Jutro, 25. maj 1941
Pilot tovornega letala Jack Angel je po naročilu neke rudniške družbe prevažal tovor strojev in nadomestnih delov preko Parimskega gorovja na severu Južne Amerike. Prihajal je iz Bolivije ob Orinoku in bi moral do Bogote v Kordiljerah. Nenaden vihar je njegovo letalo odklonil iz prave smeri. Angel je bil prisiljen, da se je dvigal višje in višje, kajti gorovja v novi smeri so rasla do višine 3300 m. Kolikor daleč je segal pogled, so se pod njim širili neskončni pragozdi, potem so gozdno zelenje zamenjala skalovja, preko katerih je divjal vihar. Radijska naprava je odpovedala, motor se je od časa do časa ustavljal, karte so bile za ozemlje, nad katerim je letel Angel, zaznamovane s proslulimi belimi lisami — to ozemlje še ni bilo raziskano. Dolgo časa se je pilot boril z viharjem in s pokvarjenim motorjem, končno, ko je vihar malo popustil, mu ni kazalo drugo, nego da pristane.
Tako je tudi storil, toda njegov položaj je bil vse prej nego rožnat. Od kraja, kjer je oddal zadnje radijsko sporočilo, je bil silno daleč. Tam okrog ga bodo iskala reševalna letala, sem pa ne bo priletelo nobeno. S pripomočki, ki so mu bili na razpolago, ni mogel misliti na to, da bi motor popravil. Tako se je moral hočeš nočeš odločiti za dolgo potovanje skozi neraziskano deželo. Naložil si je živil na hrbet, se oborožil s puško in fotografsko kamero ter se podal na nevarno pot.
Angel je potoval skozi ozemlje Karonija in drugih velikih pritokov Orinoka, ki jih karta večinoma sploh ni kazala. Po dveh tednih je dospel do kraja, kjer ga je sprejelo oglušujoče bobnenje in treskanje. Zdelo se je, da razsaja v daljavi silovita nevihta. Trajalo je nekoliko ur, preden je izsledil vir tega grmenja: ogromen slap, ki je bil dotlej popolnoma neznan. Silen veletok je drvel z nezaslišano brzino skozi razmeroma ozko zarezo med visokim skalovjem ter se spuščal preko skalnega skoka v globino.
Več nego dva dni je trajalo, preden si je letalec utrl pot do vznožja tega velikanskega slapa, ki je meril v dolžino 3 km. V štirih mogočnih kaskadah se penijo razdivjane mase vode preko roba 3300 m visoke gorske planote in padajo potem prvih 1800 m navpično v globino. Tu je voda izvrtala ogromen kotel, ki jo sprejema vase in v katerem nastaja tisto strašno bobnenje, ki ga je slišati mnogo kilometrov daleč. Od dna tega kotla šumijo valovi dalje in se spuščajo kmalu nato novih 400 m v globino. Za tem »Malim slapom« sledijo velikanske brzice z naklonino 73 stopinj. S temi brzicami je celotni slap dolg 3 km.
Od slapa je Angel potoval vzdolž reke, dokler ni dospel do naselja domačinov, ki so mu dali na razpolago čoln, da se je mogel vrniti v civilizirane kraje. Ko so učenjaki pregledali njegove posnetke, so izjavili, da je novi slap v resnici največji na svetu in da se pred njim lahko skrijeta Niagara ter pred nedavnim odkriti slap Kakenaam. Pod vodstvom Jacka Angela se je sestavila znanstvena odprava, da preišče celotno področje gorovja Parima.
