Slovenski narod, 13. avgust 1909
Iz Kranjske gore nam pišejo: Včeraj zjutraj ob 5. se je odpravila prva, ob 6. pa druga rešilna ekspedicija pod Škrlatico, da reši ponesrečenega dr. Stojca. Prvi so prišli k dr. Stojcu vodniki iz Trente, ki jih je pripeljal dr. Dvorsky, takoj za njimi pa vodniki iz Kranjske gore. Našli so ponesrečenca, privezanega ob skalo, v razmeroma dobrem razpoloženju. Ekspedicija iz Kranjske gore je imela sabo veliko leseno škatlo, v katero so ga nameravali položiti in ga na to spustiti na vrvi po steni navzdol. Ta načrt se je izkazal kot nepraktičen. Po kratkem posvetovanju so se zedinili, da privežejo ponesrečenca na vrv in ga previdno spuste po kaminu navzdol. Predno so začeli z rešilnim delom, so dr. Stojca okrepili s pijačo in jedjo. Na to so mu po njegovem lastnem navodilu za silo obvezali ranjene in zlomljene ude. Potem se je pričela prava rešilna akcija, ki je bila nepopisno težavna. Da se je posrečila, je v prvi vrsti zasluga vodnikov iz Trente, obeh Komacev in A. Tožbarja, ki so zastavili vse svoje moči, da, svoje življenje, da spravijo ponesrečenca na varno. Da so jim vsi drugi udeleženci ekspedicije, zlasti pa vodniki, krepko in požrtvovalno pomagali, ni potreba še posebej naglašati. Lahko rečemo: Vsak udeleženec rešilne akcije je v vsakem oziru in v polni meri izpolnil svojo dolžnost.
Vodniki so dr. Stojca navezali na vrv in počasi in nadvse previdno spuščali po raznih strmih kaminih navzdol. To delo gledati, je bilo nad vse razburljivo, zakaj često se je zdelo, da bodo rešitelji in ponesrečenec strmoglavili v prepad. Po nadčloveškem naporu se jim je končno posrečilo spraviti dr. Stojca na snežišče v Veliki dnini. Tu sta čakala ponesrečenčeva prijatelja dr. Tičar, župan kranjskogorski in dr. Demšar iz Ljubljane. To svidenje prijateljev opisati, zato je naše pero preslabo. Dr. Tičar in dr. Demšar sta ponesrečencu izprala rane ter ga skrbno obvezala. Na to so dr. Stojca položili na nosilnice, ki jih je dala na razpolago rešilna postaja v Mojstrani, ter ga nesli v dolino. Ob gorskem vznožju so čakali na rešilno ekspedicijo dr. Stojceva mati, teta in brat. Ko je mati zagledala da nesejo živega sina, mu je hitela nasproti ter ga ihte objela. Dr. Stojcu se je zrušilo oko in ganjen ji je podal levo manj poškodovano roko. Ob 8. zvečer je rešilna ekspedicija prišla v Kranjsko goro. Dr. Stojca so prenesli na dr. Tičarjevo stanovanje, kjer so čakali na povratek ekspedicije ljubljanski zdravniki dr. Šlajmer, dr. Rus, dr. Plečnik in dr. Robida. Tu so ga znova okrepili in mu napravili z največjo skrbnostjo nove obveze. Takoj na to so se dr. Stojcu bolečine znatno zmanjšale, da je ponoči parkrat zaspal. Zdravniki so z župnikom Aljažem, ki je prihitel z Dovjega v Kranjsko goro, vso noč bdeli ob njegovi postelji. Danes se dr. Stojc mnogo bolje počuti in upati je, da bo popolnoma okreval, ker se niso pojavile nobene komplikacije. Par dni še ostane v hiši svojega prijatelja dr. Tičarja, nato pa ga prepeljejo v ljubljansko bolnico.
*
Z druge strani se nam piše: Poškodbe. ki jih je dobil dr. Stojc pri padcu s stene v Veliki dnini, relativno niso tako hude in nevarne, kakor se je mislilo. Zdravniki so ga natančno in skrbno preiskali ter konstatirali, da ni na njem opaziti nobenih znakov notranjih poškodb. Zlomljeno ima desno roko v podlahtu in levo nogo v stegnu, na levi roki ima rano ob lakti in poškodovano ima tudi koleno na desni nogi. Več lahkih prask je opaziti na trebuhu, na glavi in po obrazu. Vse rane so čiste in ni opaziti nobenega vnetja. Da je stanje dr. Stojca relativno dobro, kaže to, da znaša temperatura samo 38°. Da so rane tako čiste, je pripisovati temu, da je dr. Stojc ves čas ležal, oziroma bil privezan tik ob snežišču, da je torej ležal v mrazu in da je mimo njega tekla voda snežnica. Dr. Stojc pripoveduje, da je nepopisno trpel ne toliko vsled bolečin, marveč vsled silnega mraza. A vendar je nemara prav ta mraz največ pripomogel k temu, da bo lažje okreval. Deloma vsled mraza, deloma vsled tega, ker se je opiral ob skalo, je dr. Stojcu desna manj poškodovana noga otrpla in zamrla. Zato so mu jo morali, ko so prišli do njega, drgniti z alkoholom. Leva roka je bila sicer vsled mraza tudi otrpla, vendar pa ne toliko, da bi je ne mogel rabiti.
