Žalostna smrt triglavskega vodnika
Dne 10. t. m. ob štirih zjutraj se je podal Andrej Komac po domače (Mota) iz Trente št. 15, lovski in c. kr. gozdni čuvaj, občeznani gorski vodnik, ki je stopil nad 100 krat sivemu Triglavu na glavo, iz Trente črez Vršec v Kranjsko goro po svojih opravkih, pa kakor se je dognalo, ni došel v Kranjsko Goro Ukrenilo se je potrebno, da se je podalo v soboto zjutraj 16 mož iskat pogrešanega A. Komaca in so ga res našli pod smrekami na trati blizu poti v kraju Hudaravna, nedaleč od prelaza Mojstrovka. Zločin je izključen, ker ponesrečeni Komac je imel le majhno neznatno rano na desnem licu, pod skranjo, najbrže vsled padca. Skoraj gotovo mu je prišlo slabo, krenil je nekoliko v stran, da bi se odpočil na lepem prostoru v zavetju smrek, toda tam mu je neizprosna smrt pretrgala nit življenja in ga preselila v večnost.
Slovenec
Obzor
Andrej Komac (Mota)
Iz Trente smo dobili žalostno vest, da se je ponesrečil gorski vodnik Andrej Komac (Mota) – dobri naš znanec iz Planinskega Vestnika. Dne 10. decembra t. I. je zjutraj odpotoval proti Vršiču, da se poda po opravkih v Kranjsko goro; hotel se je vrniti še tisti večer, toda zaman ga je čakala žena pozno v noč. Ponoči je začelo snežiti in je snežilo tudi ves drugi dan. Komačeva žena je zato naprosila našega vodnika Antona Tožbarja Špika, da je šel možu naproti. Tožbar se je podal, ker ni Komaca nikjer zasledil, črez Vršič v Kranjsko goro, a tam je izvedel, da Andrej Komac sploh ni došel v Kranjsko goro. Ko se je Tožbar povrnil v Trento, se je koj zbrala družba 16 mož, da gredo iskat pogrešanega Andreja Komaca. Ti so ga v soboto 12. pr. m. našli mrtvega pod nekimi smrekami blizu pota na Hudi ravni pod Vršičem. Zločin je pač izključen, ker je imel Andrej Komac le majhno rano na licu, najbrž vsled padca. Pokopan je bil 14. decembra. Natančneje poročilo še priobčimo.
Andrej Komac je bil eden najboljših vodnikov in tudi dober prijatelj našega društva. Blag mu spomin!
Planinski vestnik 1/1909
Planinskega cvetja na grob našemu Motu!
Jos. Abram.
Ve gore…!
Da nikdar bi na vas ne gledal,
na vas proklete! Toda ne!
Goré visoke, oprostite,
visoke ve in najmilejše,
najlepše v svetu…!
Ševčenko, Kobzar.
Kdo izmed cenjenih čitateljev, zlasti planincev, mi bo zameril ako se na tem mestu spominjam moža, ki ni bil ne bogatin ne učenjak, ki ni koristil naši domovini ne z denarjem ne s peresom, a je bil pravi mož od nog do glave, korenjak mehkega srca, ki je ljubil svoj planinski dom z vsem ognjem domačina, oprtega na trdo, pa vendar drago domačo grudo.
Urednik našega lista mi je nedavno pisal, da je prijateljstvo, ki se sklene na planinah, stalno in iskreno. K tej resnični trditvi še pripomnim, da so na planinah tudi za demokratično mišljenje, čutenje in vedenje ugodnejša tla nego drugod. Veličastnost stvarstva vleče človeka zopet h naravi, ruši z nevidno silo razlike stanu in celo naziranj med častilci planin in veže njihova srca z bratovsko ljubeznijo; mati narava hoče, naj se sinovi v njenem objemu ljubijo!
Da, prijateljstvo, ki je bilo sklenjeno na planinah, je stalno in iskreno! Tako prijateljstvo je vezalo tudi mene z nepozabnim, na planini umrlim, slovitim trentskim vodnikom Andrejem Komacem, p. d. Moto. In lahko govorim tudi v imenu vseh mnogoštevilnih planincev, ki so občevali le enkrat z rajnikom, da so ga iskreno ljubili in da kremenitega poštenjaka ne bodo pozabili nikdar.
