STEBER V TRIGLAVSKI STENI SFINGA JE PODOBEN EGIPTOVSKI. BIL JE SFINGA, KER GA NIHČE NI MOGEL PREPLEZATI. TRIDESET LET SO PLEZALCI GOVORILI O SFINGI, ENAJST LET POSKUŠALI. SEDAJ JE PREPLEZANA. V SFINGIN OBRAZ SO ZABITI KLINI. IME JE OSTALO, TODA SFINGA NI VEČ SKRIVNOST.
Konec. Stojim na vrhu. »Tukaj je sneg!« zakričim. Veter odnese besede.
Peter Ščetinin je še onstran vertikale. Pet metrov pod robom Sfinge zadnjikrat varuje. In še preden potegnem vrvi, mi burja vrne besede: »Še ene pravljice ni več.«
Zdi se, da ne more biti res, pa v enem samem trenutku doživim dve tako različni resničnosti: srečo rešitve iz odurnih previsov, kjer pade vse, kar ni trdno privezano, in moro, da ni več skrivnosti in je konec pravljice o nepremagljivosti. Vesel sem in mi je žal. Predolgo sem jo snubil, da bi vriskal, ko je dovolila. Stinga.
Potem sva skupaj. Peter se smeje. Prvikrat je poskusil in prišel na vrh. Samo najin nahrbtnik je še 50 metrov pod vrhom. Zagrabiva vrv, na kateri je privezan, in potegneva. Nahrbtnik visi v zraku. Ves dan je visel, saj je Sfinga en sam previs. Sedaj smo spet trije. Na vrhu.
V vreči so še tri steklenice vode. Dva tisoč metrov niže, v Vratih, sva jo bila natočila. Prvič zlivam vodo čez rob. Petsto metrov pada skozi zrak in šele potem udari ob skalo. Ali ni škoda vode, ko sva jo tako daleč nosila. Ne potrebujeva je. Mislil sem, da bova plezala dva dni in bova zelo žejna. Pa sva uspela v dvajsetih urah. Prva sva, ki sva splezala čez Sfingin obraz.
Pred enajstimi leti sem prvič slišal za Sfingo. Bil sem učenec v plezalni šoli in Aleš Kunaver, ki je bil vodnik, mi je natanko razložil: »Sfinga je previsni steber v Triglavski steni. Podoben je egiptovski sfingi. Še nihče je ni preplezal. Mnogi bi jo radi.«
Tisto poletje sem bil prvič v Triglavski steni. Gledal sem Sfingo. Takrat smo bili vsi prepričani, da jo je mogoče preplezati samo po vzhodnem robu. ne pa čez rumene previsne strehe, ki se zde kot usta, nos in oči. Po vzhodni steni je Aleš tudi poskusil. Dež ga je pregnal.
Naslednje leto sta poskusila premagati Sfingo takrat najboljša slovenska plezalca Milan Šara in Igor Levstek. Ugotovila sta, da je vzhodna stran Sfinge res bolj položna kot pa »Sfingin obraz,« toda na vzhodu je skala tako monolitna, da ne bo šlo drugače, kot da z dletom vrtaš luknje za kline. Plezalci niso kamnoseki in ne marajo vrtanja. Igor in Milan sta zato poskusila na zahodni strani Sfinge. Takrat so govorili v Ljubljani: »Levstek je znorel. Rad bi Sfingi zabijal kline v usta in v nos.« Šara in Levstek sta odkrila, kako s strani, z grebena prideš do Sfinge in se tako s težko opremo izogneš spodnjemu lažjemu delu stene.
Jeseni mi je Milan pripovedoval, kako sta po izredno težkih prečnicah končno dosegla Sfingin obraz, splezala do Giljotine in odnehala. »Giljotina je nekaj deset ton težak bolvan, ki je spodsekan in sploh ne razumem, zakaj ne pade iz stene. Ko sem podenj zabil leseno zagozdo, je zaškripal. Zdelo se mi je, da naju bo Giljotina pometla iz stene,« mi je pripovedoval.
