Tine Orel
GROTTE DE LA MER DE GLACE izkopljejo vsako leto trije chamoniški vodniki v obliki sobe in jo tudi opremijo. Ko se je lani v Chamonixu mudil generalni sekretar OZN U Tant, je obiskal tudi razgledišče Montenvers in umetno ledeno zavetišče. Ker je ura tam zaostajala, jo je naravnal po svoji ročni in dejal: »Naj gre kakor v OZN.«
CONSTANT CACHIN, letoviški direktor Zermatta, se pri lanskih jubilejnih prireditvah ni rinil v ospredje, čeprav je bilo od njegovega dela mnogo odvisno. Kaj je bilo treba preskrbeti samo slavnostno iluminacijo Matterhorna v noči od 13. na 14. julij! Osem ton radio televizijske aparature so spravili v hotel Belvedere v vznožju Matterhorna. 150 milijonov gledalcev je v Evroviziji gledalo spominski vzpon po grebenu Hörnli. V istem času sta preplezala severno steno Matterhorna Yvette in Michel Vaucher ter Othmar Kronig iz Zermatta; 14. julija sta za televizijo plezala še Hitti v. Almen in Michel Darbellay, sami Švicarji, za nagrado 1500 šv. fr., kar je spričo slabega vremena malo. Slišala se je opomba, da bi Evrovizija lahko poskrbela za »evropsko« navezo, vendar to ni motilo slavnosti, ki so jih po Cachinovi besedi pripravljali dve leti.
MT. SUKARNO (4750 m) se je prej imenoval Mt. Wilhelmina po holandski kraljici. Angleži poročajo, da se je na vrh te gore povzpela mešana japonsko-indonezijska naveza, pri čemer se je izkazalo, da Indonezijci niso kos Japoncem. Gora je del gorovja z lepo zvenečim imenom Djajavidjaja.
GEOLOŠKO EKSPEDICIJO je leta 1963 poslal v Himalajo, v Kali Gandaki in Annapurno francoski državni center za znanstveno raziskovanje. Ekspedicija je odšla pod patronatom FFM in CAF, obeh francoskih planinskih organizacij.
Enega od himalajskih geologov smo v teh zapiskih že srečali, ime mu je Pierre Bordet iz Pariza. Ostali trije so bili R. Mouter iz Lyona, M. Remy iz Montpelliera in D. Krummenacher iz Ženeve. O ekspediciji poroča P. Bordet in odgovarja najprej na vprašanje, zakaj je Himalaja za geologe še posebej zanimiva. Geolog skuša ugotoviti zgodovino zemlje, izhaja pri tem iz današnjih dni in bi rad prišel čim dalj v preteklost, več milijard let. Gore so nekaka anomalija in na licu zemlje zaradi svojega reliefa in zaradi tega, ker so produkt še ne končanih procesov tako po prostoru kot po času, produkt »orogenične krize« v razvoju našega globusa. Dolina Kali Gandaki je še prav posebej mikavna za geologe, saj je zaradi fosilov, ki so tam, lažje raziskovati, kako so nastajale in se oblikovale gore in seveda še marsikaj … Bordet zaključuje svoje poročilo takole: »Nikar preveč ne poudarjajmo svojih zmožnosti … Mnogo stvari še ne vemo, pogumno priznajmo.«
GPHM pomeni skupino pirenejskih plezalcev, ki so člani Groupe de Haute Montagne (Groupe Pyrenei-ste de HM). Skupina obstoji že 30 let, prav toliko kolikor AO Ljubljana-matica. Za 30-letnico so izdali almanah, v katerem so opozorili na svoje plezalsko delovanje. Njihov predsednik, znani Jean Ravier, je za uvod almanaha »Altitude« napisal takole: »… naj bi bili najboljši alpinisti tudi najboljši ljudje.«
SREČANJA POD OKRILJEM UIAA so pomembna za mednarodno povezovanje planinskih organizacij in njihovih članov. V letu 1965 so se v začetku julija sestali vodje mladinskih planinskih organizacij na Poljskem. Prišli so iz Avstrije, Belgije, Bolgarije, Grčije, Italije, Švice, Jugoslavije in CSSR. Klub Wysokogorski je srečanje organiziral v tatranskem narodnem parku blizu češke meje v koči Murowaniec na Hali Gasienicowi, znanem smučarskem torišču. Na dnevnem redu so bili tudi vzponi na Granaty, Svinico in Koscielec. Vodili so najboljši poljski plezalci. Ti so poskrbeli tudi za predavanja, za diapozitive, predvsem pa za prisrčno vzdušje, s katerim so goste naravnost očarali. Konec julija pa so se zbrali mladi alpinisti na Kreti, kjer jim je izkazal gostoljubje CAH, Club alpin hellenique, organizacija pa je bila v rokah mladinske komisije UIAA. Program je poudaril kulturno vsebino alpinizma. Otok Kreta je bil imenitno okolje za izvršitev takega programa, saj je polno spomenikov najstarejše evropske kulture še iz časov 6000 let pred n. š. Sestalo se je 28 alpinistov iz Nemčije, Avstrije, Poljske, Švedske in Švice. V osmih dneh so si ogledali Kreto. Obiskali so visoko planoto Omalos. Bili so na vrhu Ghigilos (2100 m) na praznik grških alpinistov, ki ga slave na dan preroka Elije. Na vrhu se je zbralo 200 grških alpinistov. Ogledali so si kanjon Samaria, 25 km dolg, nekak Grand Canyon Evrope, dalje samostan Arkadi, znan po borbi proti Turkom, arheološki najdišči Fajstos in Knossos, muzej Iraklion in končno goro Ida (2456), na katero so šli ponoči, da bi doživeli sončni vzhod na vrhu. Julija je tu še sem in tja kaka zaplata snega. Gora Ida je v grški mitologij rojstni kraj boga Zevsa. Cerkvica na vrhu stoji baje na mestu nekdanjega Zevsovega svetišča, oboje pa dokazuje, da so že antični Grki stikali po visokih vrhovih svojih otokov.
Ob koncu srečanja se je CAH zahvalil Bolgar Vaško Stojčev. Jugoslavija se sodeč po poročilih v Begkameradu ni udeležila nobenega od teh sestankov. Poročilo v »Alpinismusu« pa o naši udeležbi na Poljskem poroča, vendar ne pohvalno.
LEDENIKI od blizu niso nič kaj lepi, iz primerne daljave pa pomenijo bistven okras gorskemu svetu, hoja po njih pa pomeni preizkušnjo in doživetje. Važni pa so za gospodarstvo, saj dajejo vodo, surovino za hidrocentrale. Ledeniki se gibljejo, žive. Zato pride do katastrof, med katerimi je ena v letu 1965 v svetu še posebej odmevala. Allalinski ledenik je sicer znan kot nemiren, znan pa tudi po tem, da je raziskan in pod stalnim nadzorstvom. Zanimivo je, da je bila lokacija jezu in centrale dobro izbrana, saj je ledeniški prodor ni dosegel. Ali so strokovnjaki enako skrbno izbrali tudi lokacijo za delavske barake graditeljev? No, komisijo, ki to raziskuje, bo na to že nekako odgovorila.