*
Prijatelj našega lista nam piše iz Kranjske gore: Vkljub težkemu položaju, v katerem se je nahajal zadnje dni, in vkljub bolečinam, ki mu jih povzročajo težke poškodbe, si je dr. Stojc ohranil dobro voljo in dober humor.
Rešiteljem je obširno pripovedoval o svoji nesreči. Svoje samonasebi velezanimivo pripovedovanje je umel napraviti še interesantne je z raznimi drastičnimi pripombami, polnimi humorja. Čas, v katerem je bival ob steni nad groznim prepadom, dokler ga niso rešili, zdela se mu je cela večnost. Zlasti noči so se mu zdele neizrečeno dolge. Z nestrpnim hrepenenjem je vedno pričakoval zore in koprneče je upiral oči v nebo, da bi opazil prvo svetlikanje napovedujočega se jutra. A tudi ure po dnevu so se plazile leno in počasi, kakor da bi bile privezane. Imel je pri sebi uro. Z levo roko jo je navil, da mu je kazala čas. Skoraj ves dan jo je držal v rokah ter štel sekunde in minute, kdaj da pride zanj reditev. Ko je odšel od njega Petrovčič, je upal, da se kmalu vrne z rešilno ekspedicijo. A potekle so ure, potekel je dan, a rešitve ni bilo od nikoder. Takrat se ga je jel lotevati obup. Mislil si je, da se je Petrovčič na potu ponesrečil in da zanj vsled tega ni več rešitve. V tem položaju ga je jel mučiti še silni glad in pekoča žeja. Imel je pri sebi še košček kruha in škatlico paštet ne konzerve. Skušal je jesti kruh, toda usta in grlo sta mu bila že tako suha, da kruha ni mogel požreti. Vzel je škatlico s pašteto ter jo jel, držeč jo v levi roki, odpirati z zobmi. Mučil se je ure in ure, dokler se mu ni posrečilo z zobmi odtrgati pločevinasti pokrov. Nato je polagoma srebal pašteto iz škatlice ter si s tem nekoliko potešil glad. A sedaj ga je jelo še bolj žejati. Z nepopisnim naporom se je pomaknil nekoliko naprej, da je z ritko dosegel vodo-snežnico, ki je curljala tik mimo njega. Pomakal je roko v vodo in mokro reko lizal z ustnicami. Tako si je lajšal pekočo žejo. V sredo je naenkrat zaslišal človeške glasove, ki so se mu zdeli kakor petje angelov z nebes. Tudi on je jel klicati. Kmalu na to je zagledal nad sabo kakih 50 metrov človeka, ki se mu je bližat. Navdalo ga je novo upanje in zdelo se mu je, da se mu vračajo telesne moči. Znova je zaklical, kolikor so mu dovoljevale moči. A v tistem trenutku je že izginil človek, ki ga je že pozdravljal za svojega rešitelja, po skali kvišku. Pri sebi si je mislil, da je slučajno tja zablodil kak turist, a niti na misel mu ni prišlo, da bi bil dotičnik eden od rešilne ekspedicije, ki ga je prišla iskat. Noč od srede na četrtek je bila najstrahovitejša. Pokopal je definitivno vse nade na srečno rešitev in lotil se ga je najskrajnejši obup. A ko bi imel pri sebi nož, v tem razpoloženju bi bil prerezal vrv, da bi s padcem v globočino končal svoje neizrečno trpljenje. V strašnih duševnih in telesnih mukah je preživel zadnjo noč. Napočilo je krasno, jasno jutro. Uprl je oči doli v dolino in zazdelo se mu je, da vidi ljudi, ki gredo v smeri proti njemu. Takrat mu je zopet zatrepetalo srce ter navdali so ga novi upi. Z napeto pozornostjo je nato poslušal, če bo slišati človeške glasove. In ko je slišal v daljavi govoriti, zbral je svoje zadnje moči ter jel klicati mi pomoč. In ne dolgo nato so priplezali k njemu — njegovi rešitelji-vodniki iz Trente. — Prvi v Kranjski gori, ki je izvedel, da so dr. Stojca rešili in da je živ, je bil župnik Aljaž, ki je prišel z Dovjega v Kranjsko goro. Gledal je namreč ravno takrat, ko so dr. Stojca prinesli na snežišče, na Veliko dnino ter je natanko razločil, da je dr. Stojc gibal z roko in premaknil glavo.
