Delo, 27. avgust 1997
POKLJUKA, 26. avgusta 1997
Sinoči je dežurna ekipa urgence Kliničnega centra sprejela zdravniško oskrbljenega 20-letnega Matjaža Žvana, doma iz Spodnjih Gorij pri Bledu. Kot smo že poročali, je pri popoldanskem spustu ob vrvi v brezno pri Medvedovi konti, ko se je iztekla vrv (na njej ni bilo varovalnega vozla), padel več kot trideset metrov globoko na dno in si poškodoval hrbtenico, zlomil nogo in dobil več odrgnin. Žvanov prijatelj Rok Šimnic je ob 13. uri obvestil policiste, ti pa nato center za obveščanje in gorske reševalce postaje GRS Radovljica.
Ob 14.30 so v brezno že spustili zdravnika dr. Iztoka Tomazina, ki sta ga pripeljala pilota Letalske policijske enote s helikopterjem MNZ, s katerim so ob 17.50 odpeljali ponesrečenca. Zdravniška oskrba v breznu je bila zahtevna, treba je bilo hitro ukrepati, saj se je telo ponesrečenega mladeniča, pripravnika za GRS, hitro ohlajalo. Tudi dvigovanje iz 120-metrske globine s statično vrvjo in jeklenico ter z nosili UT 2000 je bilo tehnično izredno zapleteno, vendar uspešno.
Nasploh so slovenski gorski reševalci praktično skoraj vsak dan v reševanjih. Tudi minuli vikend ni bilo drugače, število mrtvih se že zdaj nevarno bliža lanskoletnemu, sezona pa je v polnem zamahu. Pri reševanju planinca, ki je v soboto po samoslikanju omahnil v prepad na avstrijsko stran Velikega Vrha in se ubil, je bilo nekaj zapletov, kdo lahko in do kam rešuje, vendar so tržiški gorski reševalci pravilno reagirali in naredili, kar gorski reševalci narede najprej. Želeli so pač predvsem hitro pomagati planincu, za katerega še niso vedeli ali je živ ali mrtev. Tudi zato sta pilota letalske policijske enote MNŽ pripeljala na greben tri reševalce, ki so kasneje še kako pomagali Avstrijcem, ki so pol ure pred tem sporočili, da posredovanje slovenskih reševalcev in helikopterja tam ni zaželeno…
Besedilo in sliki: MIRKO KUNŠIČ
