Tržiški tekstilec, december 1977
(Prva jugoslovanska alpinistična odprava v Karakorum)
Piše: Borut Bergant
(Nadaljevanje iz 11. številke)
Zjutraj naju je zbudil zelo hud veter. Butal je ob stene šotora in bala sva se, da naju bo kar odneslo, čeprav sva vedela, da je dobro pritrjen. Oblekla sva se in stopila na plan. Danes bo pa hudo. Že navezovanje derez je bila prava muka. Ko pa sva naredila prve korake, se nama je vdiralo do kolen. Gaženje proti 7000 metrov pa ni bila šala. V nahrbtniku sva imela tristo metrov vrvi in vso plezalno opremo. Ni bilo lahko in zato je prvi pošteno pihal. Do velike razpoke je bil to Filip. Prečila sva jo in ker je bilo precej nevarno sva pritrdila tudi vrv. Pot se je vlekla po plazni vzpetini proti vesini, ki je ležala pod vršno steno. Pod njo sva počivala in malicala. Od gaženja sva bila precej utrujena, višina 7150 metrov pa je tudi pripomogla svoje. Po polurnem počitku sva se počasi odpravila naprej. Strmina se je neskončno vlekla. Ta trenutek nisem mislil na nič, samo robot sem bil, ki gazi, gori in tako počasi pridobiva višino. In robotu gre kar dobro.
Ob pol treh sva dosegla skale. Čisto ob njih je veter napravil poličko, kamor sva odložila nahrbtnike in se sesedla nanje.
Zabila sva tri kline in nanje obesila vse, kar sva prinesla s seboj. Pustil sem tudi svoje plezalno kladivo in drugo plezalno opremo, ki jo spodaj ne bom potreboval. Gledal sem proti vrhu in naenkrat nisem bil več robot. Prišlo je tako, da bova zadnja naveza za vrh, gor bova pa prišla, to sva bila v tem trenutku prepričana. Pa vseeno je bilo treba sestopiti s 7300 metrov in večkrat sva se ozrla nazaj.
Sneg, ki je naletaval, je naredil bazno taborišče prekleto turobno. V enem izmed treh velikih šotorov sem ležal na prazni blazini z zavezanimi očmi. Ob misli, da sem slep, se mi je zgrozilo in iz oči verjetno niso tekle solze samo zaradi vnetja.
V megli, vetru in snegu smo popoldne sestopili v bazo. Sestop je bil kot mora. V prečnici sem za hip odložil nahrbtnik, da bi prizor posnel na filmski trak. V tem trenutku je nad mano počilo in rahlo zašumelo. Samo tanka plast se je speljala v globino. Premagal sem grozo, pritisnil na sprožilec in posnel kader.
Greben, opast, veliko novega snega, nova gaz, vse skupaj pa je zasipaval sneg. Hitro sem vtaknil kamero v nahrbtnik in bežal naprej. Ledenik je bil ena sama brozga. Vdiralo se je preko kolen in nisem vedel, ali se mi vdira zato, ker je bila pod mano praznina, ali pa pač, ker je bila taka odjuga. Sestopal sem prvi in doživljal vso muko hoje po ledeniku. Večkrat sem se vdrl do pasu, kriknil sem in Filip je hitro zategnil vrv. Vsi smo bili zelo napeti. V pasu serakov se po enem tednu sploh nismo več znašli in veliko srečo smo imeli, da nas je ledenik pljunil na plazove. Čeprav je bila tu še večja nevarnost, da nas oni poberejo, smo sestopali naprej. Odjuga je bila taka, da se je na plazovih, ki so bili prej trdi kot kost, vdiralo precej čez čevelj. Celo uro je visela nad nami nevarnost, potem pa smo ušli tudi temu. Po dolini smo se opotekali v bazo. Ni bila mora.
