Na Nanga Parbatu je našim ves čas nagajalo vreme
Odprava pod vodstvom Janez Skoka je v mesecu dni imela le tri dni dobrega vremena — Tudi japonska odprava neuspešna
Šestčlanska odprava na Nanga Parbat (8125 m se je vrnila domov. Janez Skok (vodja), Ines Božič, Rado Fabjan, Zlatko Gantar, Marjan Osterman in zdravnik Jani Kokalj niso bili uspešni, ker jih je skoraj ves čas spremljalo izredno slabo vreme.
S kombijem (TAM) so iz Ljubljane odšli 10. avgusta in brez problemov dosegli Ravalpindi, glavno mesto Pakistana. Od tam so odšli v Gilgit in naprej z džipom in traktorjem v Astar in do zadnje vasi, kjer so najeli 40 nosačev in v poldrugem dnevu dosegli mesto baznega tabora na višini 3500 m. Že naslednji dan so s petimi nosači odrinili proti T 1 (5100 m) in ga tudi postavili. Ta odsek je bil sicer tehnično lahek, vendar z zoprno hojo po melišču in višinsko razliko 1600 m v dolžini dobrih treh kilometrov in pol. 3. septembra sta Kokalj in Osterman odnesla šotore in hrano na T 2 (6100 m), potem pa naslednji dan sestopila v enko. Težave so na tem predelu dosegale IV. stopnjo in v začetku je bil ves del še kopen. Vendar se je že naslednjega dne vreme obrnilo in zasnežilo je vse tja do 4000 m. Na njihovo nesrečo pa je snežilo vsak dan. Vreme v bazi in na okoliških vrhovih (okoli 6000 m) je bilo skoraj idealno, le Nanga Parbat je bil dobesedno zalit z oblaki ves mesec. Lepega vremena je bilo le tri dni, vendar si s tem odprava seveda ni mogla kaj prida pomagati.
Vztrajali so še naprej in kljub sneženju počasi opremljali odsek od T 1 do T 2 s fiksnimi vrvmi. V zgornjem delu so imeli opravka z požledom in črnim ledom v izstopnih koluarjih. Le nevarnost padajočega kamenja je bila zmerna. Ko je bila pot opremljena, so na dvojko, kjer sta bila dva šotora, znosili še opremo. Proti koncu meseca je mraz pritisnil še veliko bolj, pridružil pa se mu je še močan veter. Gantarja je zadela skala in s pretresom možganov so ga morali spraviti v bazo.
Po tridnevnem počitku so Osterman, Fabjan in Skok spet odšli na hrib in po deveturnem gaženju dosegli T 2. Čakalo pa jih je razočaranje, vse je bilo prekrito s trdo plastjo snega. Preostal jim le še povratek v bazni tabor. Vreme se je še poslabšalo, tako da jih je sneg prekril celo v bazi. Šestega oktobra so odšli nazaj v Gilgit, kjer so srečali Japonce, ki so poskušali na ta vrh z druge strani. Tudi njihova odprava je bila neuspešna.
Smer Tine Jakofčič
Leta 1980 sta Kozjek in Brodnič splezala v Koglu Spominsko smer Tine Jakofčič. Dejansko naj bi bila to druga ponovitev Direktne smeri z variantami. V nedeljo 27. oktobra stajo ponovila Marjan Kovač in Aleš Beljčevič. Ocenila sta jo V+, A2/IV-V. Torej prva ponovitev smeri Tine Jakofčič, oziroma tretja ponovitev Direktne z variantami.
Pregled alpinističnega filma v CD
V torek, 5. in sredo, 6. novembra bo v Mali dvorani Cankarjevega doma II. pregled gorniškega in alpinističnega filma. Vsakokrat bo pričetek ob 19. uri, spored pa traja približno dve uri. Komisija za kulturno dejavnost pri PZS tako nadaljuje delo, ki ga je zastavila lansko leto. Spored pa je naslednji:
Torek, 5. novembra:
Film Boruta Berganta: Skriti vrh (Karakorum),
komentar: Janez Lončar. Alpinistična odprava AO Tržič na Hidden Peak v Karakorumu leta 1977 je sicer časovno zapoznel spomin, a razgiban filmski zapis, danes, žal, že pokojnega alpinista Boruta Berganta.
