Nesreča v triglavskem pogorju

Slovenski narod, 12. avgust 1909

Iz Kranjske gore nam pišejo:
V nedeljo zvečer je prišel v Kranj­sko goro zdravnik g. dr. Stojc iz Ljubljane z namenom, da gresta z tukajšnjim nadučiteljem g. Petrovčičem na Škrlatico. Škrlatica je od kranjskogorske strani zelo strma in nedostopna, tako da je bilo do sedaj samo kakih pel turistov na vrhu. V nedeljo po noči sta se dr. Stojc in Petrovčič odpravila z namenom, da bo­sta pot z vrha markirala. Po truda polnem potu sla prišla tako visoko, da bi imela hoditi še kakih 200 m do vrha. Dr. Stojc se je plazil na­prej, nadučitelj Petrovčič pa nekaj metrov za njim. Kar na enkrat je za­čelo padati po Petrovčiču kamenje, tako da se je moral stisniti k steni, sicer bi ga ubilo. Takoj nato pa je priletel dr. Stojc za njim in je strmo­glavil v grozen prepad. Petrovčič se je nato priplazil do dr. Stojca in je z grozo opazil, da si je zlomil des­no roko, levo tudi najbrž, desno nogo in polomil nekaj reber, veliko rano ima tudi na glavi. Dr. Stojc je pri za­vesti vse to sam konstatiral. To se je zgodilo v ponedeljek ob 2½ uri po­poldne. Potem ga je Petrovčič z ve­likim trudom izvlekel iz vode in bil pri njem celo noč do pol šestih zjut­raj. Noč je bila zelo viharna, grmelo, treskalo in deževalo je tako, da je bi­lo groza. Petrovčič je slekel svoj suknjič in njim pogrnil dr. Stojca, ki je od groznih bolečin zelo trpel. Dr. Stojc leži na takem kraju, da ga je moral Petrovčič na skalo priveza­ti, sicer bi bila nevarnost, da se pre­vrne v prepad. Ob pol 6. zjutraj je šel Petrovčič proti Kranjski gori, ka­mor je prišel šele ob 1. popoldne in povedal grozno nesrečo. Ko se je to zvedelo, poklicalo se je od poljskega dela tri vodnike, ki so se odpravili z dr. Tičarjem na čelu proti Škrlatici.
V celem se je udeležilo te rešilne akcije devet oseb. Med njimi je tudi dr. Dvorsky iz Prage, ki je že bil enkrat na Škrlatici. Do skrajnosti izmučeni nadučitelj Petrovčič se je pridružil tej ekspediciji, da jo vodi kolikor bo sploh še zmogel. Komaj je ta ekspe­dicija odšla, začelo je zopet deževati, da najbrž ekspedicija še v torek ni prišla do ponesrečenca. Dr. Stojc leži že dobrih trideset ur popolnoma sam na skalo privezan v groznih boleči­nah. Vse nestrpno pričakuje, ali se vrne ekspedicija z živim ali z mrt­vim dr. Stojcem. Na Mojstrano se je rešilnemu oddelku brzojavilo, da pri­de čez Mojstrano na Škrlatico, ker je od tam lepši pot. Za danes zvečer se pričakuje, da pridejo ljudje z dr. Stojcem v Kranjsko goro, ali pa na Mojstrano.

Nesreča na Škrlatici
Kakor se je že poročalo, je gospod dr. Stojc po­nesrečil na Škrlatici. Odšli sta dve ekspediciji, ena iz Kranjske gore, ena iz Mojstrane, da ga poskusita rešiti. Včeraj, v sredo, ekspediciji ni­sta imeli uspeha, pač pa je pričako­vati, da bodo dr. Stojca, ki je bil vče­raj še živ, danes dosegli in spravili v dolino.

