Neprijetna vprašanja na tiskovni konferenci GRS

Delo, 30. avgust 1997

Tiskovno konferenco GRS Slovenije, ki ste jo kot njen načelnik sklicali, ste 4. 7. 1997 vo­dili površno, nepripravljeno in neodgovorno ter jo na koncu nesramno zaključili (primer Emil Herlec). Javnosti bi morali prikazati, kako je prišlo do nesreče petih gorskih reše­valcev, ki niso bili nič krivi. Tragični primer hočete na silo pomesti pod preprogo. Trage­diji ste dali čuden pečat – slab odnos do resnice.

Gospod Emil Herlec, znani kranjski alpinist, dolgoletni klasični in helikopterski gorski re­ševalec, je bil z vprašanji do vas korekten, ker mu je vsebina helikopterskega reševa­nja zelo dobro znana; samo poznavalec te tehnike reševanja lahko postavlja strokovna vprašanja. Od vas je želel odgovor in kot načelnik GRS Slovenije bi mu ga morali odgovoriti; in ne samo njemu, temveč vsej Sloveniji.

Rezultat tiskovne konference o poteku same vaje s helikopterjem, kakor tudi, kako je do nesreče prišlo in kdo je odgovoren, ni bil tak, kot ste verjetno pričakovali, ker vam je račune prekrižal Emil Herlec. V tej zvezi je povedal več resnice in vaš odnos do njega je samo potrditev, da v vodstvu GRS Slovenije nekaj ni v redu.

Kot načelnik GRS Slovenije ste dali na tiskovni konferenci, kot prikazuje pisec članka v Delu, vedeti, da je vse, kar se dogaja v tej službi, njena stvar. Drugi državljani, naj so alpinisti, gorski reševalci ali planinci, ni­majo kaj dosti spraševati, kaj je dobro oz. kaj je narobe! Skratka, kot da je GRS Slovenije posestniška organizacija.

Lahko se sklepa, da nesreča, ki se je zgo­dila na Turski gori, odsev pokrite anarhije v samem vodstvu GRS Slovenije, predvsem v vodstvu v Ljubljani. G. načelnik Danilo Škrbinek, anarhijo ste nasledili in jo še poglobili. Ta pokrita anarhija se že vleče nekaj desetletij, in sicer od hude nesreče alpinistov v severni steni Špika, ko so se ponesrečili bratje Uršič in drugi, pa tja do prisilne pre­selitve »načelništva GRS Jugoslavije« z Je­senic v Ljubljano. Od takrat dalje je bila vsa organizacija GRS navzven v najlepšem redu, v resnici pa… Tako početje lahko traja zelo dolgo, ko pa se napake začno nabirati, postane usodno.

Če bi hoteli napraviti red oz. spraviti GRS Slovenije na raven standardov, ki veljajo za tako organizacijo, bi morali odstopiti ali pa sploh ne bi postali načelnik GRS Slovenije.

Gospoda Danilo Škrbinek in Stanislav Veniger, kot načelnik GRS Slovenije ter načelnik uprave pri MNZ in svetovalec vlade pri tra­gično pobitih 5 gorskih reševalcih v Turski gori javno ugotavljata, trdita, da je do trage­dije prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Kakšna ironija!

Krivec je vodstvo tečaja reševanja s helikop­terjem in izključno posadka helikopterja. Vsaka druga trditev je zavajanje javnosti. Kako je mogoče, da se je dovoljevalo na tako zahtevni vaji in tako težkem območju, kot je Turska gora, da reševalci na sidriščih niso bili radijsko povezani s posadko helikopterja? Da med reševalci na sidriščih in posadko helikopterja namenoma ni bilo radijske po­vezave, ker bi ta motila druga sidrišča v času poteka vaje.

Vodstvo vaje ni bilo sposobno organizirati, kot je treba in kot zahtevajo varnostni pred­pisi. Kako je mogoče, da je bilo na taki heli­kopterski vaji prisotnih kar 50 gorskih reše­valcev. Za pridobitev in izpopolnitev znanja gorskega reševanja s helikopterjem bi jih smelo biti največ 20 do 25 in vsi bi morali obvladati tehniko alpinizma in že klasičnega reševanja. Samo taka tehnična kvalifikacija gorskega reševalca naj bo podlaga za nadalj­nje usposabljanje s helikopterjem.

GRS je s tragedijo 5 gorskih reševalcev v Turski gori prišla do točke, ko se mora re­organizirati; njeno načelništvo naj se nemu­doma preseli z »marosta« na Gorenjsko, ka­mor sodi, in sicer v Kranj, na Jesenice, v Mojstrano ali Kamnik, skratka pod Alpe. Iz pregleda dogodkov in vsakodnevnih nesreč predlagam, da je najbolj primeren Kranj, ker ima primerno usposobljen reševalni kader kakor tudi vso drugo infrastrukturo za to dejavnost.

Omenjene postaje GRS so najbolj aktivne, ker je na tem območju Julijcev. Karavank in Savinjskih Alp največ nesreč. Vse te postaje GRS, kakor tudi postaje v Bovcu, Bohinju, Kranjski Gori, Ratečah, na Jezerskem in v Celju, so steber vse dejavnosti te organiza­cije.

Število gorskih reševalcev se mora pri nas nujno zmanjšati na 120. Današnja GRS ima namreč več kot 600 reševalcev; lahko se trdi, da to ni resno, še manj pa kvalitetno, je pa povezano z nepotrebnimi stroški.

Bodoči član GRS je lahko samo, kdor ob­vlada letno in zimsko tehniko alpinizma v povprečju 4. težavnostne stopnje, in nikakor ne, kot je sedaj, da veliko članov slabo ali sploh ne obvlada tehnike alpinizma. Taka praksa naj se takoj prekine v dobro reševa­nja ponesrečenih in za dobro ime humane organizacije GRS.

Helikoptersko reševanje ponesrečencev iz gora naj prevzame Slovenska vojska, ki ima boljše helikopterje in vsestransko usposo­bljene posadke.

Uvede naj se profesionalizem (helikopter) in napravi konec amaterstvu (entuziastov). Te stvari ne gredo skupaj, zato predlagam, da postane GRS Slovenije prištabna enota Slovenske vojske in njene usluge brezplačne.

Slavko Morozov, Ljubljana