Slovenec, 13. avgust 1909
Dovje. 12. t. m., zvečer ob desetih.
Pri reševanju ponesrečenega dr. Stojca so se najbolj pogumne izkazali Trentarji Tožbar (vodnik Slov. planinskega društva), Jožef Komac, Andrej Komac, Janez Berginc in kranjskogorska vodnika Janez Kosmač ter Janez Pečar (Bobek). Trentarje je obvestil o nesreči v sredo zvečer češki turist Dvorsky, ki je že sam turo na Suhi plaz pred par leti napravil, in dr. Hlava. Trentarji so odšli takoj ponoči in šli čez Veršec do ponesrečenca po Pišenski dolini ob 8. uri zjutraj.
Dr. Stojc je bil navezan na skalo (navezal ga je njegov tovariš nadučitelj Petrovčič), za hrbet mu je tekla voda; potrpežljivo in mirno je ležal tam že četrti dan. Živež mu je popolnoma pošel. Radostno je pozdravil Trentarje: »Hvaležen sem Vam na rešitvi! Trentarji so res junaki!« Okrepčali so ga Dr. Stojc jim je sam dajal navodila, kako naj ga povežejo. Niso čakali druge ekspedicije, ki je dohajala iz Kranjske gore in imela zaboj, v katerem bi ga spuščali čez navpično steno (300 do 400 metrov). Vodniki se niso navezali. Pač pa so navezali ponesrečenca, ga prijeli za obleko in počasi pa previdno ga prestavljali po steni sami iskali zase stopnje, ga zopet naprej porinili in ga po triurnem mučnem trudu spravili pod steno na sneg. Navzoči dr. Demšar je rekel: »Čez Trentarje jih pa ni!«
Na snegu (v višavi 2000 metrov) je čakala druga ekspedicija, ki ga je položila na nošala in spravila v Pišensko dolino in dospela ob pol osmih zvečer (v četrtek) v Kranjsko goro. Tam so ga čakali dr. Šlajmer, dr. Robida, dr. Rus, dr. Plečnik v dr. Tičarjevem stanovanju, kjer je dobil ponesrečenec zdravniško pomoč že na snegu pa ga je obvezal njegov prijatelj in tovariš dr. Demšar in dr. Tičar, ki sta se s Petrovčičem vred požrtvovalno udeleževala pomožne ekspedicije vse dni Zanimivo je bilo, kako smo z daljnogledom pod Veršecem opazovali rešilno akcijo.
Trije (Aljaž, prof. Frischauf, kaplan Frohlich) smo šli v Pišensko dolino, potem pri Prisojniku pod Veršec, kjer nastavimo daljnoglede (54-kratno povečanje na daljave 4 kilometrov zračne črte). Zagledali smo 12 mož in ponesrečenca na nošalah ob pol treh pod steno Suhega plaza (Škrlatica), ko so prišli na sneg in pesek (okoli 2000 metrov). Koj smo spoznali, da je dr. Stojc še živ, ker je glavo pokonci držal in se je dr. Tičar večkrat k njemu sklonil itd.
Velika množica turistov in letovičarjev ter Kranjskogorcev, ki so vsi imeli sočutje s ponesrečenim, je šla mu naproti v Pišenco in ga spremila v Kranjsko goro.
Razmeroma se dr. Stojc dobro počuti, videti je bil na vozu veselega obraza. Zlomljeno ima desno roko in levo nogo. — Današnje rešilne akcije udeležili so se tudi kranjskogorski vodniki in vodnik Orehovnik iz Mojstrane. Vsem priznanje, na Trentarje pa smo ponosni!
Jakob Aljaž, župnik
Dr. Stojca je pa v prvi vrsti rešila njegova krepka fizična konstitucija. Srečna je bila misel g. Dvorskega, da je šel takoj po Trentarje, ki so brez zabojev ponesrečenca rešili. Dr. Stojc, upamo, popolnoma okreva. Včeraj bi imeli dr. Stojca prepeljati v Ljubljano, vsled česar je bilo včeraj zvečer vse polno občinstva na kolodvoru. Prišel pa ni, ker so ga po lastni želji pustili v Kranjski gori. da se nekoliko odpočije. Pa pa pripeljejo dr. Stojca v Ljubljano danes ob 4. uri popoldne. Ni majhna stvar, če mora človek na pečini čakati na rešitev skoro štiri dni in tri noči!