Ledeniki se »hranijo« iz visokih snežišč, ki sploh ne skopne, ker se vedno znova obnavljajo, saj leže v višinah, kjer ni drugih padavin kot sneg. Na površini seveda pride do kopnenja, pa tudi v notranjosti
pritisk snežne teže vpliva na spremembe. Snežna gmota se spreminja v zrnat sneg, ki se seseda in prehaja v led. (V Avstriji je ledeniške površine 3600 km2, na Islandiji, ki je približno tako velika kot Avstrija, pa 13 500 km2. Znano je, da je v Zapadnih Alpah več ledu kot v Vzhodnih.) Glaciologija je marsikakšno katastrofo, ki jo lahko povzroči ledenik, v zadnjih desetletjih že preprečila, omogočila pa je tudi izkoriščanje ledenikov. Ni torej čudno, če glaciologi opazujejo med drugim, kako ledeniki usihajo, kako se gibljejo. V Avstriji, na priliko, se premaknejo ledeniki za 10 do 20 m na leto. To ni težko kontrolirati. Če bi grozila katastrofa, lahko pravočasno pomaga dinamit, seveda ne vselej, saj je znano, da tudi obstreljevanje plazovitih pobočij ni vselej uspešno. V Avstriji bodo v prihodnji ledeniški dekadi posvetili še več pozornosti ledenikom, saj 35 % vode za njihova akumulacijska jezera prihaja iz ledeniške mase. Ne smemo pa misliti, da je usihanje ledenikov za HE slabo. Nasprotno! Če ima ledenik »pozitivno« bilanco, pomeni to za HE negativno postavko. Avstrijsko glaciologijo podpirajo privatne firme (Sonnblick-Verein, Tauernkraftwerk-AG idr.). Avstrijci se ponašajo s tem, da v gradnji dolinskih zapor v svetu komaj kdo kaj več pomeni kot oni.
TRENTO, mesto tridentinskega kongresa v 16. stoletju, je danes pomemben center italijanskega alpinizma, predvsem pa, s svojim letnim filmskim festivalom, ki bo v letu 1966 že petnajsti po vrsti, center planinske filmske propagande in vzgoje. Sloves pa ima tudi po znanih alpinistih, ki žive in delajo v mestu in v bližnji soseščini. Med temi so: Bruno Detassis, nekak sodobni Preuss, mojster prostega plezanja, oskrbnik koče Brentei; Gino Pisoni, star 52 let, s 50 prvenstvenimi vzponi, specialist za poči; Mario Stenico, ki po 30 letih plezanja še vedno ni med starim železom: Armando Aste iz Rovereta, 35 let star, ima za seboj 100 hudih bivakov v prvenstvenih vzponih in je leta 1962 vodil prvo italijansko navezo v Eigerju, vzpon pa je trajal ves teden; Cesare Maestri živi v prelepem turističnem raju Madonna di Campiglio in je nedvomno največji samohodec dandanašnjih dni. Njegov vzpon na Cerro Torre je pokojni Lionel Terray imenoval eno najtežjih storitev v zgodovini alpinizma; končno živi v Trentu mladi Heinz Steinkotter, ki se je sem priženil in pleza tudi z ženo Vitty Flasmon. Med drugim je za poročno potovanje z njo preplezal pozimi Tissijev raz v prvem stolpu Sella (V—VI).
VESTON je danes že splošno znan rekvizit. Čeprav drag (100 do 150 DM) bo postal kmalu splošna želja tudi pri nas za vse, ki pogosto odhajajo v gore kot smučarji ali alpinisti. Za veston ni vseeno, kakšno blago je zunaj, kakšna polnitev je znotraj. Izkušnje francoskih in nemških producentov govore za specialni nylon, ki drži puh, prepušča pa zrak. Nekateri priporočajo perlon s popelinasto podlogo. Najboljši puh je tisti, ki se napuha živim živalim, sivim račkam. Količina — 600 do 900 g. Vestoni grejejo tudi, če so mokri, koristno pa zanje to ni. Polnitev iz umetnih vlaken je dobra kvečjemu za smučanje, za težje ekspedicije in ture pa ne. Umetna vlakna bi dala enako toploto, če bi njihova teža znašala toliko kot pri naravnem puhu. v tem pfimeru pa bi bil veston preobalten in zato skoro neuporaben. — Poleg vestona so na svetovnem trgu že tudi puhaste hlače, puhasti čevlji in puhaste vreče za noge. Vse to seveda še ne odtehta dobre kondicije in izkušenosti, ki je potrebna za to, da je hoja v gore varna. Je pa taka moderna oprema seveda velik napredek. Kdor je kdaj predrgetal noč v navadni vetrovki, bo to rad priznal, posebno če je bil sosed tako srečen, da ga je grela moderna puhasta »bunda«.
CIMA TOSA ima popularno severovzhodno steno, vso prepleteno s slavnimi smermi, ki seveda služijo tudi tehnični propagandi slovite skupine Brenta, ki ima nepozaben profil z obeh strani: s Paganelle ali s potov okoli Madonne di Campiglio. Zadnjo smer je poleti 1965 vpisal znani belgijski plezalec Claudio Barbier. Smer teče ves čas po kopni skali, desno od Detassisove iz leta 1933. Sicer je visoka 800 m, Barbier jo je ocenil s IV, 1 klin, za današnje čase torej nekaj klasičnega. Z Barbierom je plezal Bourgeois, ki ga štejejo za Barbierovega naslednika. Bourgeois je v 4 urah in 20 minutah preplezal Cassinovo smer v Zapadni Cini.
SUPERDIRETTISSIMA V PAGANELLI je pravzaprav reklamna smer, a zato nič manj težavna. Jugovzhodni prepadni odlomi Paganelle pod kočo, ki je imenovana po Cesaru Batistiju, znani tisočem obiskovalcem Paganelle, seveda iz varne kabine, so izzvali tudi trentske alpiniste, dva Lossa in Tabarellija. 22 ur so plezali 400 m visoko drnasto steno, polno previsov in streh. Pravijo, da je težja od severne stene Zapadne Cine, težja od smeri Concordia v Cima d’Ambiez. Južni steber Paganelle, Spaloti di Fai, pa sta konec oktobra 1965 preplezala Heinz Steinkotter in Camillo Pisoni v 5 urah in pol ter ga ocenila s VI, večji del prosto plezanje.