Ozrl sem se nazaj na goro. Cunjaste megle so se vlačile po njej in ta trenutek mi je bila gora sanj odvratna. Hitro smo se preoblekli in zlezli v spalne vreče. Pa kljub utrujenosti nisem zaspal. Ali so bile vzrok besede »Drago javi se, Drago javi se, kliče baza«, ki sem jih vsakih par minut zaslišal od zunaj, ali pa misel, da mi je vreme vzelo vrh. Skrb je glodala po možganih. Človek sam na tako visoki gori, to so dejstva, ki ti vanje vcepljajo neljube misli. Meni pa se je poleg vsega začela vcepljati še ena in sicer, zakaj nisem med sestopom imel očal. Pekle so me oči in nobene stvari nisem več razločil. Spomnil sem se mamice, ki jo je doma tako zelo skrbelo, kako bo na odpravi z mojimi očmi, jaz pa sem se ji smejal in ji povedal, da imam s sabo troje očal. Zvečer oči sploh nisem mogel več odpreti. Nejc mi jih je namazal z nekim mazilom in obvezal z ruto. Ob misli, da sem slepec, sem se zgrozil in poleg solza, ki zaradi vnetja tečejo iz oči, priteče tudi katera prava. Večerjal sem v šotoru in z žlico iskal usta, pa nisem spravil kaj prida vase. Dobil sem v zadnjico injekcijo analgocaina, pa vseeno nisem mogel zaspati. Tuhtati na odpravi ni preveč dobro, tisti večer pa mi je po glavi blodilo nešteto misli. Vrh, ki sem ga videl že tako blizu in je vse v meni verjelo, da bom stopil nanj, ta vrh se mi je spet odmaknil v neslutene daljave. Grenka kepa v grlu se ni dala pogoltniti. Ali res ne bom stopil na teme Gasherbruma? Spomnil sem se slavnega francoskega alpinista Maurice Herzoga. Bil je prvi človek, ki je stopil na osemtisoč metrov visoki vrh, dobil take ozebline, da ni mogel nikoli več plezati. Ko so ga po vrnitvi v domovino vprašali, kaj bo sedaj počel, je dejal: v življenju so še druge Anapurne. Ali si bom tudi jaz lahko poiskal drugi Gasherbrum, drugi življenjski vrh. Tisti večer odgovora nisem dobil, utonil sem v nemiren spanec.
Dva dneva sta minila in spet sem bil zdrav in optimistično razpoložen, ker pa se je vreme vsaj za silo uredilo, smo imeli v načrtu, da gremo spet na goro. Do »enke« smo kanili iti vsi, najprej pa Čanžek, Filip in jaz. Zajtrk, kuhan gres z rozinami mi je zopet teknil in ko sem ga poplaknil še s čajem sem se odlično počutil. Po pol urni hoji je Filip začel tožiti o bolečinah v križu. Pa se ni nič kaj rad obrnil, zanj je bila to zadnja hoja od baze proti vrhu. Nadaljevala sva s Čanžkom sama, pa tudi njega je bolel želodec. »Enko« sva našla prazno, čeprav smo vsi imeli kanček upanja, da bomo tu dobili Draga, saj edino s tem višinskim taborom nismo imeli radijske zveze. Počakala sva Janeza, Nejca in Andreja. Čanžka je vse bolj zvijalo in ni bilo verjetno, da bi šel še naprej. Žalostno smo ždeli na nahrbtnikih pred šotoroma. Predlagal sem, da bi sam odšel po pritrjenih vrveh do trojke, pa me je Janez surovo odbil. Trudil sem se, da bi ga razumel kot vodjo odprave. Breme dogodka je pritiskalo nanj z veliko močjo. Nejc in Andrej sta priganjala k sestopu. Po nebu so se spet začeli vlačiti oblaki snegonosci in postalo je topleje. Podrli smo šotore. Prvi trije so že izginili za serakom. Na mestu, kjer je stal šotor in je okoli njega kopnelo, pod njim pa ne, je v obliki šotora nastala gomila. Ob njej leži Dragova palica. Spoznal sem jo po tem, ker se je podpisal nanjo. Položil sem jo na gomilo. In tisti trenutek me je postalo sram svojih bolečin zaradi oči in svoje želje po vrhu. Kaj je to vzeto v primerjavi s tem, da Draga ne bo več. Zanj ne bo drugih Anapurn. Oči so bile polne, ko sva s Francijem se stopala v bazo in za las ušla plazu. Spet je začelo snežiti. Janez je imel prav, ko me ni pustil na goro.
Dnevi v bazi, dnevi, ko smo čakali na nosače so bili turobni. Snega je vsako noč zapadlo slab meter, podiral nam je kuhinjo in šotore in naredil življenje v bazi prav mučno. Skrbelo nas je, ali bodo nosači sploh prišli v takem. In na večer 18. julija sem zapisal v dnevnik: »Izteka se zadnji dan bivanja v bazi. Mesec dni smo preživeli tukaj, postala nam je drugi dom, sedaj pa bi jo vseeno že radi zapustili.«
Tisto jutro se je vreme kot nalašč zjasnilo. Pripravili smo tovore in vse češče pogledovali proti morenskemu hrbtu, od koder naj bi nosači prišli. Filip, ki je z daljnogledom opazoval moreno je okoli poldneva veselo vzkliknil: »Nosači gredo«!
(Nadaljevanje v naslednji št.)