Igor je sodil, da bo Sfingi kos le »ekspedicija v vertikalo«. Štirje plezalci naj bi prihodnje poletje oblegali Sfingo. Marko Dular in jaz sva se zvezala s Šaro in Levstkom, in sedaj smo bili štirje, ki smo hoteli zabijati kline v Sfingin obraz. Toda jeseni si je Levstek pri reševanju poškodoval koleno. Ostali smo trije. Pozimi se je veliki plezalec Marko Dular smrtno ponesrečil v Ojstrici. S Šaro sva ostala sama.
Pri kovaču v Trnovem sva naročila posebne široke kline, ki so se zdeli, da bodo edini prijemali, ko jih bova zabijala Sfingi v nos. Poleti 1957 sem se prvič dotaknil Sfinge. Z Milanom sva se cel teden potikala po Plamenicah in do prečnice spravila najmanj 15 kilogramov klinov. Zaradi dežja sva odnehala.
Potem je bila štiri leta samo želja, ki se nikoli ne izpolni. Kadar z Alešem Kunaverjem v tesnih himalajskih šotorih nisva mogla spati zaradi redkega zraka, sva se pogovarjala o njej. Aleš je bil trdno odločen, da jo prepleza na vzhodu, jaz sem hotel njen obraz.
Poleti 1961 sem bil najprej v Sfingi z Nadjo Fajdiga, ki jo evropski ocenjevalci prištevajo med nauspešnejše alpinistke sveta. Pod Giljotino sva se obrnila. Naslednji teden me je spremljal Ljubo Juvan, ki je mojster novih smeri v Julijskih Alpah. Do Giljotine sva privlekla neznosno težke kline, potem pa nama je kamen presekal vrv in sva se morala vrniti.
Avgusta je Aleš Kunaver z Mikcem Drašlerjem preplezal vzhodno stran Sfinge. Pomagala sta si z zvijačo, zavrtala veliko svedrovcev in uspela, Sfingin obraz pa je bil še vedno nedotaknjen.
Jeseni smo spet poskusili. Tokrat smo bili trije: Nadja Fajdiga, Tone Sazonov in jaz.
Po vrveh, ki sta jih z Ljubom napela v prečnicah, smo bili kmalu na ploščadi, kjer se začenjajo največje težave. Tukaj so nas čakali klini.
Sredi popoldneva smo vsi trije že obešeni na plošči pod Giljotino. Privezan sem na treh vrveh. V kline bom vpenjal dve vrvi, ki me bosta držali v steni, s tretjo bom vlekel nahrbtnike. Prav nič jima ne zavidam, da sta ostala na stojišču, Giljotina jima visi nad glavo. Vsem enako grozi. Toda jaz se bom potil od napora, onadva od strahu.
Po klinih, ki jih je zabil še Milan Šara, dosežem Giljotino. Tako je, kot bi se vzpenjal po kotu dveh sten po sobi. Potem pridem do stropa. Na spodnji strani Giljotine je meter široka streha. Potrkam. Votlo zadoni. »Zagozda se maje,« sporočim na stojišče. »Vsaj molči!« je odgovor.
Pol kraljestva bi dal, da bi mi ne bilo treba pod Giljotino zabijati klinov. Pa ne morem drugače. Posebej za Giljotino sem bil pripravil mehke aluminijaste kline, ki dobro drže, pa ne raznesejo razpoke. Takšen klin zataknem v špranjo in zamahnem s kladivom. Tako je, kot bi zabijal krsto. Giljotina se ne premakne. Vpnem vrv. Na vrvi se nagnem daleč nazaj v zrak in dosežem bolj zdravo steno. Srečen sem.
Meter više opazim, da je Giljotina počena okrog in okrog. Samo zato, ker je Sfinga tako previsna, da je ne doseže niti kaplja dežja in tako pozimi v steni ni ledu, Giljotina še ni zgrmela v dolino.
Z zagozdami in velikimi kovaškimi klini plezam naprej. Ko se izteče zadnji centimeter štiridesetmetrske vrvi, dosežem majhen stolpič. Z daljnogledom se je zdel tako neznaten, sedaj pa se izkaže, da je za pol mize.
Pozno popoldne smo vsi trije na stolpiču. Nad nami je ogromna streha, ki ji še nisem videl enake. Sfingin nos. Pod njim bomo prenočili.