MATTERHORN je na karti Filiberta di Pingon v letu 1581 zapisan kot »Certinus maximus mons«. Josias Simler ga je leta 1644 imenoval Möns Silvius. Monte »Servino« stoji na karti iz leta 1860. Whymperjev vzpon na ta vrh, katastrofa in njene posledice so uredile tudi vprašanje imena te najlepše gore na svetu. Ponovimo še nekatere zgodovinske podatke o sodni preiskavi o Whymperju. Gradivo je ohranjeno v Vispu, nedaleč od Zermatta, kjer je bilo okrajno sodišče. Tamkajšnji sodnik J. A. Clemenz je preiskavo vodil v hotelu »Mont Cervin« v Zermattu in zastavil Whymperju 17 vprašanj, Petru Taugwalder ju pa 31. Zaslišana sta bila tudi Andermatten in Lochmatter, ki sta sodelovala pri prenosu ponesrečencev. Rezultat zaslišanja je bil naslednji: 1. O zločinu ne more biti govora. 2. Hadow je zakrivil nesrečo. 3. Zato je vsako nadaljnje preiskovanje odveč. Whymper se je po preiskavi 21. julija 1865 odpeljal v Interlaken in tam v angleščini opisal vse dogodke od 12. do 18. julija. (Original tega zapisa hrani danes bernska sekcija CAS), poskrbel za nemški in francoski prevod in za objavo v »Journal de Genève«, da bi švicarska publika prišla do resnice. Ko se je Whymper vrnil v London, je kopijo svojega poročila poslal »Ti-mesu«, v »Alpine Jounalu« pa je izšlo istega leta v 2. zvezku na str. 148. Sicer pa je o tej stvari pisal še leta 1871 v knjigi »Scram-bles amongs the Alps 1860—1869, including the Ascent of the Matterhorn, London 1871, dalje v knjigi: The Ascent of the Matterhorn, London 1880. In še v knjigi »A Guide to the Valley of Zermatt and the Matterhorn,« London 1897. Švicarja Dübi in znani Paul Montandon sta vse gradivo leta 1929 ponovno pregledala in zapisala, da je nesreča vplivala na izboljšanje vrvne tehnike. Ta je zaradi tega bolj napredovala kakor pa zaradi izkušenj iz sto pomembnih vzponov, ki so se srečno iztekli.
SPITZBERGI so s planetarnega stališča važni tudi zaradi tega, ker domnevajo amerikanski in ruski iskalci nafte, da je te dragocene surovine tam okoli precej. Herta Grondal, ki se je udeležila ene od nemških ekspedicij na Spitzberge, je v avgustovi številki »Der Bergsteiger« opisala to otočje tako, da ob njenem članku človek lahko spozna njihovo geografsko podobo, prebivalstvo, zgodovino, snežne, ledne in vodne razmere, floro, favno in še to in ono. Zanimiv je njen opis ledenikov in njihovega gibanja ter zgodovina dosedanjih ekspedicij, izčrpna je tudi v opisovanju favne. Njen opis spremljajo dovršene slike področja, ki ga je obiskala tudi naša ekspedicija.
2330 PLAZNIC ogroža naseljena mesta na Tirolskem. Dve tretjini teh plazovitih terenov ima svoj začetek v višinah, kjer je pred 200 leti še rastel gozd. Če bi posadili 50 000 ha gozda, bi se nevarnost plazov zmanjšala. Eno desetino tega so že pogozdili, imajo pa načrte, da bodo zavarovali z gozdom vsa področja. Kako bodo te načrte vključili v EGS načrte, je še vprašanje. Avstrijski gozdarji nočejo preiti na šibki les, ki ga pospešujejo načrti EGS in FAO pri OZN, češ da je moč avstrijskega lesnega gospodarstva v gozdnih lesnih specialitetah.
STRELA je udarila v mednarodno navezo, ki je lani splezala novo smer v severni steni Civette, seveda direttissimo. Trije asi Roberto Sorgato, Ignazio Piussi in Pierre Mazeaud so sestopili s sedla Punta Civetta in koto 3000. Morali so poklicati reševalce, ranilo jih je kamenje, ki ga je sprožila strela. Pierre Mazeaud je bil v steni eno uro v omedlevici.
GLOCKNERSKA CESTA je 3. avgusta 1965 slavila svojo 30-letnico. Celovška sekcija Du ÖAV je sicer že pred to cesto zgradila skromnejšo vozno pot iz Heiligenbluta do Glocknerhausa nasproti jeziku ledenika Pasterze. Bila je ozka, slabo zavarovana in za avtomobilski promet neprimerna dovozna cesta. Po prvi svetovni vojni se je hitro pokazalo, da taka cesta ne zadošča več. To je bilo za Avstrijo toliko bolj potrebno, ker je izgubila nekdanje cesarske cestne zveze. Pri tem sto se spomnili na nekdanjo rimsko cesto, ki je vezala Bruck v Salzachtalu in Heiligenblut na Koroškem. Rimljani so na Visokih Turah pridobivali zlato. Na Hochtoru so arheologi našli zlat kip — Herkulov. Tudi v srednjem veku so ta prehod poznali, ko so iz Pinzgaua preko Hochtora hodili na božjo pot v Heiligenblut in čestokrat v snežnem viharju za zmerom ostali na poti. Po letu 1920 je pritisnila brezposelnost in je do marsikake velike gradnje prišlo prav zaradi nje. Moderno cesto je predlagal ing. Franc Wallack, ki je cesto trasiral in naredil zanjo načrt. Med prvo svetovno vojno je bil v planinskem polku (udeležil se je tudi »obrambnih bojev«, poudarjajo avstrijski viri za Koroško) bil je planinec in smučar, izredno delaven in vztrajen človek. 56 km dolgo cesto je skoraj brez pomoči drugih sam planiral. Pri tem je sedlo 2575 m visokega Hochtora prestopil 230-krat, v horizontali prepešačil vsaj 10 000 km in 42-krat dosegel višino Everesta. Cesto so gx-adili od leta 1930 do leta 1935. Cesta je dolga 57,6 km, od Brucka do Heiligenbluta 47,8 km.
Pred graditeljem je stal največji problem, kako tako veliko tehnično delo harmonično vgraditi v pokrajino. Wallaek je to vzorno izvršil. Levo in desno od ceste je 100 m urejenih po načelu varstva porode.
GROHAG (Grossglockner — Hochalpenstrasse AG) je uredila alpske vrtove, ki služijo za vzgojo in aklimatizacijo rastlin in dreves, potrebnih za ta stometrski pas. Eno tretjino jih vsako leto posade, dve tretjini pa puste, da jim seme dozori. Ti vrtovi so dali doslej že na tisoče dreves, ki krase predvsem ovinke in druga primerna mesta ob cesti, predvsem pa služijo za sidrišča plazovom.
NEMŠKIM PLEZALCEM sto bila vrata v GHM (Groupe de Haute Montagne) po vojni vse do zadnjega v glavnem zaprta. Leta 1964 so sprejeli enega samega Nemca Pita Schuberta, ki se je pridružil Schliesslerju in Hiebelerju. Leta 1965 pa je GHM, sodeč po sprejemu, do Nemcev zavzel znosnejše stališče, saj je naklonil to čast kar osmim Nemcem. Poročali smo že, da se v letu 1965 niso ozrli po Poljakih in Čehih, medtem ko je vstop dosegla Vaucherova žena Yvette poleg skromnega, a velikega samohodca iz Eigerja Michela Darbellaya. Za Yvette pravijo, da spada med najuspešnejše alpinistke na svetu. Pri svojih 30 letih se ponaša z Walkerjem in severno steno Matterhorna in s celo vrsto akrobatskih ekstremnih smeri, poleg tega pa je šarmantna žena študenta matematike Michela Vauchera, ki je že deset let prvo ime med švicarskimi plezalci.
NAJVIŠJA GOROVJA NA SVETU razporeja G. O. Dyhrenfurth, ki zdaj živi v Ringgenbergu v švici, po kulminacijskih točkah, ne po povprečni višini vrhov. Tako je nastala naslednja njegova kategorizacija velikih gorovij,
l. Himalaja, ki ima Everest (po novih meritvah 8848 m);
2. Karakorum, Baltoro s Ks ali Čogori (8610 m);
3. Kun-Lun-Šan, Arka-Tagh z Ulugh Mustaghom 7724 m (ni še gotovo, če je to res najvišji vrh Kun-Luna);
4. Pamir, Kašgar s Kungar Taghom (7719 m);
5. Hindukuš, Čitral s Tirič-Mirom (7706 metrov);
6. Transhimalaja, južni Tibet, Alung-Gangri s šakangša-mom (ca. 7660 m), ki ga je opisal Sven Hedin. Gurla Mandhata, ki jo Kitajci zdaj imenujejo Nyamonanil, ne spada v Transhimalajo, ampak k Himalaji (visoka 7728 m);
7. Čang-Tang in Thang-La na tibetanskem severu. Tu je pogorje Dupleix, ki ga je opisal P. G. Bonvalot. Blizu tu izvira Jangtse. Na nekaterih kartah je vpisana višina 8000 m, prav pa bo ca. 7600 m;
8. Thahsüeh-San v kitajski provinci Šečuan z Minyag-Gangkarom (7587 metrov). Ime je novo, vzeto po najnovejši kitajski karti;
9. Tien-Šan, vzhodni Kokšaal-Tau s Pik Pobeda (7439 m);
10. Čiših-Šan na Kitajskem v provinci Tsinghai z Amne Mačin (7160 m) pri gornjem Hoangho. Amne je legendarni devettisočak.
Vsa gorovja, ki segajo nad 7000 m, so torej v Aziji. Ta kontinent je torej res prava streha sveta.
717 GORSKIH VODNIKOV je registriranih v Švici. Sedež vodniških organizacij so po kantonih. Na posamezne odpade: Graubünden 135 vodnikov, Glarus 8, Obwalden 12, Uri 19, Tessin 3, Waadt 34, Bern 96, Wallis 210.
MT. BLANC je od 16. julija 1965 predrt z elegantnim predorom, ki so ga delali šest let. Odprla sta ga predsednik Francije Charles de Gaulle in predsednik Italije Giuseppe Saragat. V višini 1274 m veže francoski Chamonix in italijanski Courmayeur in je dolg 11,4 km. Natančni stroški niso znani, cenijo jih pa na 300 milijonov novih frankov, čeprav so se načrti glasili na 100 do 140 milijonov frankov. Prehod preko Alp je bil problem že za Rimljane. Ženevski prirodoslovec Horace Bénédict de Saussure, ki je bil leta 1787 tretji na vrhu Mt. Blanca, je prvi razmišljal o predoru pod najvišjim vrhom Evrope, ki ima najožjo vznožno širino. Napoleon je povezal s cestami Mt. Cenis in Simplon, nato so sledile ceste čez St. Gothard, Brenner itd. Montblanški predor je nedvomno krona vse dosedanje tehnike. Predor ima dve cestišči s po 3,50 m širine, s hodnikoma 0,75 m visok je 4,50 do 4,80 m. Na uro gre lahko skozi predor 400 do 600 vozil. Ventilacijo ženejo motorji, ki črpajo v predor čist zrak, izsesavajo pa izpušne pline. Turistični strokovnjaki pogrešajo primerne dovozne ceste na obeh straneh. Taksa znaša za motor 6,50 fr., za osebni avto pa 16 do 40 fr.
HAŠIMOTO IN GTANI sta japonska plezalca, ki sta lani plezala v Alpah. Za trening sta pred vstopom v Eiger plezala severno steno Watzmana, znano Kederbacherjevo smer, zelo plezano trojko. Vzpon v Eiger ju pa se zanje ni končal srečno.
19 KOČ NA ITALIJANSKO-AVSTRIJSKI MEJI je poleti 1965 zasegla italijanska država in jih zaprla, med drugim tudi znano kočo Similaun (3019 m), idealno izhodišče za Otztalske Alpe. Zaplembo so utemeljevali z aktivnostjo »dinamitardov«. CAI in OAV do tega ukrepa nista zavzela stališča in tudi nista ničesar ukrenila.
100-LETNICO MODERNEGA CEPINA so lani praznovali v Avstriji oziroma na Tirolskem v Fulpmesu, majhnem kraju v dolini Stubai. Pred 100 leti so izdelali v tej vasi letno komaj dva ducata cepinov, danes jih izdelajo 20 000 na leto. Ustanovitev OAV in vodniške organizacije je terjala vedno boljše rekvizite. Kovači v Fulpmesu so bili mnogi tudi vodniki, delo jih je učilo in tako je v nekaj desetletji prišlo do moderne oblike cepina. Ni ga lahko narediti. Potrebno je 130 delovnih faz in 25 faz ga je treba obdelovati v ognju.
HELIKOPTER, že dobro desetletje pomemben jekleni ptič za polete nad gorami, je vedno bolj potreben za reševanje v gorah, prav tako pa tudi za razne prenose ljudi in materiala. 26. maja 1965 je sovjetski helikopter Mi-10 s 5175 kg priletel v višino 7134 m. Doslej so imeli rekord Amerikanci ca. 5000 kilogramov na 6477 m. Isti Mi-10 je potolkel tudi rekord za let v višini 2000 m s 25 tonami. Helikopter bi torej lahko služil za reševanje tudi v višinah 7000 m.
PIRIN je pogorje v Bolgariji, ki je pri nas znano bolj zaradi političnih težav kakor alpinističnih. Konec aprila 1965 so na Pirinu zborovali bolgarski alpinisti za 70-letnico bolgarske turistične zveze. V višini 2050 m je tam koča Vihren, v kateri se je zbralo 120 alpinistov iz 25 klubov. V čast 70-letnice so v zimskih razmerah preplezali 450 m visoko severno steno Vihren (2915 m) po trikotniški smeri (V). Plezala sta mojstra športa Enčo Petrov in Stanimir Karpusov.
GAKU-JIN se po japonsko pravi alpinistu. Na Japonskem izdajajo list s tem naslovom, poleg tega pa še 500 različnih alpinističnih publikacij vsako leto. Pisali smo že, kakšno pozornost posvečajo na Japonskem alpinizmu, ki mu priključujejo tudi smučanje, za Japonce pravi narodni šport. Vsak alpinist se ocenjuje tam po strogih kriterijih: po zimskih vzponih, po letnih smereh in po variantah teh smeri.