Rajni Andrej je bil skozi in skozi veren sin planin, ki so mu ustvarile mehko dušo in tisti ljubeznivi i prikupni značaj, ki se je v prvi uri omilil meni in vsakomur. Ljubil sem in ljubim planinsko ljudstvo sploh, vendar moram priznati, da sem čutil do rajnika posebno nagnjenje, iskal sem ga med stotinami in pogrešam ga sedaj…
Kršnega Krasa trd sin sem, nevajen plakati; a ko sem izvedel o Tvoji grenki smrti, predragi mi rajnik, kaj bi bil dal, da bi se bil mogel izplakati! Tuga mi je ovila srce…. Stopil si mi živo pred dušo. Saj sem videl v Tebi utelešene naše divne planine; iz Tvojih oči je odseval ves njihov čar; stal si pred menoj, kakor bi mi rekel: »Glej, v njihovem imenu sem Te prišel pozdravljat!« Da! Saj si bil njihov najboljši znanec, saj si preživel v njihovi sredi, v prosti, ljubi, visoki naravi nad pol življenja; saj si se z njimi razgovarjal kot z materjo, z brati in deco; saj si dihal njihov omamni dih, si vedril glavo z istim sinjim vzduhom, radosti in krepil srce z njihovo nežno in obenem veličastno večno himno. Da, lahko si prišel! A žal, da si prišel le kot spomin. Toda, ali nisi hud na planine? Saj so te one takó mrzlo objele!… O krute planine! In vas naj ljubim? Srd mi je vstajal v duši, da bi vas proklel, podrl, zatrl. Toda Ti si se nasmehljal in zagledal sem Te nakrat pod visoko, širokokrilato smreko; videl sem, kako je globoko zgrinjala nad Te široka krila in žalovala nad Tabo v beli sneženi obleki, v žalni obleki prirode. Oprostite, planine, ljubile ste ga, ljubile vse življenje in ob težki smrtni uri! Oprostite, predrage… Zasnul si, ljubi Andrej, zasnul na veke, a med nami, planinci, ostaneš živ; spomin na Te ostane svež, mlad in blagoslovljen med nami. Ni bilo neplodno Tvoje življenje, nisi živel samemu sebi!
Rajni Andrej Komac je bil rojen v Trenti na Logu h. št. 15, 6. junija 1853, umrl pa na Hudi ravni, blizu Vršiča ob poti v Kranjsko goro nenadne smrti, skoraj gotovo za srčno hibo, 10. decembra 1908. (Glej naše poročilo o tej nesreči, v 1. štev. na str. 18. Uredn.) Kot Trentar je bil lovec že od mlada, z vodništvom je pa začel z dvajsetim letom. Nad 20 let je bil osebni vodnik slovitega tržaškega planinca dr. Julija Kugyja, ki se je ljubega vodnika tudi dejanski spominjal do zadnjega. Z njim je prehodil in preplezal večkrat vse vrhove Julijskih planin, z njim je prvi našel pot na drzni Suhi plaz (Škrlatico) od obeh strani, odkril je Kugyjevo pot na Triglav i. t. d. Z dr. Kugyjem je prehodil Dolomite, Koroško in sploh našim deželam sosednje gorovje.
