NeDelo, 30. julij 2000
Davo Karničar bo v prvi polovici oktobra poskušal v celoti in nepretrgoma smučati z vrha Everesta – Smuči. težke malo več kot kilogram
Kranj– »Idealne smuči za Everest bi morale biti težke okoli kilogram, dolžine 168 centimetrov, zaradi turnih vezi in čevljev v sredini nekoliko širše, ob vsem tem pa mora smučka ostati torzijsko močna, da se na zahtevnem terenu ne vije oziroma ostane enakomerno upogljiva,” je Davo Karničar pred pol leta dejal šestim strokovnjakom razvojnega oddelka v Elanu.
Ti so takoj staknili glave in Jezerjanu čez nekaj mesecev ponudili prvi model. Niti s prvim niti z drugim Davo ni bil zadovoljen, saj smučka ni odgovarjala njegovim potrebam. Pred dnevi pa je Matjaž Šarabon, produktni vodja in vodja marketinga v Elanu Ski Karničarju predal tretji model. Davo je smuči kot odlične ocenil Že na prvi pogled – kako tudi ne, saj ima štiriletne izkušnje serviserja v svetovnem pokalu – od leta 1991 do 1995 je namreč bdel nad smučmi Norvežana Oleja Christiana Furusetha.
»To bo največje smučanje z Everesta doslej,« ekstremni smučar ne skriva svoje odločenosti – Francoz Pierre Tardivel leta 1993 namreč ni smučal z vrha, Italijan Hans Kammerlander, pa je leta 1996 smučal z vrha na severno stran, vendar je nato tisoč višinskih metrov prehodil. Davo pa bo v svoji pustolovščini imel tudi konkurenco. Istočasno z njim bo z Everesta poskusil smučati Američan, vendar s severne strani. »Severno stran je nemogoče presmučati neprekinjeno, to je absolutno nesprejemljivo, saj smo se leta 1996 na lastne oči prepričali, da je smučljiva le po delih,« je pojasnil Karničar.
»Glede na posebne zahteve smo se s soočili z velikim izzivom – narediti lahko, a kljub temu tudi v ekstremnih pogojih varno smučko,« je povedal Šarabon. Zaradi nizkih temperatur in težkega terena so morali prilagoditi geometrijo in konstrukcijo smuči, njen stranski lok je klasičen, saj je stoodstotno podrejen funkcionalnosti. Smuči so sestavljene iz drugačnih materialov kot klasične, saj so morali upoštevati tako dobre fizikalne lastnosti kot tudi majhno težo materialov. Odločili so se za karbon oziroma kombinacije s karbonom.
Karničar ima do alpinističnega smučanja zelo strog odnos: »Če rečemo smučati, potem to pomeni s palicami v rokah in smučmi na nogah. Verjamem, da se da ‘presmučati’ tudi severno steno Eigerja – tako da se ‘abzajlaš’ (spuščaš po vrvi, op.p.) s smučmi na nogah. Tudi severna stena Triglava zame ostaja nerešen smučarski problem, saj devet ur spuščanja s smučmi na nogah zame še ne pomeni smučanja.«
In koliko bi stale tako rekoč unikatne smuči? »Take smuči sploh niso naprodaj, saj bi zaradi uporabe posebnih materialov dosegale precej visoko ceno. Naj povem drugače: vseh šest strokovnjakov razvojnega oddelka je na razvoju omenjene smučke delalo šest mesecev, zanjo pa so porabili nekje med 300 in 350 delovnih ur,« je pojasnil Šarabon. Poudaril pa je, da je vsako razvijanje novih modelov in testiranje novih materialov zelo koristno tudi za razvoj klasičnih Elanovih smuči in da bodo tudi izsledke, do katerih so prišli pri razvoju omenjen smučke, porabili naprej. Poseben model smuči se bo imenoval Everest 2000, na njem pa bo tudi podpis Dava Karničarja. V Elanu razmišljajo, da bi v prihodnje morda proizvedli manjšo serijo enakih turnih smuči.
Medtem ko bo za vzpon na Everest Karničar uporabljal dodaten kisik, bo smučal brez njega, saj bi ga motila maska na obrazu in dodatna teža. Med aklimatizacijo se bo vseh šest alpinistov iz odprave, ki bo predzadnji dan avgusta odpotovala v Nepal, do Ledenega slapu spuščalo s kratkimi, devetdeset centimetrov dolgimi smučmi, zadnji spust pa bo Karničar opravil z enim izmed obeh parov turnih smuči, ki jih bo imel s seboj. Smučati namerava z vrha Everesta po južnem grebenu prek Hillaryjeve stopnje do Južnega vrha, nato na Južno sedlo in po Zahodni globeli med Lotsejem in Everestom do Ledenega slapu, ki bo poleg strme Hillaryjeve stopnje predstavljal drugi problem spusta. Tako imenovanemu Ledenemu slapu se bo poskusil ogniti pod zahodno steno Everesta, kjer pa je velika nevarnost padajočih serakov in kamenja.
Maja Roš