Film in komentar Matjaža Dolenca: Trije dnevi na velikanovem grebenu.
Ob živem avtorjevem komentarju in njegovi filmski kameri tudi Centralne Alpe po svojem višinskem okrasu ne zaostajajo za ledenimi grebeni drugih gorstev sveta. Avtorjeva kamera pričara prečenje Aręte de Rochefort v skupini Grandes Jorasses kot sprehod v svobodi luči nad globino ledenih prepadov in neskončnih obzorij.
Zvočni film Otona Naglosta: Samostani pripeti na nebo.
Čar filmske umetnosti je, če avtor združi alpinistiko in motiviko na atraktiven način. Naglostu je uspelo vse troje na primeru stolpov v Meteori (Grčija), kjer alpinist podoživlja plezanje, naravno in kulturno dediščino.
Sreda, 6. novembra:
Film in komentar Tomaža Jamnika: Makalu.
Udeleženec naše himalajske odprave leta 1975, ki je pod vodstvom Aleša Kunaverja utrla novo smer himalajizma – čez stene, v svojem filmskem zapisu živo komentira svoje spomine.
Zvočni film Braneta Bitenca: Kdor je pogumen.
Avtor z iznajdljivostjo in preprosto filmsko govorico razbija šablono običajnega filmskega pripovedovanja. Z izvirnostjo opazovalca nam odkriva alpski svet iz sicer znanih, a filmsko neodkritih oglov zakladnice prirode.
Film in komentar Petra Markiča: Lotse.
Južna stena Lotseja se letos v drugo predstavlja s filmskim zapisom udeležencev odprave. Vse je tako, kot smo za odpravo na Lotie vajeni. Izredno težavno, komaj verjetno, vendar premagano. Avtorjev komentar vtis še poglobi.
Film in komentar Tomaža Jamnika: Jalung Kang.
Film o zadnjem jugoslovanskem uspehu na Himalaji je poleg Škaijinega predavanja z diapozitivi priča o uspehu slovenskih alpinistov, ki je lahko samo klic po nadaljevanju naše udeležbe v Himalaji, in upajmo tudi za tretji pregled alpinističnega filma v letu 1986.
Izpopolnjevalni seminar
Pod vodstvom Janija Beleta je bil seminar v Tamarju od 26. do 27. oktobra. Praktično so obdelali naslednje teme: prikaz ureditve varovališča, primerjava med varovanjem s polbičevim vozlom in osmico (za dinamično zaustavljanje padca je boljši polbičev vozel, vendar močneje poškoduje vrv), zaustavljanje padca in reševanje padlega soplezalca. Nadalje so izvedli trening ustavljanja soplezalca s pomočjo avtomobila, prikazali so opremo, ki jo izdelujejo pri nas: plezalna pasova dveh različnih proizvajalcev, cepin, klini, reševalna oprema.
Teoretično pa so obdelali; predavanje o prvi pomoči s poudarkom na poškodbah zaradi sonca. Prebrali so članek o prostem plezanju in v razpravi govorili o mestu prostega plezanja v alpinizmu. Tudi tisti, ki bi se želeli ukvarjati izključno le s prostim plezanjem, naj bi najprej obdelali program alpinistične šole in se šele pozneje odločili za specializacijo. Zvečer so imeli predavanje z barvnimi diapozitivi o plezanju v Ameriki. V nedeljo sta odšli dve skupini na Kotovo špico in Veliko Ponco, drugi pa so odšli plezat. Vseh slušateljev je bilo 49, poleg njih pa še 5 predavateljev.