Zadnjih 18 let je bil vodnik in ob enem lovski čuvaj g. Bois de Chesnea iz Trsta, ki ga je, kakor vsakdo, vzljubil z vso dušo. Ko je izvedel o njegovi smrti, je z brzo naglico prihitel iz daljne Nove Gradiške v Slavoniji, je z vodnikom Špikom (Ant. Tožbarjem), pregazil v hudi zimi zamete in plazove iz Kranjske gore čez Vršič, da bi se udeležil pogreba, a došel je prepozno. Le par vrstic iz njegovega pisma: »Njegova smrt me je tako pretresla, da ne morem povedati. Ne sramujem se priznati, da se mi je mnogo solza potočilo po licih. Zdi se mi, kakor bi ne bilo res, da mi ne bo nikoli več videti zvestega tovariša.« Tam na preprostem Trentskem pokopališču je klečal mož v snegu dolgo, dolgo, plakal in molil in se poslavljal od blage duše…
Rajni Andrej Komac je bil dolgo vrsto let vodnik »N. P. D.« Kot vodnik je izpolnjeval točno svoje dolžnosti, a se je vedno trdno držal načela, da mora ohraniti zvestobo svoji domovini, tudi če je v tuji službi. To ga posebno diči. Žal, da v tem oziru nastopi marsikdo, tudi med vodniki, opolzko pot radi tuje hvale in tujih grošev! Rajni Andrej je, kadar je bilo treba, priskočil našemu »S. P. D.« s svojimi nasveti in obilnimi izkušnjami. Veselil ga je vsak novi načrt in napredek »S. P. D.«, in to tem bolj, ker je »N. P. D.« skozi toliko in toliko let prostega in neoviranega gospodovanja v Trenti popolnoma preziralo in zanemarjalo ta kraj. Ne morem si kaj, da ne omenim še dejstva, da bi bilo to društvo s svojimi načrti docela osamilo Trento, ker je nadelovalo pota le ob njeni periferiji. Ti načrti bi bili, ako bi se bili izvršili, zelo škodili vsej Trenti. »S. P. D.« pa se je odločilo, da bo napravilo vse važne točke dostopne iz Trente in njenih dolin in zvezalo Trento z vsemi drugimi dolinami in prehodi. Kakor vsakemu Trentarju, tako je ugajal ta načrt tudi nezabnemu našemu Andreju; korist ljubljenega doma mu je bila nad vse in on je dobro prepoznal nevenljive zasluge našega društva za Trento.
Kolikokrat smo z rajnim Andrejem in Špikom, po zimi za gorsko pečjo, po leti pa pod zeleno košato lipo pred cerkvico ali pa po planinah in robeh v duhu delali načrte za nove poti in pri tem zadovoljno vlekli iz neizogibne čedre. In kaj je vedel in znal rajni Andrej, se je kmalu pokazalo. Drzni Komar na strmi Triglav, pot na veličastni Razor in spretno izvedena pot na nevarni Jalovec, katera veže ob enem tudi Predel s Trento, so njegovo delo, izvršeno pod vodstvom tovariša prijatelja Špika.
Koliko vedrih spominov na rajnega Mota bedi v moji duši! Vsi so častni za rajnika človeka, kristjana, Slovenca in planinca! Morda zagledajo kdaj beli dan!
Za stare dni si je postavil rajni Mota mlin ob Zadnjici. Spominjam se, da sem mu pred nekaj leti pisal, kako bo sedel pred mlinom, ko ne bo mogel več hoditi po planinah, kako bo pušil svojo čedro in z velikim hrepenenjem zrl izpred mlina na Triglav in naokrog po gorah in takrat mu bodo ob mladih živih spominih zažarele in porosele oči, srce mu pomladelo, a obenem zakrvavelo in zbog pre- močnega hrepenenja in žalosti onemelo. In tako Vas bodo našli mrzlega, trdega, s čedro v rokah, s počenim srcem, z napol odprtimi očmi, vprtimi v Triglav, in z rosnim licem«…
Ni se izpolnilo! Na planini si končal tek nemirnega življenja, v vihri in snegu… Ljubi Andrej! Počivaj mirno na preprostem trentskem pokopališču! V duhu poslušaj še nadalje bobnenje Soče, ki Ti je bilo vedno toli ljubo, poslušaj in uživaj še nadalje tajno, veličastno večno pesem planin, ki naj se druži z nebeškimi himnami.
Tam gori na Hudi ravni bo pa stalo običajno znamenje Tvoje smrti, a še v mrtvem srcu Ti berem željo, da bi Ti napisali na desko edino Tebe vredne besede:
»V planinah bil je dom najljubši moj, pod smrekami tu našel sem pokoj. Oj, zmoli zame Očenaš, prijatelj moj!«
Planinski vestnik 5/1909