Japonska ima 26 vrhov z nad 3000 m višine v severnih in južnih Japonskih Alpah. Najvišja gora je Fuji (Fudži), s svojimi 3776 m simbol države, znan po vsem svetu. Ime Japonske Alpe je dal William Gawland, angleški inženir leta 1878, utrdil pa ga je Walter Weston, ki je leta 1905 ustanovil japonski alpski klub. V deželi so odkrili 70 ostankov ledenikov, sicer pa ne poznajo ledenikov niti ne snežne ločnice. Do 2500 m raste drevje, do 3000 m ruševje. Vsi tritisočaki so od decembra do maja zasneženi.
1230 REŠEVALNIH POLETOV je v letu 1964 zabeležila švicarska letalsko reševalna služba (SRFW) in 438 letalskih ur. Pri tem je nudila pomoč 188 ponesrečencem in prenesla 64 smrtno ponesrečenih. Med ponesrečenci je bilo 83 inozemcev. Reševalna služba je leta 1964 izgubila en helikopter, izguba je bila krita z zavarovalnino. Prizadeta je bila tudi z omejitvijo števila pristajališč, ki je bilo s posebnim zakonom določeno na 42. Piloti se tudi pritožujejo, da jih je novi zakon, ki je močno upošteval načela varstva narave, precej prizadel, ker ne morejo imeti dovolj treninga nad visokimi gorami: »Če bomo trenirali samo nad srednje visokim gričevjem, bomo nad visokogorjem nekako taki kakor alpinist, ki bo treniral za severno steno Matterhorna na nedolžnem gričku . . .« V tem smislu je SFRW na svoji generalni skupščini predlagala resolucijo, ki pa so jo na nasvet predsednika CASA. Egglerja umaknili.
60 MILIJONOV NOČITEV je v turističnem prometu v letu 1964 zabeležila Avstrija. Zabeležimo to zato, ker je orjaški razvoj turistične industrije v Avstriji zgrajen na alpskih prirodnih osnovah. Te omogočajo dvojno sezono in s tem večajo rentabilnost vseh turističnih investicij. To je vsekakor poučno za našo domovino, ki pri svojih turističnih načrtih in obstoječem turističnem gospodarstvu prav malo ali pa nič ne računa s planinskim turizmom.
PUNTA DI CAMPIGLIO je špik v eni najlepših dolomitskih skupin, v Brenti. 400 m je visok, severna stena je za 50 m previsna. Preplezala sta jo — kdo drug če ne Cesare Maestri in Claudio Baldessari v štirih dneh. Tretjo noč sta prespala v visečih mrežah (kot netopirja), četrto noč pa pod previsno izstopno streho. Maestri je izjavil, da je ta smer polna težkega prostega plezanja.
SEVEROVZHODNA STENA PIZ BADILA ima znano Cassinovo smer (VI). Doslej so jo kot samohodci preplezali štirje: Hermann Buhl, Günther Notdurft, René Simek in nazadnje Italijan Aldo Anghileri, ki je rabil komaj 5 in pol ure. Anghileri je član »pajkov« (ragni) iz Lecca. 20. 21. febr. je isti z Negrijem in Ferrarijem preplezal kot prvi pozimi severni raz Piz Baidle.
POINTE LACHENAL je 3622 m visoki vrh severovzhodno od Mt. Blanc de Tacul. Ime je dobil leta 1959, ko so ga preplezali André Contamine in chamoniški vodniki v spomin Louisa Lachenala, ki je leta 1955 padel na Mer de Glace v razpoko in se ubil. 13. in 14. marca 1965 je smer doživela prvo zimsko ponovitev. Mesec dni poprej so prvič pozimi preplezali v Mt. Blancu Brenvi smer Poire (hruškino smer) Attilio in Alassio Ollier ter Franco Salluard. Vsi trije plezalci iz Courmaryeura so bivakirali pri vstopu v le Poire pri — 30″ C. Komaj so ušli dvema plazovoma, nato pa je šlo vse po sreči do vrha. Nazaj grede so morali še enkrat bivakirati na Grands Mulets.
»Hruška« spada med najbolj trde orehe v Mt. Blancu. Prvi so jo leta 1933 preplezali T. Graham Brown in vodnika Graven in Aufdenbletten.
BONINGTON je angleški plezalec, ki ga že nekaj let omenjamo med najvidnejšimi otoškimi plezalci. O angleških plezalcih in o njihovem alpinizmu je napisal zanimiv članek: »Angleški šotor v Chamonixu takoj spoznaš po umazani zmešnjavi, ki vlada okoli njega, in ga je lahko ločiti od pisanih francoskih ali belgijskih, kaj šele od čistih, urejenih avstrijskih. Pa tudi v koči boš Angleže lahko spoznal. Manjka jim stil v obleki in v vsej pojavi. Značilno za Angleže je, da pridejo v Alpe z majhnimi izkušnjami iz svojih plezalnih vrtcev, pač pa s precejšnjim znanjem prostega plezanja, ker Angleži ne čislajo umetelnih sredstev in jih uporabljajo le v skrajnem primeru. Okoli leta 1950 pa sta začela novo kot Joe Brown in Don Whillans, dva mlada inštalaterska vajenca iz Manchestra. Plezala sta namreč nekaj smeri, ki so jih drugi mogli ponoviti šele nekaj let zatem. Do leta 1901 je bilo le malo Angležev, ki bi se lahko lotevali težjih smeri. Brown in Whillans sta bila s svojo ponovitvijo zapadne stene Druja leta 1954 in s prvenstvenim vzponom zapadne stene Aiguille de Blattière, ki je veljala takrat za najtežjo smer v Alpah, daleč spredaj, osamljena. V sezoni leta 1961 so prišli v Alpe Angleži, ki so doma ponovili najtežje smeri Browna in Whillansa, zdaj pa so hoteli po njuni sledi še v Alpah. Veliko jih je odšlo v Dolomite. Mt. Blanc in Piz Badile, največ pa se jih je gnetlo pod Cinami. Ponovili so vse smeri v severnih stenah Velike in Zapadne Cine, Nunn in Gardon pa sta odprla »plezanje na uro«, saj sta v 4 in pol urah preplezala Cassinovo smer v Zapadni Cini, s čimer sta dokazala, da je angleška tehnika hitra in omogoča nagel vzpon.
Don Whillans in Bonington sta leta 1961 že prežala na Eiger, z njima je bil Poljak Jan Dlugosz. V Chamonixu ju je srečal Clough, ki je prišel iz Dolomitov z velikimi uspehi in izkušnjami. Vstopil je v centralni steber Freney, kjer so malo prej štirje alpinisti izgubili življenje. Angleži so ta steber Freney zmogli v treh dnevih, imeli pa so večjo srečo z vremenom kakor Bonatti in njegovi nesrečni tovariši.
