Milan Schara – Šarič (1934 – 2022)

Milan Schara (1934 – 2022)
Foto: Kronologija DBS

Alpinist in gorski reševalec Milan Schara je umrl v sredini septembra 2022. Njegov alpinistični staž se ni vlekel v desetletja, na neki točki se je Šarič, (kot so mu pravili alpinisti vrstniki), odločil in povsem prenehal s plezanjem. Če gledamo le v lik alpinista Schare po besedah: “še do kolen mu ne sežeš,” ki jih je Nadja Fajdiga (1926 – 1989) namenila svojem soplezalcu Anteju Mahkoti (1936 – 2018), si lahko mislimo, da je šlo za izvrstnega alpinista. Če pa hočemo o alpinističnem delu življenja Schare izvedeti več, pa lahko znova preberemo Sfingo (kot je namignil Bine Mlač).

Šarič je plezanje začel v tedaj najboljšem možnem okolju, v Ljubljani. Prav v tem okolju se je po vojni gradil slovenski alpinizem, najprej v okoliških Alpah in nadgrajeval pozneje s širitvami na svetovno raven. To je treba “morostarjem,” kot se tudi Ante sam imenuje, priznati in ceniti. Ante je seveda v sredini petdesetih že prekipeval od samozavesti in prvi skupen vzpon (in zatem tudi sestop po smeri), ki ga je naveza Schara-Mahkota opravila v severni steni Travnika, je samozavest le še potrdil. Schara je bil izreden “tehnik,” izredno dobro je znal ravnati z vrvmi, “naštudiral” je samovarovanje kot največji mojstri “samohodci” tistega časa v Alpah. To nedvomno potrjuje, da je kmalu po prihodu s služenja vojaškega roka (ki mu je vzelo leto in pol mladosti) že v severni steni Travnika, kjer je splezal Aschenbrenerjevo smer sam. Tedanji legendarni urednik planinskega vestnika, alpinizmu zelo naklonjen Tine Orel, si je ob tem celo “izmislil” izraz solo.

Schara je bil z Igorjem Levstkom izredno pomemben ključ alpinistične kariere Anteja Mahkote, saj sta Igor in Milan resno zastavila z vzponom po obrazu Sfinge v triglavski Steni. Našla sta ključne (vstopne) dele in določene že poimenovala. Prav tako sta vse svoje izkušnje in potrebno opremo (pre)pustila drugim – Anteju, da je čez desetletje uspel s Petrom Ščetininom.

Zadeve morajo dozoreti
Morda bi podnaslov segel še v prejšnji odstavek a leto 1957 je bilo za tedanje alpiniste “morostarje” prelomno. Pod steno Ojstrice so izgubili svojega, na nek način ideologa Durusa (Marko Dular 1936 – 1957), soplezalca, ki ga niso uspeli dohajati. Kot mnogi si je tudi kronist Franci Savenc očital, da ni šel z njim – kot da bi bilo, kar se nesreče tiče, kaj drugače. O tem dogajanju prav tako piše Mahkota v Sfingi. Kljub temu sta s Scharo potem sklenila, da se povsem posvetita alpinizmu. Želela sta postati poklicna alpinista in gorska vodnika. Ker jima skupna Sfinga ni bila usojena (vreme), sta odšla skupaj z Nadjo v Francijo, kjer naj bi bile razmere v redu, kot je sporočil Aleš Kunaver iz Chamonixa. Seveda je bil izziv v prepoznavnem vzponu, ki bi ju “izstrelil” med zvezde, v severni steni Grandes Jorasses. A tudi tu se je vreme pokazalo kot eden od dostojnih nasprotnikov in vsa alpinistična srenja je bila prisiljena 4 tedne vedriti v šotorih na Montenversu. Tedaj je imel Milan (kot tudi drugi) dovolj časa za razmislek. Odločil se je za študij, se poročil in po štirih letih diplomiral. Nekaj časa ga še sledimo kot gorskega reševalca, potem pa … O njegovi uspešni znanstveni poklicni poti – kemik, biofizik, univ. prof., ki ni bila sprva načrtovana, pa delno že lahko prebirate tudi na spletu. …

Ostaja še veliko neizrečenega in zanimivega. Tisti “odločilni” časi so bili tudi kar se tiče medčloveških odnosov, najmanj rečeno zahtevni. Če le slišimo, da je bil nekdo pozvan v slovenjenje priimka, potem lahko sklepamo, da ob uspehih niso bili vsi navdušeni. Nevoščljivost in na nek način zlo sta znamenje časa. Umik pa je lahko tudi zmaga!

Nekaj (prvenstvenih) vzponov
Grapa med Travnikom in Šitami – Viktor Meglič, Janko Mirnik in Milan Schara, avgusta 1950.
Lučki Dedec – Šarina poč – Milan Pintar in Milan Schara 7. maj1953.
Kogel Rumena zajeda – Igor Levstek in Milan Schara 4. julij 1954.
Zajeda Šit – Igor Levstek in Milan Schara, 22. in 23. julija 1954.
Velika Mojstrovka Dular-Schara – Marko Dular in Milan Schara, julij 1956.
Travnik Direktna smer na Tschadov steber – Ante Mahkota in Milan Schara, avgusta 1956.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja