Delo, 20. april 1981
Gorniška preteklost Lotseja pove, da je bilo doslej na vrhu vsega 24 alpinistov – V masivu Lotseja je alpinističnih možnosti še veliko – O želji po vzponu v alpskem stilu preko južne stene poročajo tudi iz Španije
Problem leta 2002
Józef Nyka, urednik upoštevanega poljskega Taternika je o naši odpravi med drugim zapisal: »Zelo močna jugoslovanska odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja bo poskušala preplezati J steno Lotseja, morda največji športni problem Himalaje«. V nadaljevanju pa omenja knjigo Reinholda Messnerja »Arena der Einsamkelt« (Arena osamljenosti), v kateri je tudi fantazijska zgodba z naslovom »Južna stena Lotseja v letu 2002«. (Štirje plezalci preplezajo steno v alpskem stilu, sestopijo pa po Normalni smeri.) Konča z vprašanjem: »Ali bomo res čakali do leta 2002?«
Sicer pa je o mogočni južni steni in njenih 3200 m neizprosne naklonine, ki jo lahko primerjamo z najbolj strmimi v Alpah, znanih več zelo vznesenih izjav. Ricardo Cassin, vodja italijanske odprave, ki je poskušala leta 1975, je v nekem poročilu zapisal: »Južna stena Lotseja ni le stena Eigerja pomnožena z dva, to je pošast!« Reinhold Messner, ki je bil član te odprave pa: »To je ena najtežjih in najvišjih sten na svetu. Direktna smer je problem naslednjega tisočletja.« In prav ta direttissima naj bi sedaj postala Jugoslovanska smer.
Prve odprave na Everest so prihajale skozi Tibet, Nepal je odprl vrata šele po drugi svetovni vojni. In čeprav je znano, da je bil promet med tema dvema himalajskima deželama nekdaj precej bolj živahen, je malo verjetno, da se je pred Evropejci kdorkoli zanimal za Lotse. Saj ga domačini celo poimenovali niso!
1950: Tilman in Charles Houston sta prišla do vznožja kumbuškega Ledenega slapu. Iskala sta južno pot na Everest.
1951: Eric Shipton je vodil 6-člansko britansko odpravo k Everestu. Hillary in Shipton sta se na Pumoriju (7145 m) povzpela do višine 6100 m, da bi pregledala možnosti za pristop v Zahodno globel in na Južno sedlo. Pri tem sta opazovala tudi zahodno pobočje Lotseja.
1952: na vrh Everesta so spomladi in jeseni poskušali priti Švicarji. 26. maja so Aubert, Flory, Lambert in Tensing prvi stopili na Južno sedlo (7980 m), in se vrhu Lotseja približali na dobrih 500 višinskih metrov. Toda zanje tedaj ni bil zanimiv. (Na višjem sosedu so pred monsunom dosegli 8595 m, po njem pa le malo nad Južno sedlo.)
1953: po 22 letih naporov sta sir Edmund Percival Hillary z Nove Zelandije in sirdar Šerpa Tensing Norgaj dosegla vrh Everesta. Vodja odprave John Hunt in šerpa Da Namigal pa sta šla menda posebej na oglede, kako bi se dalo priti na Lotse.
1955: tudi mednarodna odprava pod vodstvom Normana Günterja Dyhrenfurtha je delovala v deželi Kumbu prek vsega leta. Njihov cilj pa je že bil Lotse. Za nas je zanimivo, da sta si Dyhrenfurt in Senn ogledala tudi južno steno. Ugotovila pa sta, da za vzpon ni primerna. Jeseni, ko je prišla okrepitev, so potem resno poskusili skozi Zahodno globel. Postavili so pet taborov, Petico 14. oktobra na višini 7700 m. Naslednji dan je četverica poskusila. Zaradi težav s kisikom pa so trije obrnili, le Ernst Senn, doma iz Innsbrucka, se ni dal. Mučil se je vse do 8000 m in še čez, potem pa je moral odnehati tudi on.
1956: 3. švicarska odprava pod vodstvom Alberta Egglerja je imela dvojen načrt: opraviti drugi pristop na Everest in prvega na Lotse. Oboje se jim je posrečilo. 17. maja so uredili tabor Vla (7870 m) v zahodnem pobočju Lotseja in ob 9. uri naslednji dan sta Fritz Luchsinger in Ernst Reiss štartala. Hitro sta prišla do ustja Lotsejevega žleba (cá 8000 m, sedaj Sennov žleb), kjer je moral obrniti njun predhodnik. Najprej snežne razmere niso bile več tako dobre; led in sneg. ki se je prediral, potem pa še 30 m visok skok. Prek njega sta se pregoljufala po čevelj široki poči. Potem se je žleb spet razširil, zato pa ju je pričela zdelovati višina in veter. Končno pa sta le zagledala dvoglavi vrh, v čigar škrbino ju je vodil ozebnik. Vedela sta, da je pot prava in ob 15. uri sta bila na vrhu. Potem jim je uspelo še na Eve- restu in 23. maja Ernst Schmied in Jürg Marmet, dan kasneje Adolf Reist ter Hans von Gunten.