Vso noč smo na pol viseli, na pol sedeli na vrveh, in zjutraj smo odreveneli. Najraje bi nazaj, tako grozljiva se zdi velikanska streha. Vseeno začnem. Tonetu zlezem na rame in zabijem prvi klin. Petnajst metrov previsa me loči od strehe. Obešam se na komaj dva centimetra dolge kline, ki so ostri kot nož. Potem tudi zanje ni več raz pok. »Moral bom zavrtati,« povem. Žal mi je. Pa ne morem drugače. Pripravim dieto. Čez pol ure je osem milimetrska luknjica globoka centimeter in pol in lahko zabijem klin svedrovec. Dobro drži. Sedaj lahko spet tvegam na majavih klinih.
Takole vidiš Sfingo iz Vrat (slika zgoraj). Narisana je smer čez Sfingin obraz. Potem ko preplezaš prečnice (1), se začno največje težave. (Za primerjavo velikosti je narisan ljubljanski nebotičnik.) Pot zapira ogromna streha (2), ki jo takole vidiš, ko si sredi najtežjega dela stene. Kvadrat na zgornji sliki kaže, kateri del Sfinge je na spodnji fotografiji, ki je posneta pri točki 1.
Potem s čelado udarim v strop. Pod streho sem. Edina pot vodi čez šest metrov širok strop. Tako je, kot bi moral premagati strop velike sobe, da bi potem lahko skozi okno zlezel na fasado.
Kot vsi velikani ima tudi Sfingina streha slabost. Počena je. In že prvi, pol sežnja dolgi kovaški klin zagrabi z vso močjo. Vanj obesim gugalnico in lestvice. Obvisim v zraku. Potem zabijem v strop še en klin in se enega in še …
Svet se je postavil na glavo.
Tretja vrv, ki me veže z bivakom, visi v velikem loku. Tudi jaz visim nad Jugovo grapo. Do snega je 900 metrov samega zraka. Raje preveč ne gledam v globino.
Ob dveh popoldne, sedem ur, kar sem zapustil prenočišče, sem na robu strehe. Samo za trenutek lahko počijem. Potem je spet previs in nikjer poličke, da bi na njej prespali še eno noč. Obupan sem in do kraja izčrpan.
Po tretji vrvi potegnem gor limonado in vso zalogo klinov in zagozd. Tukaj ne moremo prespati jima zakričim na bivak.
Saj ne moreš nazaj, obvisel bos v zraku, odgovarjata.
Po vrvi se res ne morem spustiti do tovarišev. Ves strop moram preplezati tudi nazaj. Ob šestih sem pri Tonetu in Nadji. Čez Giljotino se potem po osemdesetmetrskih vrveh spustimo v globino. Potem še en spust in z mrakom smo na polici. Prespimo. Tretjega dne se vrnemo v lažjo steno.
Že naslednjo nedeljo smo spet pod Sfingo. Dežuje. Strah me je in sem vesel dežja. Sfinga je po stala zgodba, ki se pri kozarčku pripoveduje v zimskih po planinskih kočah.
večerih.
Tri leta je bil Sfingin obraz brez snubcev. Pravljice o nepremagljivosti je teže premagati, kot zabijati kline.
Minuli petek sva bila s Petrom Ščetininom že zgodaj popoldne v Aljaževem domu v Vratih. Veliko odličnih alpinistov sem že srečal, pa ne poznam nikogar. ki bi tako dobro plezal kot Peter.
Sfingi se leta ne poznajo. Midva pa jih imava po trideset. In ko sem bil zadnjič v Sfingi, sem takim, kot sva midva sedaj, rekel »fotri«. Saj sva res. Petrova hčerka je stara tri leta, moja pa bo kmalu dve.
O tem v Vratih raje ne premišljujeva. Nočeva izdati, da greva v Sfingo. Bo še kdo rekel: »družinska očeta, pa jo snubita«. Oblečena sva po mestno, v avtomobilu pa imava tri nahrbtnike opreme. Tudi najlonsko ležalno vrečo sem si izposodil in obetam si, da bova v njej prenočevala kot netopirja. Ob sedmih greva spat. Pa je ponoči v koči veselica in s spanjem ni kaj prida.
Ob dveh po polnoči sva nared. Zadnji veseljaki še ne spe. Greva.