Naslednje podrobno poročilo
Zaradi razumevanja položaja pripom­nim, da je Škrlatica od južne strani, t. j. ob pristopu iz Vrat ali iz Kranj­ske gore preko Križkega sedla še pre­cej dobro pristopna, četudi je tura jako težavna in se sme izvršiti le z vodnikom. Proti severu pada Škrla­tica v silnih strminah do globokega sedla »Velike dnine«, ki loči Škrlati­co od severne sosedne Visoke Ponice. Do sedla »Veliko dnine« je lahko pri­ti preko Kranjske gore, Velike Piš­nice in Krnice. Iznad sedla, ki je skoraj popolno pokrito z velikanskim snežiščem, pa se dviga najprej čisto vertikalna, najbrž čez 100 m visoka stena, višje gori proti vrhu Škrlatice pa je tudi teren silno nagnjen in eksponiran. Posebno je velika nevar­nost zaradi kamenja, ki se po teh str­minah vedno ruši. Ponesrečeni dr. Stojc je napravil s svojim tovarišem nadučiteljem Petrovčičem iz Kranj­ske gore turo preko »Velike dnine« in je vstopil, kakor je po sedanjih poročilih gospoda Petrovčiča razvidno, v prvo vertikalno steno. Tam sta ple­zala po edinem, za vstop mogočem žlebu kvišku in iskala daljnega pri­stopa, spotoma pa sta si tudi pot zazaznamovala. Naprej je plezal gosp. dr. Stojc in je končno splezal v neki navpični kamin ter je priplezal blizu do njegovega vrha, potem pa je zaklical Petrovčiču, da tam ni mogoče ven iz kamina splezati, da je pa zraven ka­mina drug kamin, samo da ne more do njega. Povedal je Petrovčiču, da mora nazaj navzdol splezati. Ko pa se je oprijel, nazaj plezaje, neke ska­le, se mu je ta zrušila in padla nav­zdol, on sam pa se je vzdržal za prste v neznatnem oprijemu, a ker ni z nogami mogel doseči nobene opore, so mu prsti otrpnili in padel je navzdol. Ko so se zrušile skale, se je spodaj stoječi Petrovčič stisnil v ste­no, da je kamenje čez njega zletelo, komaj pa je dobro pogledal kvišku, pa je že zapazil, da leti dr. Stojc z vi­šine in padel je preko njega navzdol do dna dotičnega kamina, kjer se je kamin na srečo nekoliko zavil, tako da ga je dotični rob zadržal. Dr. Stojc je kar obležal; padel je spodaj na sneg, ki leži na dnu dotičnega kami­na. Petrovčič je nemudoma splezal navzdol in kmalu je zapazil, da se je začel dr. Stojc gibati. Ko je prispel do njega, se je dr. Stojc že zavedel. Petrovčič ga je skušal spraviti s sne­ga bolj na stran na suho. Pri tem sta uvidela, da je imel dr. Stojc eno no­go zlomljeno in na kolenu močno po­škodbo ter je imel tudi drugo nogo nekaj poškodovano in zlomljeno tudi eno roko. Nesreča se je zgodila v po­nedeljek nekako ob 3. popoldne. Pe­trovčič je dr. Stojca spravljal dolgo časa s snega na suho, kar jo ponesre­čencu povzročalo silne bolečine. S tem je zopet prešlo veliko časa. Pe­trovčič si ni upal več ta dan v dolino in si tudi ni upal čez noč pustiti to­variša, posebno, ker se je bližala ne­vihta; prenočil je torej med dežjem in nevihto od ponedeljka do torka pri dr. Stojcu gori v skalovju. V torek zjutraj je privezal dr. Stojca z vrvjo na neko trdno skalo, pustil mu je svo­jo vrhnjo suknjo in nekaj druge oble­ke, potem pa se je odpravil na sestop. S silno težavo je prispel zopet do sne­žišča na »Velki dnini«, potreboval je zato okoli ure, in se potem povrnil v Kranjsko goro, kamor pa je vsled oslabelosti prišel šele v torek opol­dne ob 1. Kranjskogorčani so takoj zbrali ekspedicijo, ki se naj odpravi po dr. Stojca. Edini kranjskogorski vodnik, ki je do sedaj iz »Velike dni­ne« po severni steni na vrh Škrlati­ce plezal, je vodnik J. Pečar p. d. Bobek. Po pripovedovanju Petrovčiče­vem, je smatral vodnik Pečar za go­tovo, da sta dr. Stojc in Petrovčič že preplezala spodnji del nastopa in da se nahaja dr. Stojc visoko gori poti vr­hom Škrlatice. V tem slučaju bi bilo mogoče dr. Stojca spraviti s stene le na ta način, da bi ga potegnili popol­noma na vrh Škrlatice in potem po njeni južni strani v Vrata. Zato je ukrenil, da naj gre rešilna akcija iz Kranjske gore čez Križko steno in potem pod Rogico na južno stran Škrlatice in čez njen vrh do mesta nesreče. Gospod dr. Tičar, župan kranjskogorski je brzojavil dr. I. Winzigu v Mojstrano, ki je vodja tamošnje rešilne štacije nemškega in avstrijskega planinskega društva v Mojstrani, brzojavil pa tudi tovarišu gospodu dr. Demšarju v Ljubljano, vedoč, da bo treba zdravniške pomo­či, ter je vsem tem naznanil, da naj gredo skozi Vrata in čez vrh Škrlati­ce.

