Jutro, 17. junij 1941
»Völkischer Beobachter« poroča iz Celovca: Čeprav je srbsko vojaštvo na umiku z Ljubelja skozi Tržič razstrelilo mostove in dva zavoja na Ljubeljski cesti, je trajalo komaj teden dni, da so pionirji znova uredili mostove in zavoje in s tem omogočili tudi najtežji promet čez Ljubelj.
Novo ljubeljsko cesto, ki naj postane ena izmed naj odličnejših planinskih in razglednih cest, so pričeli graditi. Odprla bo vso lepoto Karavank, Že je zaposlenih več sto delavcev. Cesta bo držala skozi predor, zavrtan skozi Ljubelj.
S tem načrtom se je bavil že pred nepolnimi 300 leti Janez Vajkart baron Valvazor. Da bi se cesta čez Ljubelj skrajšala in da bi se izognil višini kakor tudi veliki nevarnosti plazov in s tem zvezanih visokih vzdrževalnih stroškov, je Valvazor napravil načrt, da bi bila cesta izpeljana skozi predor z vstopom pri Sv. Ani in z izstopom v St. Lenartu. V ta namen je Valvazor zahteval, da bi se večno pobirali prispevki potujočih, želel je pa tudi enkratno pripomoč. Njegova prošnja na cesarja je bila zavrnjena zavoljo kuge, ki je takrat nastopila. Valvazorjev načrt pa bo zdaj po 300 letih izveden v izpremenjeni obliki. Že tisto dobo je cesta držala tik pod vrhom Ljubelja skozi predor, ki se je pozneje vsekakor sesul, kajti Valvazor je označil Ljubelj kot »luknjo, skozi katero se lahko pelješ ali jezdiš«.
