robu soteske ob letališču in nastavljali zmrzle prste vročemu soncu. Cenetu so se ognojile roke in noge, da je grdo zaudarjalo.
NAPOSLED PRILETI LETALO
To je spomin na našo nebogljenost, ko se je v vsej elementarnosti pokazala moč tehnike. Letalo nam je pomenilo edino možnost, za hitro vrnitev. V takem stanju gotovo, ne bi več mogli prekoračiti prelaza Karkineta. To je tudi spomin na skopuha v slamnati kočuri, kjer smo si edino lahko kupili slabo hrano. Kislo mleko, garnirano z muhami, žuželkami in mišjimi dreki smo plačevali po dva dolarja za liter. Nazadnje sem skoraj crknil, ko nam je tisti tip, Danbadur po imenu, skuhal pokvarjen riž. Za pot v uro oddaljeno Kuzmo sem rabil sedem ur in vse se je cedilo z mene. Ceneta je kuhala vročica in jemal je zadnje tablete močnega antibiotika. Bilo je res kritično, ko je končno le priletelo letalo in smo zapustili neprijetni kraj, ki mi je ostal v spominu kot »pekel Baleva«.
Še in še se nas je držala smola. V Katmanduju nikakor nismo mogli dobiti sedeža v letalu za Evropo. Še pet dni smo bili ujetniki v Katmanduju in postajal sem praznoveren. Mar nas hoče Daulagiri res še tu v Katmanduju dokončno uničiti? Poslušali smo navodila nekega nepalskega zdravnika v bolnišnici Shanta Bhawan in že drugi dan predpisane terapije se je zgodilo tisto, kar sem se ves čas vrnitve najbolj bal. Na Cenetovi desni nogi je izbruhnila mokra gangrena. Sedaj je bilo treba bežati tudi iz Katmanduja. Bil sem prepričan, da se je vse zaklelo proti nam.
Potem smo leteli domov. Pozno popoldne 15. novembra je žarela Himalaja v ognjenih barvah zahajajočega sonca. Pod nami je ostala temna katmandujska kotlina, ostrica Manasluja in škrlatni val Anapurninih grebenov. V ugašajočem dnevu smo še zadnjič zagledali našo goro, ko je v višini njenega vrha letel indijski boeing proti Delhiju. Zahodna stena je bil en sam rjavo-rdeč zubelj skal, medtem ko je južno že zagrnila senca noči. To je torej Daulagiri! In kaj sploh je Daulagiri za nas? Tam v tisti senci je skrito 40 dni našega življenja. Tam se vzpenja v črno nebo prvenstvena smer preko najbolj razvpite stene v Himalaji. Sicer pa, vse bo treba še enkrat doživeti, pozabiti vse hudo, šele potem bo Daulagiri tisto, kar nam bo bogatilo prihodnost.
KONEC