1960: britansko-ameriška odprava, ki jo je vodil N. Hardie, je hotela opraviti prvi pristop na Lotse Šar (8383 m). Prišli pa so le do višine 6700 m.
1965: odprava, ki jo je pripravila Kanagawa Alpine Association, vodil pa Kanji kamei, se je odločila za dolg in težak JZ graben Lotse Šara. 22. marca so postavil Bazo (5350 m), 12. maja pa sta Iguchi in Matsuura dosegla višino nekaj več kot 8100 m.
1970: tirolska odprava skupine Karwendel iz Innsbrucka, ki jo je vodil Siegried Aeberli, se je odločila za vzhodni greben Lotse Šara in uspela. Rolf Walter in Sepp Mayerl sta 12. maja štartala iz T 4 (7620 m) in bila ob 12.30 na vrhu (1. pristop).
1971: med številnimi himalajskimi odpravami v tem letu je bila tudi 9.članska južnokorejska pod vodstvom Kim Ho Supa. Čoi Soon Naman in šerpa Sange sta 13. maja na pobočjih Lotseja dosegla višino približno 8000 m.1973: pod južno steno Lotseja je prišla japonska odprava, ki pa ni dolgo poskušala. Menda so prišli komaj sto metrov visoko, potem pa (zaradi nevarnosti plazov) so se vrnili.
1974: 4-članska Deutsche Lhotse Expedition po vodstvom Gerharda Lenserja je po dolgem popotovanju skozi Nepal poskusila greben Lotseja z vzhoda. 23. maja sta K. Diemberger in H. Warth iz T6 (7150 m) opravila prvi pristop na Sartse (tudi Junction Peak, 7502 m), ki je pravzaprav vzhodni predvrh Lotseja. Konec istega leta je močna poljska odprava pod vodstvom Andrzeja Zawade dosegla zimski rekord v Himalaji »Božičnih 8000 m«.
1975: nacionalna italijanska odprava, ki jo je vodil slavni Riccardo Cassin, je poskusila v južni steni Lotseja. Toda čeprav so bila med 15 alpinisti mnoga slavna imena, jim ni uspelo. S. Barbacetto in A. Gogna sta 6.-7. maja po zamišljeni smeri dosegla 7500 m (isto, le da z variantnim odcepom dva dni preje tudi R. Messner in M. Curnis). Čeprav jih je že 20. aprila hudo prestrašil ogromen plaz ledu, so vztrajali potem še vse do 20. maja. Nji- hova smer pa ni posebno perspektivna.
1977: 18-članska japonska odprava pod vodstvom Kanji Kameia je 4. marca postavila Bazo (5300 m) pod južno steno. 17. aprila so v vznožju skalnega pasu pod zahodnim grebenom opremili T 4 (7400 m), steno pa so imeli opremljeno le do 7300 m. Pa je prišlo slabo vreme in onemogočilo transport. Zadnji naskok pa je propadel, ker so bile vrvi že pod ledom. Swabian Himalayan Expedition, ki jo je vodil Gerhard Schmatz, je po normalni smeri skozi Zahodno globel kar trikrat prišla na vrh Lotseja. 8. maja je uspelo Hansu von Känelu, dr. Hermannu Warthu in Sirdar in Urkienu, dan kasneje Güterju Sturmu, Petru Voglerju in Fritzu Zintlu (Avstrijec), 11. maja pa Michaelu Dacherju (brez kisika), Maxu Lutzu ter bratoma Petru in Wastlu Wörgötterju.
1978: začetek novembra je iz Ženeve odpotovala mala švicarska odprava (3 Valižani, Belgijec in 6 Ženevčanov) pod vodstvom Josepha Fauchèra. Z malo denarja in kar med letnim dopustom so želeli opraviti zimski pristop na Lotse. Odnehali so 24. novembra, ne da bi prišli posebno visoko.
1979: avstrijski odpravi pod vodstvom Ericha Vanisa, ki je imel Bazo blizu naše (Everest 79), je uspelo po Normalni smeri. 5. maja sta se na Lotse povzpela Wolfgang Axt in Hans Ladreiter, pet dni kasneje še Bruno Klaisbruckner in Ivan Exnar.
Jeseni so prišli spet Poljaki, tokrat jih je vodil Adam Bilezewski. So prvi, ki jim je uspelo jeseni, čeprav so zgoraj plezali brez šerp, 4. oktobra sta prišla na vrh Zygmunt Andrezej Heinrich in Janusz Skorek, pol ure za njima še Andrzej Czok in Jerzy Kukuczka – oba brez kisika. Pet dni kasneje je uspelo še Adamu Bilczevskemu, Januszu Baranku in Stanislavu Holeri ter Nemcu Robertu Niklasu tudi zadnji brez kisika.
