Delo, 11. januar 1982
Najprej je med drevesa odneslo 21-letnega Ljubljančana Primoža Vuka – Med reševanjem se je 29-letni miličnik Franc Zupan ubil, 34-letni reševalec Janko Rabič pa se je hudo ranil
VOGEL, 10. januarja 1982
Nepremišljena odločitev štirih mladih smučarjev iz Ljubljane, ki so se včeraj popoldne kljub številnim opozorilom odločili za spust po Žagarjevem grabnu, se je končala tragično, a ne le za njih – ena oseba je izgubila življenje, dve sta bili hudo ranjeni. Primožu Vuku, 21-letnemu študentu iz Ljubljane, je med smučanjem po Žagarjevem grabnu zdrsnilo in ga vrglo med drevje. kjer je obležal hudo ranjen. Med reševanjem pa je zdrsnilo tudi 29-letnemu miličniku iz Bohinja Francu Zupanu ter 34-letnemu reševalcu Janku Rabiču, s Stare Fužine. Zupan je zaradi hudih ran umrl, hudo ranjenega reševalca pa so njegovi tovariši opolnoči z gondolo prepeljali v dolino. Dobro uro pozneje so z vrvmi iz poledenelega in strmega Žagarjevega grabna potegnili tudi Primoža Vuka. Reševalci so nočno akcijo končali davi ob četrti uri.
Do prve nesreče je prišlo, ko je v Žagarjevem grabnu zdrsnilo Primožu Vuku. Čeprav so žičničarji na Voglu postavili dovolj opozorilnih tabel, vseh velikosti, ki so v štirih jezikih opozarjali smučarje, da je smuka po Žagarjevem grabnu prepovedana, so se štirje Ljubljančani: 21-letni Primož Vuk, 23-letna brata-dvojčka Andrej in Marjan Barborič in 22-letni Miran Capuder odločili. da presmučajo nevarni, več kot 6 kilometrov dolgi Žagarjev graben.
Primož opozorila ni slišal
»Andrej je dal idejo, s tem se je strinjal tudi Primoż. Marjan se je vzdržal. Jaz sem nasprotoval spustu. Dopoldne smo prišli smučat na Vogel. Popoldne po kosilu, pa sem šel zraven tudi zato, ker dobro smučam in če se že peljemo proti Ukancu je boljše, da peljem prvi, saj sem tod že smučal. Pod skalo sem prepeljal ledeni del proge in takoj opozoril dvojčka naj ne gresta za menoj, temveč naj poskusita više. Tega pa Primož, ki je zaostajal. verjetno ni slišal. Na poledenelem delu ga je odneslo. Izognil se je prvi bukvi, toda druga debla so ga zaustavila. Obležal je nezavesten. Pomagal sem ga spraviti v ležeči položaj in zabičal kolegoma naj ostaneta pri njem Medtem je do nas prismučal tudi smučarski učitelj Ciril Kraševec. Pomagal je, nato pa odpeljal proti Ukancu,« je včeraj zvečer povedal Miran Capuder, ko je ves pretresen s prijateljicama čakal na razplet reševanja.
Ciril Kraševec, ki je ob 16.45 obvestil dolino o ranjenem smučarju v grabnu, se je z gondolo ob 17. uri vrnil na Vogel in z dvema odejama ponovno odsmučal do ponesrečenega. »Graben, poznam ga do podrobnosti je zaradi ledu, jam, zapihanih s pršičem, izredno nevaren za povprečnega smučarja. Prav zaradi poznavanja sem se še tretjič, že ponoči in s kolegom. spustil do mesta nesreče,« je ponoči povedal 30-letni smučarski učitelj iz Lukovice.
Prvih pet gorskih reševalcev iz Bohinja je zvečer po 19. uri odšlo proti ponesrečenemu Ljubljančanu. Voznik teptalnega stroja in reševalec Alojz Pekovec sta jih pripeljala do roba najstrmejšega in poledenelega dela. Medtem ko so si reševalci nevezovali dereze. je Miro Stare, ki je vodil skupino, zabičal vsem, naj počakajo na robu, da se dogovorijo, kako bodo reševali.
Spodrsnilo je tudi reševalcema
Janko Rabič je vzel drog reševalnega čolna in si z njim pomagal pri prečenju poledenele strmine. Kaže, da opozorila ni slišal. Z njim je bil tudi Franc Zupan. Spodrsnilo mu je, pri padcu je za seboj potegnil tudi Rabiča. Ustavila sta se več kot sto metrov niže, oba hudo ranjena. »Zavpil sem Ljubljančanom naj jima pomagajo, dokler mi ne pridemo do njiju. Kmalu zatem sem slišal, da je Zupan vse slabši,« pripoveduje Stare.
Takoj po drugi nesreči, malo pred 20. uro, so zaprosili dolino, naj pridejo novi reševalci. Zupanu niso mogli več pomagati. Hudo ranjenega Rabiča so položili v reševalni čoln in ga s pomočjo jeklenic in vrvi potegnili do 220 metrov oddaljenega roba, od koder so ga s teptalcem odpeljali do gondolske žičnice. Opolnoči so žičničarji ranjenega reševalca odpeljali v dolino, kjer ga je že čakal reševalni avtomobil.
Medtem so iz Žagarjevega grabna pomagali tudi obema dvojčkoma Barborič. Premražena sta se grela ob ognju. Reševalci iz Bohinja so dobro uro po polnoči potegnili na varno tudi ranjenega Primoža Vuka.
»Ko je zarobil, mu je na ledu vzelo smuči. Zakričal je. Smučka se mu je odpela. Drsel je proti drevesom. Ranjenemu Primožu smo pomagali. Zvečer sva z bratom zagledala na robu luči reševalcev. Toda takrat je prišlo do druge nesreče. Blizu nas, zdeli smo v zavetju, je obležal reševalec. Previdno sem stopil do njega in mu pomagal v sedeč položaj. Kmalu zatem je po ledenem snegu prineslo še drugega. Pomagal sem tako, kakor so mi vpili z vrha reševalci,« pripoveduje še ves pretresen Marjan Barborič.
Z drugo skupino reševalcev je prišel do roba ledenega plazu tudi dr. Stane Zajc iz Bohinjske Bistrice. Pomagal je ponesrečenima. Zupanu ni mogel več. Zvečer je bil na Voglu tudi v. d. vodja tozda Žičnica Vogel, Anton Iskra. »Dovolj opozoril smo postavili na vseh dostopih v Žagarjev graben. Ker proga ni urejena ne dovolimo smučanja. Opozorila smo napisali v štirih jezikih. Za večjo vidnost smo postavili še opozorilne, pravokotne table: Nevarnost plazov! Toda vse to ne pomaga. Vsak dan se na svojo pest odpelje do Ukanca več deset smučarjev. Nemočni smo. Opozarjamo, svarimo. A kot bi govorili gluhim.« trdi Iskra. ki ne more razumeti nepremišljenosti smučarjev. Skoraj vsako leto morajo zato v graben tudi reševalci z nosili, reševalnimi čolni, in tudi z vrečami…
Nepremišljenost je tokrat terjala velik davek, prevelik za to, da se nekdo v dolini pobaha: Presmučal sem Žagarjev graben…
MIRKO KUNŠIČ