Rešilne ekspedicije so se nemudo­ma zbrale in že popoldne je odpoto­vala iz Kranjske gore sedmerica krepkih mož z vodnikom Pečarjem in dr. Tičarjem ter znanim češkim turi­stom dr. Dvorskim na čelu, iz Moj­strane pa devetorica vodnikov in lov­cev z Janezom Rabičem na čelu, in tem sva se pridružila tudi jaz in dr. Demšar, za nami pa sta prišla pozne­je še prijatelja ponesrečenca gospoda dr. Plečnik in dr. Bretl. Kranjskogorci so prenočili pod Križko steno, mojstranska ekspedicija pa je poto­vala kar celo noč skozi Vrata in na vrh Škrlatice: pri Škrlatici sta se obojestranski ekspediciji že združili in pohiteli na vrh. Bilo pa je skrajno neugodno vreme, kajti gosta megla je zavila Škrlatico, začelo je deževati in ostra burja, da so hotele roke kar zamreti, se je pojavila. Vodnik Pe­čar, kakor tudi gospod dr. Dvorski in vodja mojstranske ekspedicije so izjavili, da je v tem vremenu nemo­goč sestop na severno stran; s tem pa bi bil dr. Stojc prepuščen svoji usodi. Hoteli smo vsled tega vsaj dognati, ali dr. Stojc še živi in kje se nahaja. Začeli smo klicati in pazno posluša­ti, ako ne pride izpod severnih sten kak odgovor. Zamolkel glas se je od­zval, toda prihajal je iz take nižine, da nismo mogli verjeti, da bi bil to glas dr. Stojčev, dasi je gospod dr. Demšar bil mnenja, da je spoznal klic kot glas svojega ponesrečenega prijatelja. Odredil sem, da še počaka­mo na vrhu, zaupajoč na kako spre­membo vremena, in res je čez kako uro ponehal dež in tudi megle so se za nekaj časa dvignile, tako da smo mogli pogledati navzdol po severni steni Škrlatice. Vodnik Pečar je ozna­čeval mesto, kjer bi po njegovem mnenju moral ležati dr. Stojc, in to bi bilo kakih 300 m pod vrhom Škrlatice; kljub paznemu motrenju pa nismo mogli v tisti steni, ki je bila dobro vidna, nobenega živega bitja zapaziti in tudi noben glas od tod ni prihajal, pač pa smo zaslišali po svo­jem klicanju zopet zamolkel glas, ki je prihajal čisto iznad »Velike dni­ne«. Da pa se vendar dožene, ali ni dr. Stojc v bližini, smo spustili vod­nika Pečarja po vrvi čez gorenje, najhujše nagnjene, vsled dežja opolzle stene in potem je preiskal vodni k Pečar ves odtod pristopni kraj sever­nih sten. Ker je vedno klical in se mu je od spodaj nekdo odzival, je šel čisto navzdol do roba prve stene, ki se dviga iz »Velike dnine« in tam notri nekako v sredi stene — torej ob prvem vstopu — je zagledal ponesrečenca dr. Stojca, ležečega ob majh­nem snežišču, mahajočega z eno ro­ko in kličočega na pomoč. Do njega stopiti pa ni bilo mogoče. Zaklical mu je v tolažbo, da pridejo rešilci in se potem povrnil na vrh Škrlatice. Dr. Stojc je torej živel in sedaj je bi­lo treba za njegovo rešitev kar mo­goče ukreniti. Do njega z vrha Škr­latice stopiti bi bilo mogoče le posa­meznikom, a čisto nemogoče bi bilo iz tako globokega kraja spraviti dr. Stojca na vrh. Edina pomoč se je to­rej mogla nuditi dr. Stojcu le od spo­daj na ta način, da pridejo rešilci do »Velike dnine« in potem do njega, kjer je sam plezal ter da ga potem s kakim primernim zavarovanjem na klinih in vrveh spuste naravnost na­vzdol do snežišča v »Veliki dnini«. Zato smo takoj ukrenili, da steče gosp. dr. Dvorski še v Trento, da pridobi še daljno pripomoč tamošnjih vodni­kov, ki so že hodili po severni steni Škrlatice, drugi pa da se nemudoma vrnejo po najbližji progi, t. j. skozi Vrata in Mojstrano v Kranjsko goro in potem nastopijo do »Velike dnine« morala se je pripraviti lesena škatla, v katero bo moč dr. Stojca posa­diti in potem spustiti po steni navz­dol. Tudi je bilo treba preskrbeti obi­lico železnih klinov, po katerih se pri­trdijo vrvi ob spuščanju navzdol. Nemudoma se je morala torej prva ekspedicija vrniti in določili so se možje, ki naj takoj okoli polnoči odide­jo iz Kranjske gore proti Veliki dni­ni. Silno težavno bode s tiste stene srečno spustiti dr. Stojca v globoči­no, njegovo življenje je v skrajni ne­varnosti. O uspehu upamo izvede­ti še danes, v četrtek popoldne. Ekspedicije čez »Veliko dnino« se udele­že kot zdravnik tudi gospodje dr. Ti­čar. dr. Demšar in dr. Plečnik.

Dr. F. Tominšek

Na deželno bolnico je prišla opoldne tale brzojavka: »Dr. Stojca pripeljejo proti noči v Kranjsko go­ro«. — Ob pol 1. popoldne sta se od­peljala v Kranjsko goro primarij dr. Šlajmer in sodni zdravnik dr. Plečnik.