Leta 1962 je bilo za angleške plezalce še uspešnejše: severna stena Druja, vzhodna stena Grand Capucina, severovzhodna stena Piz Badile so postale Angležem domače. Mnogi, ki so jih preplezali, so bili v Alpah prvo sezono. Nekateri so se ozrli tudi za drugimi cilji. Peter Crew in Alan Wright sta preplezala smer Philippa in Flamma v Punta Tissi (Civetta), ki jima ni delala težav, saj terja večji del prosto plezanje. Jan Clough in Bonington sta ob zaključku sezone prišla pod Walkerjev steber. Tam je bivakiralo tedaj že šest navez, naslednji dan pa jih je prišlo še pet. V enem dnevu sta prišla čez. bivakirala na italijanski strani, nato pa sestopila na Pointe Whymper in prečila vse Grandes Jorasses in greben Rochefort do koče Torino. Nekaj dni nato ju je sprejel še Eiger z razmeroma dobrimi pogoji. V letu 1963 sta 20-letni Boyson in Nunn v 13 in pol urah preplezala Punta Tissi. Bila bi na vrhu še prej, če ne bi bil Nunna zadel kamen tako močno, da ga je Boyson takorekoč privlekel na vrh. V Chamonixu sta Tom Patey in Joe Brown preplezala kot prva zapadno steno Aig. du Plan in severo-zapadno smer Aig. Sans Nom. Brown in Dez Hadlum sta v 15 urah ponovila jugozapadni steber Druja, Barry Ingle in Peter Crew pa sta v 7 urah dosegla vrh Petites Jorasses preko zapadne stene. Hitrost je nedvomno dobro spričevalo za tehniko.«
HIFNARI FAYED se imenuje najboljši egiptovski plezalec po Keopsovi piramidi, umetni gori, ki so jo zgradili pred 4500 leti v Gizenu blizu Kaira v 30 letih. »The Champion of the Pyramids« je star 38 let. 230 m dolgi raz prepleza navzgor in navzdol v 6 minutah in je zato prišel v stalni »dvorni« protokol, tako da so mu že čestitali najvidnejši možje današnjega časa. Drži se raza piramide, svojo »galabijo« (obleko do gležnjev) prime z zobmi in z neverjetno lahkoto skače od kamna do kamna. O kakšnem varovanju z vrvjo seveda nima pojma.
NOVO SONDO ZA PLAZ bodo preizkusili v Grenoblu. Tu je Marius Albe, izumitelj različnih aparatov, iznašel tehnično sondo, ki je izredno občutljiva na spremembe v temperaturi. Iznajditelj trdi, da bo sonda pri dotiku ponesrečenca v plazu sprožila električni kontakt in prižgala kontrolno luč (potrebna je baterija z napetostjo 4,5 V). »Skrivnost je v materialu, ki sem ga uporabil za prekinjanje kontakta,« pravi iznajditelj. Ce se bo sonda uveljavila, je seveda veliko vprašanje. Drugo novost leta 1965 v gorski reševalni službi pa ne bo treba uveljavljati, ker je učinkovita na prvi pogled: V Wettersteinu so poleti 1965 v padalske vaje nemške vojske vključili tudi gorske reševalce. »20. stoletje ne more shajati brez reševalcev od zgoraj,« je izjavil predsednik bavarskega Rdečega križa.
600 VOJAKOV na vrhu Mt. Blanca ni enostavna stvar. Francoska vojska je doslej še ni tvegala. Leta 1962 je bilo na strehi Evrope 120 mož; za lanski masovni vojaški vzpon 27. brigade so uporabili tudi inštruktorje alpinistične šole.
65-LETNI FRITZ WIESSNER, ki je prvi prišel čez jugovzhodno steno Fleischbanka, še danes priznano VI, je lani v skupini Monfalconi preplezal Campanile di Val Montanaia, solidno III do IV. Bil je prvi v navezi.
SQUAMISH je markanten vrh v ZDA, podoben eni od Cin. Maja 1965 so se nanj povzpeli Patterson, Mather, Bertulis in Beckey. Pred leti je nanj (imenuje se po navadi Chief) preplezal Jim Baldwin, ki se je pozneje ponesrečil v dolini Yosemite. Baldwinova naveza je potrebovala 28 dni, vsak večer so sestopili, le zadnjih pet noči so zdržema prebili v steni. Dr. Patterson je s svojimi ljudmi rabil za 600 m visoko steno štiri dni. Mather je po vzponu izjavil: »Največjo nevarnost je pomenil helikopter, ki nam je 20 minut brenčal pred nosom, da bi ga bil lahko s kamnom zadel. K sreči helikopter ni ranil nikogar, toda mi se zaradi njegovega hrupa nismo mogli sporazumeti in to je pri plezanju neobhodno potrebno.«
AMERIKANSKA PLEZALNA TEHNIKA se od drugih loči le po uporabi tehničnih pripomočkov. Dvojne vrvi Amerikanci ne uporabljajo več, vpenjajo samo eno vrv. Drugi v navezi ne pleza, marveč se s stremeni IÜMAR dviga ob fiksni vrvi ter izbija vse kline. Medtem pa prvi s pomožno vrvico vleče pobrani material navzgor. To tehniko učita John Harlin in Royal Robbins v Mednarodni plezalski šoli, v praksi pa sta jo z uspehom pokazala v zapadni steni Druja. Robbins je 30 let star in pleza od svojega 17. leta. Odločilno je sodeloval pri vzponu v El Capitanu. V zapadni steni Druja pa je s Hemmingom kot prvi preplezal 600 m visoko vstopno varianto, ki drži naravnost k 90 m visoki poči v Magnonovi smeri. Robbins je v vodstvu International Schcol of modem Mountaineering. Harlina je med tem vzel Eiger.
MÜNCH CHJRCHAN (Cajrčan) je najvišja gora v Mongoliji, visoka 4362 m. V Mongoliji je alpinizem komaj pognal. Leta 1953 so ustanovili v Ulan Batoru, glavnem mestu te socialistične republike v okviru komiteja za telesno vzgojo planinski odsek, ki je štel tedaj 7 članov. V ustanovitvenem letu so preplezali Očton Tengri (2751 m), Tabun Bogdo (4355 m), Sutaj (4221 m) in Cardil Sardag (3189 m). Leta 1961 je vseh 7 mož skušalo priti na Turgen II (3965 m). Malo pod vrhom jih je odgnala opast, eden se je smrtno ponesrečil. Leta 1963 so poskusili še enkrat in po 6 dnevih le prišli na vrh. Vsi vrhovi so v mongolskem Altaju.
GOPR je kratica poljske prostovoljne gorske reševalne službe (Gorskie ochotnicze pogotowie ratunkowe), ustanovljene leta 1909. Dodeljena je PTTK, kar je kratica za poljsko turistično zvezo (Pol-skiego Towarzystawa Turystyczno Krajoznawezego), ki bi jo najlaže primerjali s Prijatelji prirode na zapadu. GOPR ima 500 članov v 6 postajah. Najmočnejša je Grupa Tatrzanska v Zakopanih, ki ima 177 prostovoljnih in 17 poklicnih reševalcev (ti dobivajo 1800 zlotov na mesec, obleko, opremo, zavarovanje in razne doklade (l zlot — 1 DM). Imajo svojo hišo v Zakopanih, v njej 6 mož v stalni
pripravljenosti. Imajo tudi opremo za reševanje v jamah, ki jih je v Tatrah precej (najgloblja 640 m). Vseh 11 koč v poljskih Tatrah ima telefon. 15 minut traja in že je po alarmu stalna posadka na startu z ruskim avtomobilom »Gaz« s pogonom na vse štiri kolesa in popolno opremo reševalnega avtomobila. »Gaz« pride skoraj do vseh koč, ki lahko sprejmejo 100 do 200 planincev. Hišne lekarne nadzoruje znani hi-malajec dr. J. Hajdukiewicz, imenovan Jurek. GOPR ni vključen v IKAR. Letalske reševalne službe še ni uvedel. V Krakowu je sicer ruski helikopter namenjen za te potreben, vendar ga reševalci odklanjajo, češ da so oni hitrejši.