Nahrbtnika sta težka. Pri potoku pod steno natočiva vode. Letos je že četrtič, da greva s Petrom v zelo težko steno. Nazadnje sva preplezala znameniti Tržaški stolp v Dolomitih in upava, da sva dobro pripravljena. Drviva kot ponorela. V treh urah sva več kot tisoč nad kočo. Potem prečiva v Sfingo. Prvikrat je, da me ni strah obraza, ki se boči nad nama. Žrebava, kdo bo začel prvi zares težki raztežaj. Vzame kamen v pest. Udari. Prvi si na vrsti, se zareži.
Dosežem stojišče pod Giljotino. Sedaj gre Peter naprej. »Pazi na Giljotino« le rečem, ko se potegne na prvi klin. Vse je zabito od minulih poskusov. Sedaj ko sem drugi v navezi, šele prav vidim, kako zelo visi Sfinga čez navpičnico. Bela »vlačilna« vrv visi daleč v zrak, ko se Peter potegne čez prvo streho. Čez pol ure sva oba na nekdanjem bivaku.
V strehi velikanki še visijo lestvice. Niso preperele. Danes potrebujem samo moči. Vso voljo sem dal strehi pred petimi leti in vsi klini so še zabiti. Z gugalnico se prepenjam čez strop. Dosežem rob strehe. Vržem kamen. Štiristo metrov leti po zraku. Dosežem varovališče. Vrvi se zamešajo in sedaj bo Petru, še teže.
Po prečnicah, ki so lahke v primeri z gornjim delom Sfinge, doseževa največje težave. V nahrbtnikih e skoro samo železo in voda, Peter prihaja na stojišče.
Potegnil bom nahrbtnike zakričim. »Prav, Prav, samo pazi.« Pritegnem vlačilno vrv. Vrv in nahrbtnik sta kot štirideset metrov dolgo nihalo. Ko spusti nahrbtnik, zaniha petnajst metrov iz stene.
Po prečnicah, ki so lahke v primeri z gornjim delom Sfinge, doseževa največje težave. V nahrbtnikih je skoro samo železo in voda, Peter prihaja na stojišče.
Ob pol dveh popoldne že oba visiva na klinih nad streho. V stropu ni več vrvi in tako nazaj ni poti. Opletava nad globino, pa se nama zdi, da je to najin dom. S klinom in kladivom odprem konzervo borovnic. Z eno roko se mora Peter držati za klin, da ne zaniha ven iz stene, z levico si stresa borovnice v usta.
Potem gre naprej. Prvi previs je zelo težak. Potem slišim, kako zabija kline. Čez uro zakriči: »Strmina je popustila, tukaj lahko vsaj spet plezam!« Vrvi mi hitreje tečejo skozi dlani.
Čez poldrugo uro sva spet skupaj. Naprej navzgor bi zmogla le, če bi vrtala. Vem, da morava na desno. Toda kako? Bela skala je gladka in previsna. Nočem vrtati. Debelo uro traja, da spravim v steno spodoben klin. Ko se potegnem čez previs, vidim, da mi Sfinga ponuja roko. Kot bi z nožem zarezal, tako tenka je špranja, ki vodi na desno. Najmanjši klini komaj prijemajo. Zelo naporno je in zelo tvegano. Za nagrado pa polica, kjer prvikrat lahko sedem.
Petru predlagam, da bi tukaj prenočila. Šest popoldne je in do vrha je še petdeset metrov previsne peči. Zapodi se vanjo. Čez dvajset metrov obstane pod velikim krušljivim previsom. Spet pravim, da bi raje počakala. Noče.
Še danes ne vem, kako mu je uspelo tam čez. Za drugega je bilo seveda veliko laže. V mraku sva pet metrov pod robom stene. Konec. Na vrhu smo Peter, nahrbtnik in jaz. Da mi roko. »Teže je bilo kot v Tržaškem stolpu,« pravi.
Sedaj lahko govorim v številkah. Pravljice o nepremagljivosti ni več. Šest raztežajev Sfinginega obraza gotovo zasluži najtežjo oceno težavnosti.
Ob polnoči sva v koči v Vratih. Ali sva res našla Zlatorogov rog? Dokler bo v ljudeh se gorela želja po pustolovščini, si bodo znali poiskati nove sfinge.
ANTE MAHKOTA
Tedenska tribuna, 20. junij 1966 – dLib.si