Razpis alpinistične fotografije
Pisali smo že o knjigi Izbrane plezalne smeri v Sloveniji, ki jo pripravljata Tine Mihelič in Rudi Zaman. Knjiga bo opremljena tudi z nekaj barvnimi fotografijami iz naših sten, ki bodo popestrile kvalitetni opis smeri. Zato avtorja v sodelovanju s Cankarjevo založbo objavljata razpis za barvne diapozitive s plezalno tematiko v kopni skali, prikazujejo pa lahko plezalca, navezo ali stene oziroma greben. Prav tako pa avtorja potrebujeta črno-bele fotografije naših sten visoke kvalitete, na katerih bodo vrisane izbrane smeri. Fotografije naj bodo izdelane na formatu 18×24 z imenom in naslovom avtorja. Vse izbrane fotografije in diapozitivi bodo honorirani, po objavi pa vrnjeni avtorjem. Fotografije in diapozitive pošljite na naslov Rudi Zaman, Deteljica 2, 64290 Tržič.
V Južni steni Jerebice pravo poletje
Janko Humar in Peter Podgornik sta 26. oktobra splezala markanten steber levo od Sivega ideala. Spodnje tri raztežaje sta plezala po Sivem idealu, potem pa levo po stebru. Višina smeri je 230 m, ocena VI, A 2/V, plezala pa sta štiri ure (vsa stena 6 ur). Nova smer se imenuje Steber žrebcev.
V nedeljo je Podgornik z Edom Kozorogom splezal še eno novo smer, ki poteka v odlični skali levo od Zapeljivke, sodi pa med najtežje v južni steni Jerebice. Imenovala sta jo Bolero, 330 m, ocena VI +, VI, za vzpon pa sta potrebovala šest ur.
Na Vrhniki AŠ
Alpinistična šola se bo pričela 21. novembra ob 20. uri v prostorih PD Vrhnika-Tržaška 12. Teoretični del bo v društvenih prostorih, praktični del pa v plezalnem vrtcu v Močilniku. Vodja šole je Rado Kovačič.
Sicer pa so njihovi člani plezali v Koglu Virensovo smer (Milena Oblak-Stojan Rus), Zupanovo smer (Marko Debevec-Marko Lončar in Bojan Oteničar-Janko Verbič), Varianto Liliput z izstopom po Virensovi (Mojca in Milena Oblak ter Stojan Rus). 20. oktobra sta Marko Lončar in Marko Trček v Kalški gori splezala novo smer (Vrhniška peč, 130 m, VI-, V).
Predavanje Jalung Kang tudi v Kranju
V petek, 8. novembra ob 18. uri bo v dvorani Kina Center v Kranju predavanje z diapozitivi (šest projektorjev, multivizija) o letošnji uspešni slovenski himalajski odpravi na Jalung Kang (8505 m). Vstopnice po 150 din prodajajo v pisarni Planinskega društva Kranj, od 15. ure dalje na dan, predavanja pa bodo v prodaji pri blagajni Kina Center.
V Ljubljani je bilo predavanje zelo dobro obiskano, pri obeh predstavah je bila dvorana zasedena, kar potrjuje veliko zanimanja javnosti za uspehe naših alpinistov. Predavanje bo sestavljeno še do konca januarja prihodnje leto. Vsem, ki se zanimajo zanj, daje informacije Planinska zveza Slovenije.
V Rušici in Nad Šitom glava
Matjaž Ravhekar in Tomo Virk sta 26. oktobra v južni steni Rušice opravila prvo ponovitev smeri Mimo strehe, ki sta jo prva zlezla Gantar in Knez. Ravhekar je nekaj mest ocenil s VI+. Plezala sta 5 ur.
Tega dne sta Damjan in Robi Černilogar opravila drugo ponovitev Madonne v Severni steni Nad Šitom glava. Pred tem sta plezala tudi v Belih vodah in ponovila Diretisimo v Visoki polici in smer Bulfon – Perissuti v Pan de Zuchero.
Stena pri izviru Tolminke
Mitja Lo Duca in Žarko Trušnovec sta 26. oktobra v dolini Polog v steni desno od izvira Tolminke preplezala prvo smer v tej steni. Imenovala sta je Gustav (VI, IV-V, 140 m). Ključno mesto je v spodnji polovici, kjer smer zapira krušljiv previs, ki se mu izogneš po levi strani, nadaljuješ pa po zajedi, ki je skoraj kamin. Podobnih kratkih in skritih sten na Primorskem, kakor kaže, še ne bo tako kmalu zmanjkalo.