*
Z dobro poučene strani nam pišejo o rešilni akciji tole:
Gosp, dr. Dvorsky je odšel, kakor je znano, v sredo ob pol 10. zvečer v Trento po vodnike. Zbral je takoj vse vodnike, vsi so bili takoj pripravljeni na odhod, in sicer Jože Komac p. d. Paver, Anton Tožbar p. d. Špile, mladi Komac p. d. Mota (sin letos umrlega znanega vodnika Andreja Komaca), mladi Berginc p. d. Štrukljov. Šli so čez Vršeč in po Karnici proti Veliki dnini. Spotoma so prišli skupaj s kranjskogorcema Kranjcem in Pečarjem. Ko so prišli v Veliko dnino, so zaklicali dr. Stojca in ta se jim je tudi takoj oglasil. Sedaj so vedeli kod iti in so plezali do njega, in sicer prvi Jože Komac. Prišli so do njega približno ob pol 8. zjutraj. On je ležal na majhni terasi visoko gori v žlebu v približni višini 150 m nad snežiščem v Veliki dnini. Bil je z eno stranjo naslonjen ob skalo, na drugi strani si je poiskal za oporo kamen. Bil je popolnoma pri zavesti in z velikim veseljem pozdravil znane mu Trentarje. Ker je bil ves moker, so ga skrbno zavili v koce in mu dali okrepčila. Potem je sam dal navodilo, kako ga naj povežejo. Zlomljeno nogo so mu pritrdili na palico, potem so ga pod vezali čez prsa pod rameni in ga spravili v neki kamin, kjer so se vrstili navzdol nekaki kotliči. Spuščali so ga nato počasi iz enega kotliča v drugega, in sicer tako, da sta bila vedno dva vodnika pod njim, da sta ga varovala, da se ni tolkel ob skale. To je bilo mogoče izvršiti samo smelim in silno krepkim Trentarjem, pač pa je tudi pošteno pomagal Kosmač iz Kranjske gore. Ob 10. dopoldne so ga srečno spustili do snežišča. Med tem so dohajali ostali udeleženci ekspedicije: prvi dr. Demšar, kmalu za njim pa nadučitelj Petrovčič, dr. Tičar in možje iz Kranjske gore. Dr. Demšar je takoj po prihodu preiskal dr. Stojca in ga potem, ker je imel noge vsled mraza čisto otrple, dlje časa drgnil s snegom in ga masiral. Potem so ga izvedeniško obvezali in skrbno zavarovali na nosilnici. Dr. Stoje je imel precejšnjo rano na desni nogi pri kolenu, levo nogo je imel nad kolenom navadno zlomljeno, desno roko v zapestja komplicirano zlomljeno, levo roko nekoliko zvinjeno in eno rebro na levi strani zlomljeno. Bil pa je popolnoma pri močeh, dobro ohranjen in je naravnost hrabro prenašal bolečine.
Okoli 2. so ga pripravili, da so ga mogli ponesti v dolino. Potem so ga seveda z velikim trudom spravili do Karnice, kamor so prišli okrog 6. zvečer. Popreje so že poslali po voz v Kranjsko goro. Ko so dospeli do voza, so dr. Stojca na nosilnici ležečega obdali z blazinami, ga trdno privezali na vozu in ga potem počasi peljali v Kranjsko goro, kamor so prišli ob pol 8. zvečer. Tam so pričakovali ekspedicije dr. Šlajmer, dr. Rus, dr. Plečnik in dr. Robida ter so pod vodstvom dr. Šlajmerja zdravniki uravnali zlomljene ude in ga sploh zdravniško oskrbeli. Dr. Stojc je nato s slastjo použil dana mu okrepčila, bil je popolnoma pri močeh in naravnost čudovitega humorja. Dr. Stojc ostane nekaj dni še v Kranjski gori. Pričakovati je, da gotovo okreva, če se ne pripeti kaka nepričakovana komplikacija.
*
Ponesrečenega dr. Stojca so danes popoldne ob 4. pripeljali z gorenjskim vlakom iz Kranjske gore v Ljubljano. Na kolodvoru je čakal nanj rešilni voz, ki ga je prepeljal v deželno bolnico. Zdravstveno stanje dr. Stojčevo je relativno povsem povoljno.