DR. RENATO CHABOD je od lani predsednik CAI. S tem je italijanska planinska organizacija postavila na čelo uglednega alpinista. Rodil se je leta 1909 v Turinu. Z 20 leti je preplezal južno steno Mt. Maudit, s 24 leti pa severno steno Aiguille Blanche de Peuterey, ki je še danes med najtežjimi lednimi smermi v Mt. Blancu. Leta 1930 je preplezal severno steno Gran Paradisa, leta 1934 Gervasuttijev ozebnik v Mt. Blancu de Tacul, leta 1938 pa zapadno steno Pic Roseg. Udeležil se je sedmega vzpona na Aconcaguo (6957 m) in prvega vzpona na Cerro Cuerno (5500 m) leta 1934.
ŽIČNICE, VZPENJAČE VSEH VRST so kazali tudi na IVA (Mednarodni razstavi prometa) v Münchnu, saj so postale v modernem prometu neizogiben činitelj, ki iz leta v leto raste. IVA je postavila žičnico na Schwanthaler Höhe s postajo v dvorani, kjer so bile razstavljene prometne naprave iz alpskih dežel, na čelu z gorsko železnico na Wetterhorn iz leta 1908. Zraven nje je stala kabina za 100 oseb, največja kabina na svetu. Vsi tipi »potegavščin« so bili prikazani v obratovanju. Samo v Nemčiji se na žičnicah obrne letno 15 milijonov DM, ki gredo v žepe delniških družb, lepe denarje pa spravijo tudi nekateri kmetje, ki oddajajo svojo zemljo v najem za take naprave.
Statistika pove, da je žičnica najvarnejše prometno vozilo. To kažejo podatki o prometu na njih iz vseh alpskih dežel in iz Španije, ki ima že 21 velikih žičnic. Najstarejša nemška žičnica iz leta 1926 (Kreuzeck) je v 34 letih zabeležila 338 701 vožnjo in ji doslej še ni bilo treba menjati vlečno vrv. Danes deluje mednarodna organizacija, ki raziskuje varnost in posreduje nove pridobitvene znanosti, potrebne za to prometno sredstvo, ki je gore približalo milijonom ljudi. (OITAF = Organizzazione internazionale Trasporti a Fune).
LETALSKO REŠEVALNO SLUŽBO imajo v Avstriji že 10 let. Vodi jo ministrstvo za notranje zadeve, direkcija za javno varnost. V desetih letih so letalci rešili pred smrtjo najmanj 1000 ljudi. Leto za letom je več reševalnih poletov. Naj bo domačin ali tujec, stroške za letalsko reševanje poravna država. Letališča za to službo so Dunaj, Salzburg, Innsbruck, Celovec. 12 pilotov ima obenem alpinistično izobrazbo. Njihova naloga je tudi iskanje provizoričnih pristajališč. Doslej je registriranih 390. Julija 1965 so v Sittenu v Švici ustanovili Air Glacier S. A. Glavni namen je reševanje in transport. Ima dva helikopterja švicarske reševalne službe in helikopter tipa Alouette III. Postajo sta ustanovila znani ledeniški pilot Herman Geiger in Bruno Bagnoud.
OBERSTDORF je danes splošno znano ime po smučarskih prireditvah in kot turistični center. Preteklo leto je tam zboroval DAV (Deutscher Alpenverein) in s tem manifestiral pomen, ki ga ima za turizem planinstvo. Na skupščini so povišali članarino in dajatve centralni organizaciji. Debate so bile hude, glasovanje pa je pokazalo, da so mnenja zelo deljena. 941 jih je glasovalo za, 728 pa proti. Nasprotniki povišanja trdijo, da gre DAV napačno pot, da se upira demokratizaciji in da prehaja v roke manjše skupine ljudi, ki ne razume sodobnih družbenih tokov.
PREPOVEDI V NEPALU so zdaj takole razložene: Nepal je s Kitajsko sklenil kulturno konvencijo in mejni dogovor. Kitajska je zgradila tudi cesto Lhasa—Kathmandu. Zato Nepal nima namena Kitajsko dražiti s kršenjem meje, ki ga često povzroče tudi himalajci in razne vrste raziskovalci. Zato je Nepal prepovedal pota proti meji, ki je za Kitajsko najbolj občutljiva. Drugi vzrok so razne slabe izkušnje z ekspedicijami, ki so si samovoljno podaljšale bivanje v Nepalu in večkrat prestopile dovoljeno jim področje. Dalje:
Japonci so na Dhaulagiriju II naredili hudo napako, zaradi katere je bil ranjen en šerpa, dva pa sta umrla; ekspedicija na Čo Oju (Stammberger) tudi ni bila resna. Zato bodo odslej dovoljevali vstop samo dobro pripravljenim ekspedicijam ali pa sploh nobeni. — Šerpe iz Solo-Khumbu so poslali v Kathmandu delegacijo, ki je vlado zaprosila za spremembo teh ukrepov, ki bi šerpam odjedli prepotrebni kruh. Na drugi stráni pa beremo, da je Indija v Ladakhu (Kašmir) odprla še eno planinsko šolo, podobno oni v Darjeelingu. Vodil jo bo eden od znanih indijskih himalajcev.
ROLAND TRIVELINI, se je kmalu po uspehu v Grandes Jorasses (prvi vzpon preko snežišča Linceul) poskusil še s severno steno Eigerja. Z ženo je prišel v hotel na Kleine Scheidegg in mislil na »direttissimo« v Eigerju vsaj od drugega snežišča navzgor. Poskusi najboljših alpinistov, ki so se tu ponesrečili, mu niso dali misliti, Grandes Jorasses so mu verjetno stopili v glavo. 5. avgusta dopoldne je vstopil v steno in je zvečer stal pred prvimi zaporami Eigerjeve severne stene, ob vznožju strmega praga s težko počjo. Ravnatelj hotela na Kleine Scheidegg je vprašal Trivelinijevega pokrovitelja, zakaj Francoz prvi dan ni prišel više. Odgovor: Roland čaka na noč. Ponoči dela najtežje stvari. Noče, da bi ga videli. Noče, da bi drugi ljudje spoznali njegovo tehniko. Njegova tehnika je skrivnost.