Novi alpinisti
Pod Šmarno goro na Turncu so imeli člani AO Matica zaključni del izpitov. Pet jih je delalo izpite za alpinista, 15 pa za pripravnike. Teoretični del so opravili že prejšnji teden, praktični del je opravilo 12 pripravnikov, alpinisti pa so postali le trije: Miha Praprotnik, Mojmir Štangelj in Miro Vrhovec. Predsednik izpitne komisije je bil Tone Sazonov-Tonač.
Sporočili so še, da sta tega dne Ela Leskovšek in Katja Kozin v Keglu prosto ponovili Zupanovo smer.
Slabe in Lampreht v Paklenici
Tadej Slabe (član AO Matica) in Miha Lampreht sta preživela nekaj plezalnih dni v Paklenici. Preplezala in opremila sta novo smer, ki se začne na polici pri drevesu, kakih 10 m nad vstopom v Kačo in se konča v lažjem svetu, 15 m po začetku težjega dela prečnice v Funkciji. Uporaba svedrovcev jima je omogočila plezanje po drobno razčlenjenih ploščah. Da pa ne bi koga zaneslo v lažji svet, ki se v spodnjem delu pritihotapi v raztežaj, sta v nekaj ključnih klinih pustila modre prusike.
Smer je dobro opremljena in z nekaj manjšimi zatiči si plezalec lahko zagotovi povsem varno plezanje. Če kdo ne želi nadaljevati po Funkciji, je na koncu smeri opremljeno mesto za spust na travnate police Kače — potrebna je dvojna vrv. Smer, ki ima dobrih 100 m, sta poimenovala Modri Casino. Ocena pa je IX- (najtežji odstavek, Lampreht si je enkrat pomagal s klinom), drugi zahtevnejši odstavki pa imajo oceno od VII do VIII-.
Sam v Planjavi
Tone Škarja je 27. oktobra v Planjavi, desno od Pripravniškega stebra splezal smer po Belem stebru. Skala je dobra, stena precej navpična, ocenil pa jo je z dobro – IV. Izstopil je po zgornjem delu Wisiakove grape.
V Križevniku
Leta 1981 sta Silvo Jošt in Marjan Prelog v Križevniku splezala novo smer, ki jo menda nista izpeljala do konca. 5. oktobra letos so Vid in Rok Preložnik ter Ljubo Špica splezali v vstopne variante, potem pa so se iz Gredine spustili nazaj po vrvi. 19. oktobra pa sta le prva dva splezala smer čisto do vrha. Ocena V+, Ao, približna višina 350 m.
Člana njihovega odseka (Šaleški AO) Andrej Govedič in Leon Verbnik sta plezala v Paklenici. Ponovila sta Celjski steber, Mosoračko, varianti Kamasutre in Karabere.
Iz poročil AO
AO Delo: Bogdan Hren in Dobrun sta v Stenarju splezala Brojanov raz, v Koglu pa sta Franc Rožman in Drago Peršl splezala Dirensa.
AO Mengeš: Janez Kešnar in Vine Catman sta prosto ponovila Zupanovo smer v Koglu.
AO Matica: Andrej Petrovčič in Goran Zrimšek sta v Koglu ponovila Hruško, sestopila pa po Zeleni zajedi.
Akademski AO: Andrej Gosar in Miha Peternel sta ponovila Spominsko smer Ceneta Kramarja v Koglu.
AO Litostroj: V Ospu sta Bojan Slabanja in Jani Oberč splezala Gobo, Slabanja brez lestvic! Robi Držan in Zoran Gričar pa sta v Koglu zlezle Rumeno zajedo.
Do višine 7000 m v Daulagiriju
Naša odprava na Daulagiri je 25. oktobra oddala v baznem taborišču telegram, v katerem sporoča najnovejše vesti:
Vsi štirje člani odprave (Belak, Kregar, Tomazin in Štremfelj) so 23. oktobra dosegli višino 7000 m. Vzpon so opravili zaradi aklimatizacije po razu normalnega pristopa na Daulagiri. Sestopili so nazaj na plato, vsi pa so zdravi.
