S “krilci” z roba rzeniške stene, mimo Ojstrega roba, Cerkve, Kope, nad manjkajočim stebrom, Mravljinčevim robom, Klinčevo dolino, vse do Kopišč
Stena Rzenika (nekoč tudi Aleksandrova stena), ki se “razi” nad (zaenkrat še razmeroma romantično) eno od treh dolin Bele (v teh koncih), je doživela precej več, kot lahko človeštvo zajame. Ko pa so ljudje začeli zahajati v “te konce,” so bili to prvenstveno preživetveni “nagoni”. Tako so se še ohranile zgodbe o ovcah, ki so padle preko stene (nekoč sončna pobočja niso imele na svojih plečih ruševja). Pastirji, misleč, da bodo našli kak dokaz o padcu, so brskali pod stenami, a našli le nekaj volne.
Stena Rzenika je bila nekoč pomemben preizkus pridobljene sposobnosti med alpinisti. Obdobja tekmovanja so imela svoje zanimive čase, pozneje prinašala lepe točke, enkrat pa je voda preprosto preveč posegla v steno in odkrhnil se je ogromen, najmanj plezan del. Danes je alpinizem našel nova “torišča”. A glej vse bolj oživlja legenda iz nekih drugih krajev o letečem očetu in sinu. Gore kot stvarstvo, v katerega vse bolj povsem nesmiselno posega človek, se da doživljati tudi s krilci in danes človek (že) ve, da ne sme letati previsoko, ker … base416