Poročilo AO Varaždin: vzpon Igorja Čorka in Siniše Škalca – Modri Cassino – Anića kuk, 350 m
V skladu z današnjimi plezalskimi običaji sta Igor Čorko in Siniša Škalec z objavo o vzponu počakala nekaj tednov. Kot piše Siniša v šali, še nista na ravni tistih, ki novico objavijo šele po letu dni, a se trudita v tej smeri.
Nastanek nove linije
Smer, ki sta jo dokončala, sta s plezanjem od spodaj navzgor začela opremljati Boris Čujić in Hrvoje Grancarić. Prvi trije raztežaji so skoraj identični s klasično smerjo Modri Cassino Tadeja Slabeta, zato je nova linija prevzela njeno ime. Prvi raztežaj je pomaknjen približno dva metra levo zaradi bolj logičnega poteka, drugi in tretji pa sledita stari liniji in sta bila le ponovno opremljena.
V zgornjem delu smer delno preči klasiko Čas atomov, kar Škalcu ni bilo najbolj po godu, saj je zagovornik ohranjanja klasičnih linij. A ker je Čas atomov že pred leti prekril smer Kaurismaki’s Mistake, je bila linija že prej kompromitirana.
Čujić in Grancarić sta opravila prvih pet in pol raztežajev, nato pa – zaradi težav v skali in etičnih dilem – delo predala Čorku in Škalcu. Oba sta jima hvaležna za to odločitev, saj nista želela dokončati smeri za vsako ceno.
Etika in proces
Čorko in Škalec sta po prevzemu smeri premaknila nekaj svedrovcev in dokončala zgornje tri in pol raztežajev. Škalec poudarja, da je pri ustvarjanju smeri pomembno, da se proces ne podreja prostemu vzponu. Če se linija preveč prilagaja posamezniku, lahko izgubi svojo kakovost. Prosti vzpon, če pride, je le dodana vrednost.
Za tiste, ki tega ne poznajo: pri opremljanju smeri – in pri plezanju nasploh – je etika ena najpomembnejših stvari. Pomembno je, kako je smer narejena ali preplezana. Ni vseeno, ali se smer dela od spodaj ali z vrha v spustu, in ko plezalec naleti na težave v steni, je zelo lahko skreniti s prvotnih načel. Vendar je plezanje vedno osebna odločitev: vsak plezalec sam izbere svojo etiko in stil vzpona. Ključno je le, da to kasneje tudi prizna in je pripravljen s tem živeti do konca življenja.
Vzpon v ekstremnem mrazu
Sam vzpon sta opravila v oblačnem, hladnem in vetrovnem dnevu. Vstopila sta z namenom preizkusiti težje raztežaje, a kmalu je postalo jasno, da bi lahko smer tudi prosto preplezala. Teniske sta pustila pod steno, mraz pa je bil neizprosen – po Škalčevih besedah hujši kot v Patagoniji ali na Grandes Jorassesu.
Oba sta 7c raztežaj preplezala v prvo, 7c+ pa v drugem poskusu. Na stojišču nad 7c+ je Škalec, popolnoma premražen, razmišljal o tem, kaj je potrebno za takšne vzpone. Njegov odgovor je bil preprost: »Nič zdravega.«
Preostanek smeri sta plezala v puhovkah, Škalec pa je moral plezalke obuti kar čez nogavice. Na vrhu sta zaradi burje in bližajočega se mraka opustila spust po vrvi ter se peš odpravila navzdol – v plezalkah, kar jima ni bilo prvič.
Tehnični detajl
Oba najtežja raztežaja sta oba preplezala v vodstvu. V drugi dolžini (7a) je Škalcu meter pod stojiščem počil oprimek, zaradi česar je rahlo obremenil vrv. Zato smer tehnično gledano ni preplezal povsem prosto, kar sam sprejema z značilno (pol)ironijo: »S tem bom moral živeti do konca življenja.«
Zahvala in epilog
Škalec se ob koncu zahvaljuje Igorju Čorku, ki ga je po lastnih besedah »izvlekel iz cone udobja«. Po operaciji rame je leto dni plezal lažje smeri, a Čorko – pri 56 letih – dokazuje, da ima »še vedno prah v puški« in da formo tempira za prihajajoči vzpon v Brahmu.
Po treh dneh sta se končno ogrela – ob peči, v puhovkah, z nasmehom.
Modri Cassino – podatki o smeri
Anića kuk, 350 m
Ocene raztežajev: 6b, 7a, 6c, 7b+, 7c, 7c+, 6b, 6c, 6c+
Prva prosta ponovitev:
Igor Čorko, Siniša Škalec
(A0 – počil oprimek pod stojiščem 7a raztežaja)
21. marec 2026