Razmere so bile do 20. oktobra slabe, zapadlo je tudi veliko snega. Sporočajo, da je nad 6500 m orkanski veter. Naskok na vrh načrtujejo za 26. oktober.
Tomo Česen
PREJELI SMO
Nerazumevanje sodobnih tokov alpinizma
Intervju podpredsednika PZS Francija Ekarja v oktobrski številki PV je v dokajšnji meri prikazal odnos, ki ga ima PZS do alpinizma in plezalstva. Za večino funkcionarjev v planinski organizaciji je alpinizem nekak nepotreben privesek planinstva, ki je uporaben le takrat, ko se je treba potrkati po prsih in se pobahati z vrhunskimi dosežki alpinistov. V vsakdanjem življenju jim je alpinizem zaradi neuhojenih poti, ki jih ubirajo alpinisti, zaradi zahtev alpinistov po finančni pomoči in zaradi nevarnosti, ki je prisotna v alpinističnih dejanjih vse prevečkrat trn v peti. Ob tem običajno spregledajo, da so prav alpinisti v številnih društvih najbolj delaven del članstva, da so to tisti delavci, ki sodelujejo pri večini društvenih akcij in da se iz njihovih vrst rekrutirajo najbolj marljivi vodniki in vzgojni kadri.
Alpinizem že od svojih začetkov odkriva neznano, se ukvarja z mejami doseženega in spoznanega. Kot je dejal že znani francoski alpinist Lionel Terray, so alpinisti osvajalci nekoristnega sveta. Včasih so bili opazni predvsem po tem, da so odkrivali neznane predele sveta, da so osvajali neznane in vedno višje gore. Zdaj, ko se je obseg neraziskanih območij že močno skrčil, pritegujejo pozornost javnosti predvsem kot ljudje, ki v svetu vertikale odkrivajo meje človekovih telesnih in psihičnih zmožnosti. Alpinisti z vsakim dnem prestavljajo te meje v nove skrajnosti. V alpskem stilu in brez kisika se podajajo prek vse težjih sten v Himalaji.
V kopnih in zaledenelih stenah opravljajo vzpone, ki so že na meji verjetnega.
Ni čudno, da alpinistični uspehi pri navadnih ljudeh niso deležni posebnega razumevanja. Navadni zemljani v alpinistih vidijo posebneže, akrobate in celo samomorilce – le posamezna alpinistična dejanja so deležna priznanja. K temu prispeva tudi dejstvo, da alpinistična dejavnost običajno poteka brez prisotnosti publike.
Ne preseneča, če vrednotenje alpinističnih dejanj v družbi ni sorazmerno z vrednostjo, ki jo družba pripisuje dosežkom v drugih športnih zvrsteh, preseneča pa, če podpredsednik PZS, ki je bil nekoč tudi sam alpinist, ne razume in ne ceni več sodobnih tokov v alpinizmu. Franci Ekar s svojo izjavo spominja na nekdanjega predsednika osrednjega, ljubljanskega SPD Orožna, ki je, kot je v uvodnem članku oktobrskega PV zapisal dr. Miha Potočnik, pred 90 leti na ustanovnem zboru podružnice SPD Radovljica dejal, da SPD ne neguje vratolomne turistike. S svojo izjavo je mislil na planinstvo v visokogorju, iz tedanje dejavnosti SPD je skušal izločiti obiske Triglava. Sedanje kolone romarjev k očaku naših gora pričajo, kako kratkoviden je bil.
Tudi Franci Ekar skuša zadržati razvoj. Ne razume, da se svetovni in z njim tudi naš alpinizem vse bolj specializira. Da se usmerja v doseganje skrajnih rezultatov na posameznih področjih alpinističnega delovanja. Pred leti je veljalo, da je VI. težavnostna stopnja skrajna težavnost, ki jo lahko premagajo alpinisti. Danes se plezalci spopadajo že s težavami IX. in celo X. stopnje. Razume se, da je to početje povezano z nevarnostjo, s tveganjem. Vsaka napaka se lahko hitro maščuje.