Trivellini je počakal na noč, zjutraj pa so ga videli še vedno na istem mestu kot prejšnji večer. Kmalu je Trivelini sestopil in v Scheideggu izjavil: »Skala je tu čisto drugačna kot v Mt. Blancu. Tudi sneg je drugačen kot pri nas. Pa bom še prišel.« Čuden čuk ta Trivelini, če je vse to res! Lani je bil pod Eigerjem še en kandidat — samohodec, severno-nemški alpinist Strothmann. Cele dneve je strmel v steno izpred svojega šotorčka. Domačin ga je končno pregovoril, da se ni sam spustil v steno. Darbellayev uspeh iz leta 1963 je, tako kaže, zasenčil nesreče samohodcev v Eigerju. Leta 1961 je padel z »rampe« Adi Mayr, leta 1962 pa je 1800 m visoka stena terjala življenje nadpovprečno sposobnega Marcharta iz Dunaja in Švicarja Derungsa. Pred Darbellayem si je v Eigerju opekel prste sam Walter Bonatti. Poslej ni pokazal nobene volje več, da bi še enkrat vstopil.
NANGA PARBAT večkrat imenujejo usodno nemško goro. Mnogo nemških ekspedicij se je že zvrstilo v območju Nanga Parbata, pa še nobena ni uspela po načrtu. Eno od njih je vodil Peter Aufschnaiter leta 1939 iz Kitzbuhla. Z njim so bili Lutz Chicken iz Bolzana, Heini Harrer iz Graza in Lobenhoffer iz Bamberga. Aufsnai ter je bil na Kangcendzöngi s Paulom Bauerjem leta 1929 in 1931 in dosegel višino 7350 m. Ze takrat je bil znan po tem, da je obvladal jezik domačinov pod Himalajo. Naloga ekspedicije leta 1939 je bila preiskati diamirsko stran Nange Parbata. Ker na rakhiotski strani ni bilo uspeha, je leta 1895 Mummery poskusil novo kot in za vedno ostal na njej. Bila je preveč ogrožena od plazov. Aufschnaiter je poskusil severovzhodno od nje in prišel 6100 m pod severni vrh (816 m). Tovarišem se je zdel Aufschnaiterjev izbor prenevaren in tehnično prezahteven. Zato je ekspedicija obrnila. Na povratku jo je zatekla druga svetovna vojna in Angleži so ekspedicijo internirali v Karačiju. Danes živi Aufschnaiter v Kathmanduju in dela kot projektant za namakalna dela. Njegov hobby je etnografija na nepalsko-tibetskem mejnem področju. Leta 1964 je odkril v podzemskih jamah slike iz časov, ko se je v Nepalu ukoreninila budistično — lamaistična religija. Svoj dopust pri 68 letih še vedno preživlja v himalajskih gorah. Po izgonu dalai-lame iz Tibeta se je, tako kaže do teh poročilih, Aufschnaiter preselil v Nepal.
GANGAPURNA (7450 m), 13 kilometrov od Annapurne, je bila cilj nemške himalajske ekspedicije 1965 pod vodstvom Günterja Hauserja, med člani pa je bil najbolj znan Köllensperger. Ekspedicija je štela osem mož in je doživela nekaj presenečenj, kljub temu pa ni odnehala. Velik del njenega prateža se je izgubil nekje na indijskih železnicah. Ko so začeli z delom na gori, pet članov še ni imelo specialnih višinskih čevljev. Šele v višini 5700 m (tabor IH) so dobili rekvizite, nujno potrebne za himalajske viharje, vendar ne iz prateža, ampak naravnost iz Münchna.
Veliki spomladanski snegovi, ki so Japoncem v plazovih vzeli dva moža, so preplašili 185 nosačev, da so dan pred bazo obrnili. Ves tovor so morali nato do baze znositi sahibi in osem šerp. Preden so postavili tabor I, so imeli opravka z velikimi snežnimi padavinami in plazovi. 9. aprila je stal tabor I., varen pred plazovi, ne pa pred njihovim puhom. Mesto za tabor II je poiskal Kollensperger v višini 4951 m, tabor III pa v višini 5700 m, od koder se je imenitno videla ena od svetih nepalskih gora Mačapučare. Novi snegovi so Nemce potisnili nazaj v tabor II. V taboru I so tedaj spali zdravnik in zvezni oficir v velikem šotoru, pet šerp pa v treh majhnih. Ob pol šestih zjutraj je zračni pritisk plazu zvil ograje malih šotorov in jim raztrgal strehe, veliki šotor pa odtrgal in ga z ogrodjem vred odnesel 50 m više čez greben morene in več 100 metrov dalje na vzhodni annapurnski ledenik. Teža spečih je iztrgala notranji šotor, ki se je zrušil na moštvo in opremo. Odneslo je tudi nekaj živeža, ki so ga pomagali iskati kavri. Ranjen ni bil nihče. Tabor II ni videl signalov za pomoč, ker je bilo slabo vreme.
Nato so postavili tabor III. Bil je varen, vendar zelo izpostavljen viharju, ki je napadal sleherni večer — vsaj do polnoči nobeden ni spal, ker so morali držati ogrodje. Do tabora IV je držala gaz po globokem snegu preko plazovitega pobočja. Ce bi zapadlo še več snega, tabora IV ne bi mogli več obiskovati. Zato so si prinesli živeža za več dni. Prostor pa je bil pod udarom žametov in tri dni so se mučili, da so ga pred njim zavarovali. Pri tem so izgubili moči za nadaljnje iskanje poti preko 400 m visoke ledene stene z naklonino 55°, v kateri so morali vsak meter zavarovati z vrvmi, če so hoteli omogočiti promet s taborom V. Zato so porabili sedem dni trdega dela, ves čas pa so jih ovirali snežni viharji. Po sedmih dneh je ta skupina sestopila v III, nastopila pa druga, ki naj bi uredila tabor V. Ker jim je zmanjkalo gorilnega plina, je moral šerpa Kippa v bazo in pri tem v enem dnevu opravil to, kar je bila norma za tri. To njegovo dejanje je omogočilo, da so vsi udeleženci dosegli vrh. Pri nastopu jih je v taboru V zadelo nekaj podobnega kakor našo kavkaško ekspedicijo 1965. Posrečilo se jim je zmetati kuhalnike iz šotora in pogasiti požar. Obveščen o uspehu jih je dan nato v bazi obiskal nemški ambasador v Nepalu dr. Loer. Naslednji dan je prišla na vrh tudi druga grupa Nemcev in pri sestopu srečno ušla plazu nad taborom IV. Na vrhu težkega sedemtisočaka je tedaj stalo osem Nemcev in tri šerpe. Ker je bilo do monsuma še tri tedne, so se povzpeli še na Glacier Dome (7255 m). Prvotno so mislili na francosko Annapurno I., pa so morali načrt opustiti, ker so na Gangapurni izgubili preveč materiala. Vodja Gunther Hauser pa se jo posvetil teodolitu in kartografsko obdelal Tent peak (5555 m). Na Glacier Dome sta že leta 1964 prišla nek Japonec in en šerpa (Ali Japan Mountainneering Unions).