1980: 14-članska španska (katalonska) odprava pod vodstvom Ricarda Cots Trullasa, ki je imela v načrtu Lotse in Everest (1), je delovala vzporedno z baskovsko, ki je hotela samo na Mt. Everest. 16. maja sta poskusili dve navezi iz T 4 (7800 m). Toda na višini 8430 m sta morala obrniti tudi najbolj vztrajna: Xavier Perez in Pasang Nima. Njihovim sosedom pa je uspelo, 14. maja sta se na Everest povzpela Martin Zabereta in Pasang Temba.
Nicolas Jaeger (34), zdravnik in gorski vodnik z ekstremnimi dejanji v gorah, je napovedoval vzpon prek južne stene Lotseja v alpskem stilu z Georgesom Bettembourgom (29)v navezi. Nato naj bi podobno ponovil še Zahodni greben Everesta. Kaj je bilo, da je sam začel vzpon na Lotse Šar ter tam izginil (verjetno 28. aprila na višini približno 8000 m), še ni pojasnjeno.
Jeseni je za italijansko-nepalsko odpravo na Everest prišel na ledenik kumbu še R. Messner, ki se je hotel vzporedno z njimi povzpeti na Lotse. Poskus je zaključil 17. oktobra, ko sta s šerpo, ki ga je spremljal, dosegla 7900 m.
O italijanski odpravi (4 člani), ki jo je vodil Pier-Antonio Camozi, v načrtu pa je imela zimski vzpon (1980/81) na Lotse po Normalni smeri, podrobnosti še niso znane. Vemo le, da jim ni uspelo.
1981: v tej sezoni skušajo priti na vrh Lotseja tudi Bolgari. Močno odpravo (prvo v Himalajo) pod vodstvom Hrista Prodanova so pripravili ob 1300-letnici prve bolgarske države.
O željah po vzponu v alpskem stilu prek južne stene je bilo slišati iz Baskije (Španija), toda podrobnosti niso znane. Poročajo pa o mali mednarodni odpravi, ki jo je pripravil Poljak Wojciech Kurtyka. Spomladi imajo v načrtu (seveda v alpskem stilu) zahodno steno Makaluja, po monsunu pa še južno steno Lotseja.
Na vrhu Lotseja je bilo doslej torej vsega 24 alpinistov: sedem Poljakov, pet Avstrijcev, dva Švicarja in Šerpa. Na Lotse Šar pa sta se povzpela le dva Avstrijca. In na oba ta dva vrhova vodita le normalni smeri. Vmes je še edini deviški osemtisočak itd. V masivu Lotseja je možnosti torej še veliko.
Predstavljamo Južno goro
Večina avtorjev meni, da himalajski vrh, na katerega so se letos namenili naši alpinisti, nima originalnega imena domačinov. Vse, kar vemo o njem, so povedali udeleženci odprav. Ko je Indijska zemljemerska družba v minulem stoletju opravljala osnovne meritve, so desnega soseda Peak XV (tega danes imenujejo Mount Everest, Sagarmata in Comolungma) označili z E 1. Potem šele točno kdaj ni povsem raziskano, so ga Angleži imenovali s tibetanskim imenom Lho-tse, kar pomeni Južna gora. In to le zato, ker leži južno od glavarja- Everesta. Krivično pravzaprav, saj je Lotse z 8511 m (tudi 8501, 8508 in končno več) četrti najvišji vrh sveta. Je mogočna gora, ki se vsaj s tremi vrhovi dviga nad 8000 m.
Z Južnega sedla (7986 m), prek katerega vodi Normalna smer na Everest, se strmo dviga skalnat severni greben Lotseja: tehnično zahteven in vetrovom hudo izpostavljen. Vodi prav na glavni vrh, ki je od glavarja oddaljen le tri kilometre. Najprej proti vzhodu, po grebenu, ki razmejuje Kitajsko in Nepal, je Srednji vrh, z 8426 m edini še neosvojeni osemtisočak. (Nekateri razlikujejo poleg še Lotsejev srednji vrh B3, ki naj bi imel 8383 m). In končno Lotse Šar (Vzhodni Lotse 8383 m), od glavnega vrha oddaljen poldrugi kilometer.
Lotse ima tri stene: severozahodno, ki je bila doslej edina preplezana (prvič leta 1956), južno, ki je v tej sezoni rezervirana za naše, in SV, ki edina grezi na kitajsko stran. (O njej ni niti dobrih fotografij!). Trije so tudi grebeni, severni (proti Everestovemu Južnemu sedlu). tisti z orientacijo V-JV, ki veže Lotse z Lotse Šarom, ter Z-JZ greben proti Nupseju (Nuptse pomeni Zahodni vrh, 7879 m). Vsi trije so še deviški.
Franci Savenc