Podpredsednik PZS se boji prevzeti odgovornost za takšno tveganje. Ne zaveda se, da je tudi njegova alpinistična generacija pristavila stopničko k takemu razvoju alpinizma. Namesto, da bi se zavzemal za pomoč sodobnim plezalcem, jih hoče izključiti iz planinske organizacije in si oprati roke nad morebitnimi nesrečami solo plezalcev.
Vsi dobri plezalci se zavedajo, da je premagovanje smeri težjih od VI. težavnostne stopnje možno le ob prizadevnem treningu. Naporni vsakodnevni treningi, ustrezna oprema in izkušnje tudi precej zmanjšajo možnost nesreč. Franci Ekar, kot kaže, niti ne pomisli, da bi še dalo z ustrezno vzgojo, spremljanjem treningov in plezalskim načrtov mladih plezalcev zmanjšati tveganje. Varnost plezalcev bi lahko povečali tudi z opremljanjem priljubljenih skrajno težavnih smeri z dobrimi varovalnimi klini na stojiščih, kot je to že marsikje uveljavljeno v tujini.
PZS že dalj časa noče prisluhniti zahtevam in težavam alpinistov. Odgovorni ljudje na zvezi ne razumejo, da morajo plezalci, če hočejo dobro plezati, veliko trenirati. Trening jim vsak dan pobere precej časa in če hočejo vsaj enkrat na teden v hribe, jim za druge stvari ne ostane dosti časa, še zlasti, ker ne gre za poklicne plezalce. Ob zavzetem treningu plezalci res nimajo dosti časa za različne organizacijske dejavnosti. Prav bi bilo, če bi Franci Ekar razmislil tudi o tem. Ker gre pri plezalcih predvsem za mlade, ki se še ne morejo pohvaliti z direktorskimi stolčki ali vplivnimi zvezami, je tudi jasno, da potrebujejo pomoč starejših in izkušenejših tudi, ko gre za zbiranje sredstev, denarja in opreme ter za druge organizacijske zadeve.
V zadnjih letih se je v KA na PZS izmenjalo več mladih alpinistov, ki so želeli na organizacijskem področju pomagati pri razvoju našega alpinizma. Ker so prepogosto naleteli na gluha ušesa odgovornih, je njihova zagnanost upadla. Ostali so le še nekateri vztrajni navdušenci, ki pa so prevečkrat prepuščeni nerazumevanju in sami sebi.
Franci Ekar obsoja solo plezalce. V njihovih vzponih vidi le neodgovorno samomorilsko početje v času psihičnih kriz in tudi pod vplivom alkohola. Soliranju tudi pripisuje željo po vključevanju v alpinistične odprave »mimo vrste«. Meni, da si je moč s solo plezanjem najhitreje zagotoviti mesto v odpravi, ob tem pa spregleda, da v alpinistični kategorizaciji solo vzponi niso nič bolj cenjeni kot običajni vzponi in da se za samostojno plezanje težkih smeri odločajo te izredno izurjeni plezalci, ki so v navezi sposobni preplezati težje smeri. Ti plezalci praviloma niso v psihični krizi in nimajo samomorilskih namenov. Med vrhunskimi prostimi plezalci je tudi vse več takšnih, ki alkohol povsem zavračajo. Solo vzponi zanje niso hazardiranje z življenjem. Vsi imajo zelo radi življenje. Pri soliranju plezalci dosegajo popolno koncentracijo, spoznavajo svoje meje in se z vzponov vračajo s povsem novimi izkušnjami. Ker gre pri tem za ekstremno, mejno dejavnost, je tveganje seveda neprimerno večje, kot pri plezanju v navezi. Plezalci se tega dobro zavedajo, vendar jim takšnega početja ne moremo prepovedati z nobenim zakonom ali z izobčenjem. Lahko jim ga le odsvetujemo. Še največ pa je mogoče storiti s skrbno vzgojo, treningi in dobrimi zgledi.
Miro Štebe
